V določbi 15. čl. ZSS je podlaga za izdajo dokončnega upravnega akta le v postopku za izvolitev sodnika, ne pa tudi v postopku imenovanja predsednikov sodišč. V določbi 5. odst. 62. čl. ZS pa ni podlage za razlago, da bi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z javnim pozivom pozivala k vložitvi kandidatur Vlada Republike Slovenije, ker je tudi v tem primeru za to pristojen Sodni svet RS (2. odst. 62. čl. ZS).
V postopku izvolitve v sodniško funkcijo odloča Sodni svet 1) o vprašanju, ali prijavljeni kandidat(i) izpolnjuje(jo) z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto in 2) o vprašanju, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v izvolitev. Z negativnim aktom o prvem vprašanju Sodni svet kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo, z aktom o izbiri kandidata pa ipso facto odloči o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za prosto sodniško mesto.
ZSS člen 55.ZS člen 60. ZIP člen 16, 16/2, 16/2-2, 17, 17/2.ZUP člen 263, 264.
odpravnina ob upokojitvi - upravna odločba - izvršilni naslov - verodostojna listina
Odločanje o sodniških pravicah (IV. poglavje zakona o sodniški službi - ZSS), med njimi tudi o pravici do odpravnine ob sodnikovem odhodu v pokoj (9. točka 55. člena ZSS), spada med zadeve sodne uprave (prvi odstavek 60. člena zakona o sodiščih - ZS). Pojem sodne uprave je širok tako glede na subjekte, ki jo opravljajo (predsedniki sodišč - prvi odstavek 61. člena ZS, sodni svet - 28., 95. člen ZS, personalni svet - 30., 69., 71. člen ZS) kot glede na njene objekte (ki pogosto zadevajo položaj oziroma pravice sodnikov). Zato ne more biti dvoma, da se v zadevah sodne uprave odloča tudi o pravicah sodnika kot osebe (kar je jasno potrjeno z vsebino tretjega odstavka 60. člena ZS, ki omenja tudi zakon o sodniški službi, katerega subjekt je sodnik). Ker je odločanje o sodniških pravicah šteti za upravno stvar, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni z ZS ali ZSS drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS). Akt, s katerim predsednik sodišča odloči o sodnikovi pravici, med temi pa je tudi pravica do odpravnine, je glede na vse povedano upravni akt. Tak akt to je upravna odločba pa predstavlja izvršilni naslov za sodno izvršbo po 2. točki drugega odstavka 16. člena zakona o izvršilnem postopku (ZIP), kadar se glasi na izpolnitev denarne obveznosti in je izvršljiva, saj je izdana v izvrševanju javnih pooblastil v smislu drugega odstavka 17. člena ZIP.
SODSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS30399
ZDSS člen 4.ZS člen 97. ZPP (1977) člen 22.
pristojnost v stanovanjskih sporih - vrste in pristojnosti sodišč
Delovna sodišča so specializirana sodišča, zato so pristojna le za spore, za katere je to v zakonu izrecno določeno. Med temi spori niso navedeni spori v zvezi z oddajanjem stanovanj, zato za reševanje teh sporov delovna sodišča niso pristojna.
določitev imetnika pravice uporabe stanovanja ob razvezi zakonske zveze - sestava senata - trajni mandat
Določba 158. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94) ne dopušča v reviziji ponujene razlage, po kateri naj bi v nepravdnem postopku za določitev imetnika pravice uporabe stanovanja (17. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82), ker ne gre za "spor", ne veljalo pravilo o nadaljevanju postopka po prejšnjih predpisih, če se je ta spor začel še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Sodna praksa ni sprejela razlikovanja, ponujenega v reviziji. Pravno nevzdržno bi bilo stališče, po katerem naj bi v stanovanjski pravdi, začeti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, bili uporabljivi prejšnji stanovanjski predpisi, v nepravdnem postopku pa ne, čeprav gre v obeh primerih za presojo dejstev, ki se opirajo na prejšnja stanovanjska razmerja - in sicer ne glede na procesni naziv ustrezne sodne odločbe.
Niti Zakon o sodiščih niti Zakon o sodniški službi nimata določb, po katerih bi bilo treba pri uvrstitvi v plačilni razred upoštevati načelo ohranitve višine sodnikove plače, dosežene po prejšnjih predpisih. Določba 52. člena Zakona o sodniški službi velja le za plače, določene po tem zakonu, ne pa za prejšnje plače.
SODSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS30261
SZ člen 158. ZPP (1977) člen 15, 16, 17.
stvarna pristojnost - pristojnost v stanovanjskih sporih - spor o pristojnosti
V sporu za izpraznitev službenega stanovanja, ki je bil sprožen po uveljavitvi stanovanjskega zakona, je stvarno pristojno okrajno sodišče in ne delovno sodišče.
ZRS člen 70. Ustava SRS (1974) člen 248.ZOR člen 154. ZPP (1977) člen 332, 332/1-4, 332/1-5, 333.
odgovornost države za delo sodstva - odškodninska odgovornost za pravilno uporabo materialnih predpisov
Za odločitev o odškodninski odgovornosti države za delo sodišča v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 70. člen (v času nastanka očitanega škodnega dogodka veljavnega) zakona o rednih sodiščih (Ur.l. SRS, št. 10/77-8/90, v nadaljevanju ZRS), ki je temeljil na 248. členu tedanje ustave SRS ter splošna načela o odškodninski odgovornosti po zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je treba pri presoji nepravilnega in nezakonitega dela sodnika izhajati iz pravil stroke, tj. pravil za opravljanje sodniške službe. Delo sodnika ima svoje značilnosti, ki so pogojene z naravo njegovega dela. Sodnik mora soditi po ustavi in zakonu, in sicer neodvisno in nepristransko. Narava sodnikovega dela je takšna, da je v vsakem konkretnem primeru mogoče pravne norme ali dejansko stanje razlagati različno. V skladu s tem pravni sistem obravnava tudi njegove napake. Pravni sistem upošteva dejstvo, da sodišče dokončno uredi sporna razmerja med strankami (da je sodba "zakon" za stranke) šele s pravnomočnostjo. Zato še pred pravnomočnostjo odločbe omogoča ponoven preizkus že sprejete odločitve na višji stopnji, da bi se morebitne sodne napake pred nižjim sodiščem odpravile in bi bila sprejeta pravilna končna odločitev. Sistem je zgrajen tako, da je do pravnomočnosti (s pritožbo) mogoče uveljavljati vse napake, nekatere pa še po pravnomočnosti sodbe (z izrednimi pravnimi sredstvi). Sodba ne postane pravnomočna, dokler ni izčrpana pritožba oziroma dokler ne poteče rok zanjo (333. člen ZPP). Če je nato izdana sodba, ki napake odpravlja, in ta postane pravnomočna, je s tem praviloma sanirano tudi prejšnje nepravilno delo sodnika, ki je sodeloval v procesu sojenja. Zgolj dejstvo, da je sodnik drugače razlagal pravno normo kot višje sodišče, zato samo po sebi še ni temelj za odškodninsko odgovornost države za delo sodstva. Enako velja v obratnem primeru, ko višje sodišče drugače razlaga pravno normo kot nižje sodišče. Država zato praviloma ne odgovarja za delo sodstva, če je prišlo do zmotne uporabe pravne norme v nepravnomočni sodni odločbi.
Za reševanje spora iz kooperacijske pogodbe med organiziranim kmetom in kmetijsko zadrugo, ki so bili sproženi pred uveljavitvijo zakona o delovnih in socialnih sodiščih (13.5.1994), je pristojno delovno in socialno sodišče.
Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti razveljavilo odločbo sodišča združenega dela prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na razveljavitev kandidacijskega postopka in volitev v delavski svet. Menilo je da je za rešitev spora pristojno redno sodišče glede na določilo 196. člena zakona o podjetjih, po katerem je prenehalo veljati določilo 552. člena zakona o združenem delu. S tem je nehalo veljati tudi določilo drugega odstavka 16. člena zveznega zakona o sodiščih združenega dela. Negativni kompetenčni spor je sprožilo redno sodišče. Revizijsko sodišče je odločilo, da je za rešitev spora pristojno delovno in socialno sodišče, saj je 16. člen omenjenega zakona, ki določa pristojnosti sodišč združenega dela, prenehal veljati šele s 13.5.1994, ko je začel veljati zakon o delovnih in socialnih sodiščih. Tako določa prvi odstavek 75. člena tega zakona.
Tožnica je opravila strokovni izpit pri odvetniku, nato pa še preizkus strokovne usposobljenosti po 4. odstavku 31. člena zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Ur.l. SRS, št. 5/80, 28/85, 35/85).
Nobeden od teh izpitov ni bil opravljen po določbah 14. in 15. člena navedenega zakona, zato je upravni organ pravilno zavrnil tožničino vlogo za oprostitev opravljanja splošnega dela pravosodnega izpita.