Sodno varstvo v upravnem sporu neposredno pred Vrhovnim sodiščem na podlagi 36. člen ZSSve je namenjeno izključno izpodbijanju odločb in sklepov Sodnega sveta, ne pa na tej zakonski podlagi tudi izpodbijanju aktov Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije (KEI). Zato Vrhovno sodišče o izpodbijanem načelnem mnenju na podlagi 36. člena ZSSve ni pristojno odločati.

To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Sprejeta načelna mnenja KEI imajo tako kot priporočila, smernice KEI ter pravila etičnega kodeksa le preventivno in priporočilno vlogo. Drugače pa je z odločbami o disciplinskih kršitvah, zoper katere je sodniku vselej zagotovljeno sodno varstvo.

Disciplinska kršitev mora biti v izreku odločbe o sodnikovi disciplinski odgovornosti razumljivo opisana, kot to sicer velja za opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega po prvem odstavku 359. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, in ko je v nasprotnem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Prilagojena uporaba določb ZKP v disciplinskem postopku ne pomeni njihove ohlapne uporabe, ampak uporabo kot jo narekujejo pravne in dejanske okoliščine posameznega primera. Bolj kot je disciplinska kršitev po teži storitve in pravnih posledic primerljiva ali podobna kaznivemu dejanju, bolj bo disciplinsko sodišče dolžno ravnati po določbah ZKP in obratno. Sicer lahko pride disciplinski obdolženec v objektivno slabši položaj od položaja, ko bi bil obdolžen storitve primerljivega kaznivega dejanja, in ko bi bil za to obravnavan v skrajšanem kazenskem postopku.

V primerih, ko je storilec ravnal dlje časa, mora biti ta čas opredeljen na način, ki ne bo omogočal samo dejanskega preizkusa zatrjevane disciplinske kršitve, ampak še pravni preizkus navedenih pogojev kaznivosti, po katerem se utegne izkazati, da disciplinska kršitev ne bo mogla ali smela biti obravnavana.

Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.

Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.

Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.

Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč,« ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.

Zakonodajalec je izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom „išče“ kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil.

Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.

Postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). V primeru, ko država kandidatom v postopku imenovanja zagotavlja sodno varstvo, čeprav v omejenem obsegu, je tako tudi po praksi ESČP pri odločanju v teh zadevah treba upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu sledi tudi Ustavno sodišče, ki zagovarja, da mora sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen Ustave) imeti pri odločanju široko polje proste presoje, vendar mora prav zaradi tega posebej paziti, da so v tem postopku zagotovljena jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Postopek, v katerem se kandidat poteguje za sodniško mesto, mora biti pošten: skladen z ustavo, zakonit in transparenten, izbira pa utemeljena na objektivnih merilih.

Po praksi ESČP je ob očitku nepoštenosti postopka treba ugotoviti, ali je bil postopek v celoti, vključno z načinom zbiranja in predložitve dokazov, pošten v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP, zlasti tudi z vidika pravice stranke do izjave. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je Sodni svet zato, ker tožnici pred ustnim razgovorom in odločanjem ni dal možnosti, da s predložitvijo listinskih dokazov ovrže obremenjujoče očitke o neetičnem ravnanju in kazenski ovadbi oziroma ni sam preveril govoric, kršil njeno pravico do poštenega postopka.