Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka.
Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko.
Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.
Sodni svet mora tudi v okviru odločanja po prostem preudarku ustrezno obrazložiti svojo odločitev, če ta odstopa od ocene sodniške službe. Iz odločbe Sodnega sveta morajo biti razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je Sodni svet podatke o delu sodnika celostno ovrednotil in pri tem tudi pojasnil, katerim kriterijem ocenjevanja iz 28. člena ZSS daje večjo težo.
Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu zavzelo stališče, da ni niti logična niti smiselna zahteva Sodnega sveta, da se pri odločanju o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikova nadpovprečnost presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero. Starejše ocene sodnikovega dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, kar pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika že upoštevano pri odločanju o napredovanju na položaj svetnika.
Razlaga 34.a člena ZSS, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, to je, da bi sodnik, ki želi hitreje napredovati na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS, moral izkazati ne le nadpovprečnost, temveč bi njegovi rezultati morali biti izrazito izstopajoči, ni le v nasprotju s samim besedilom zakona, temveč tudi z namenom te oblike napredovanja, ki je v tem, da nadpovprečno usposobljeni sodniki z ustreznimi izkušnjami ostanejo na sodišču nižjega položaja in prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na tem sodišču.
V istovrstni zadevi je Vrhovno sodišče v sklepu U 1/2020 z dne 17. 2. 2020 že zavzelo stališče, da obstoj formalnih pogojev, ki jih določa četrti odstavek 34.a člena ZSS, vzpostavlja domnevo, da obravnavani sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Pojasnilo je, da se s tem odpira polje presoje, znotraj katerega se mora Sodni svet vprašati, ali bi obravnavni sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom (v tožničinem primeru za prosto mesto okrožnega sodnika), v postopku lahko uspel. Navedeno pomeni, da je določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS zato treba razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku, kot je obravnavani, opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člena ZSS. Takšne presoje pa Sodni svet v tej zadevi ni opravil.
Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka.
Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon.
Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
Posebna narava dela - delo na projektih, ki so po naravi stvari namenjeni delovanju sodstva kot celote - sama po sebi ni ovira za napredovanje v višji sodniški naziv.
Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov.
Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih dejansko že upoštevano.
Načelno stališče sodnega sveta, ki zahteva izkaz očitne nadpovprečnosti tožnika, v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje namenu zakonodajalca in ne more biti podlaga za utemeljitev neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje.
Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS.
Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba Sodnemu svetu zato, da lahko uresničuje svojo ustavno vlogo in preko nje prevzema svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, priznati pristojnost, da odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. Vrhovno sodišče na tem mestu dodaja, da je iz povsem enakih razlogov treba Sodnemu svetu priznati tudi pristojnost za sprejem načelnega stališča, da mora biti za napredovanje v višji sodniški naziv, pri katerem se sodniku po 34a. členu ZSS lahko naloži tudi odgovornejše in težje naloge, v oceni, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, njegova uspešnost in strokovnost izkazana izrazito (očitno) nadpovprečno.
Ker Sodni svet RS o napredovanju sodnikov odloča po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu omejen na to, ali je njegovo oceno mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Po oceni Vrhovnega sodišča povzeti razlogi izkazujejo, da izpodbijana odločitev Sodnega sveta RS ni očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna. Sodni svet RS je obrazložil kakšen standard nadpovprečnosti zahteva za posamezno obliko napredovanja in zakaj, nato pa je z ugotovitvami iz tožničine ocene sodniške službe utemeljil, zakaj po njegovi oceni tožnica kljub nedvomno izkazani nadpovprečnosti standarda za napredovanje v višji naziv ni dosegla. Širši materialnopravni preizkus odločitve o stopnji izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS, sprejete po prostem preudarku, pa je izključen.
Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja).
Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu, nedovoljeno obšla izrecno določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-1.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali se lahko kriteriji in vodila, glede zahteve po nepristranskem odločanju sodišč na podlagi prvega odstavka 23. člena Ustave RS, v celoti in brez ustrezne razlage upoštevajo za odločanje organov, ki niso sodišča, torej brez upoštevanja narave, organizacije, sestave in položaja organa, ki odloča, ter narave postopka, v katerem le-ta odloča?
Ali se lahko ugovor o nepristranskosti organa ter dejstva in dokaze v zvezi z njim (tj. ugovor obstoja procesne predpostavke in procesnopravni dejanski stan) v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) prvič uveljavlja v tožbi zoper dokončno odločitev upravnega organa, ne da bi stranka izkazala, da jih ni mogla navajati že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, ali pa se navedeni določili uporabljata le za nova dejstva in dokaze v zvezi s samo vsebino upravne zadeve (tj. materialnopravne ugovore in dejanske stanove)?
Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja, zato je tudi določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja strank) treba uporabiti smiselno in ne neposredno.
V postopku izbire na mesto Vrhovnega sodnika, izostanek vročitve mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča neizbranemu kandidatu, ne pomeni, da je bil izbirni postopek nezakonit.
Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v Zakonu o sodniški služib (ZSS) predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe.
Sodni svet je tožnico seznanil z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bil dolžan vročiti in ji tudi ni bil dolžan omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (kasneje izbranega kandidata).
Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo.
V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta.
Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.
Sodni svet RS v postopku predlaganja in izvolitve kandidatov za sodnike mednarodnega sodišča poda le mnenje in ne opravi izbire med kandidati, zato ne gre za vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.
Pri disciplinskem postopku in postopku zaradi izreka suspenza iz četrtega odstavka 45. člena ZSSve gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno naravo in zato tudi različen tek, ki sta v pristojnosti različnih organov, pri čemer pa ima tožnik v obeh samostojno pravno sredstvo. Odločitev o suspenzu lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže, pri čemer pa se bo njihova utemeljenost presojala v ločenem disciplinskem postopku (z dokončno odločitvijo pristojnega organa). Izrek suspenza torej ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja zaupanja javnosti v sodstvo in varstva njegovega ugleda.
Suspenz je sicer povezan z disciplinskim postopkom, saj brez uvedenega disciplinskega postopka njegov izrek po ZSSve ni mogoč. ZSSve uvedbo disciplinskega postopka in možnost začasne odstranitve iz sodniške službe veže na vložitev neposrednega predloga za izrek disciplinske sankcije. To pomeni, da je bil v konkretnem primeru disciplinski postopek zoper tožnika uveden z vložitvijo predloga za izrek disciplinske sankcije, četudi mu ta predlog (še) ni bil vročen. S tem so bili namreč izpolnjeni formalni pogoji za izrek suspenza.
Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče.
Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače.
Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.