Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo.

V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta.

Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.

Sodni svet RS v postopku predlaganja in izvolitve kandidatov za sodnike mednarodnega sodišča poda le mnenje in ne opravi izbire med kandidati, zato ne gre za vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Pri disciplinskem postopku in postopku zaradi izreka suspenza iz četrtega odstavka 45. člena ZSSve gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno naravo in zato tudi različen tek, ki sta v pristojnosti različnih organov, pri čemer pa ima tožnik v obeh samostojno pravno sredstvo. Odločitev o suspenzu lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže, pri čemer pa se bo njihova utemeljenost presojala v ločenem disciplinskem postopku (z dokončno odločitvijo pristojnega organa). Izrek suspenza torej ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja zaupanja javnosti v sodstvo in varstva njegovega ugleda.

Suspenz je sicer povezan z disciplinskim postopkom, saj brez uvedenega disciplinskega postopka njegov izrek po ZSSve ni mogoč. ZSSve uvedbo disciplinskega postopka in možnost začasne odstranitve iz sodniške službe veže na vložitev neposrednega predloga za izrek disciplinske sankcije. To pomeni, da je bil v konkretnem primeru disciplinski postopek zoper tožnika uveden z vložitvijo predloga za izrek disciplinske sankcije, četudi mu ta predlog (še) ni bil vročen. S tem so bili namreč izpolnjeni formalni pogoji za izrek suspenza.

Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče.

Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače.

Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.

Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti.

Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom.

Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju.

Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“ presojo (v okviru tožbenih očitkov), ali je toženka pravilno uporabila kriterije iz 29. člena ZSS in je zato njeno oceno mogoče sprejeti kot razumno in zakonito.