Sodišče prve stopnje je ugotovilo ne samo, da imetnik stanovanjske pravice stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljal, ampak poleg tega še, da stanovanja tudi nihče drug ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb - ter šele na to dvojno ugotovitev oprlo presojo, da je stanovanjsko razmerje imetniku prenehalo. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in jih torej vzelo kot podlago svoje pravne presoje. To pa pomeni, da je bila uporaba 1. odst. 58. člena ZSR v izpodbijani sodbi oprta na tisto dejansko podlago, ki jo je ta določba terjala. Torej je bila pravilno uporabljena tudi določba 2. odst. 128. člena SZ.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja - imetnik stanovanjske pravice v času uveljavitve SZ - pridobitev najemne pravice na službenem stanovanju
Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v M. V skladu s 1. odst. 117. čl. tega zakona je pisno privolila, da uveljavlja pravico do odkupa njen mož - tožnik. V času uveljavitve zakona ni obstajal noben razlog, zaradi katerega bi lahko tožena stranka po zakonu prodajo odklonila. Tožnik je pridobil najemno pravico na službenem stanovanju šele v avgustu 1992. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči pravilno sklepali, da v konkretnem primeru ne obstajajo razlogi za odklonitev prodaje po 2. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dveletnega roka za odkup po 123. čl. bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic.
Pravilno je izhodišče nižjih sodišč, da je za odločitev v tej pravdni zadevi odločilnega pomena dejstvo, da je bilo prvemu tožniku, ki je bil na spornem stanovanju imetnik stanovanjske pravice, s sodbo, ki je postala pravnomočna dne 27.6.1990, na podlagi 60. člena takrat veljavnega ZSR, stanovanjsko razmerje odpovedano. V izpraznitvenem roku štirih mesecev, ki je do uveljavitve stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) že potekel, pa bi se moral iz stanovanja, na podlagi 70. člena takrat veljavnega ZSR, izseliti tudi drugi tožnik. Na dan uveljavitve SZ tako nobeden od tožnikov ni bil imetnik stanovanjske pravice, zato je tožena stranka zahtevo tožečih strank za sklenitev kupoprodajne pogodbe upravičeno zavrnila.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja
Nezakonita uporaba stanovanja po 58. členu SZ ne nastane z odklonitvijo sklenitve najemne pogodbe, če je imetnik zahteval takojšen odkup stanovanja.
Nezakonito bi toženec stanovanje začel uporabljati šele tedaj, ko bi bil njegov zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, pa nato, kljub pozivu tožeče stranke, najemne pogodbe ne bi hotel skleniti.
Kadar med razvezanima zakoncema ni spora, prevzame stanovanjsko pravico po sporazumu eden od njiju. Če se eden odseli, drugi pa ostane, je položaj enak, čeprav se je odseljeni zakonec do tedaj na vse načine trudil onemogočiti drugemu zakoncu pridobitev stanovanjske pravice.
I. Tožnica ne uveljavlja razveljavitve sporne pogodbe zaradi kršitve svoje predkupne pravice, saj ne uveljavlja, da mora druga tožena stranka z njo skleniti enako prodajno pogodbo, kot je izpodbijana. Zato je seveda izključena presoja o morebitni tožničini pravici do nakupa stanovanja in njeni pravici do razveljavitve sporne pogodbe iz tega naslova (prim. 20. čl. SZ in pravno mnenje občne seje VS RS, ki je bila 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str. 28).
II. Njen položaj kot potencialne najemnice stanovanja zaradi izpodbijane pogodbe se ne bo poslabšal. Če se bo namreč izkazalo, da je imela ona pravico do sklenitve najemne pogodbe z drugo toženo stranko, je prvi toženec glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe do nje v enakem položaju kot bi bil drugi toženec pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe (anal. s 591. čl. ZOR).
privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - stanovanje - pojem - pomožni stanovanjski prostor - garaža - izpodbijanje pogodbe o odkupu stanovanja
I.Ugotovitve nižjih sodišč so: za sporno garažo je že tožnikov pravni prednik imel posebno odločbo, ki ni bila vezana na stanovanje; garaža je bila točkovana s posebnim zapisnikom in ne skupaj s stanovanjem in v tem objektu je približno 70 stanovanj in le 16 garaž. Zato ni mogoče sklepati, da gre za pomožni del stanovanja.
II. Ob ugotovljenih dejstvih je pravilen sklep sodišča druge stopnje, da tožnik nima aktivne legitimacije, da z zahtevkom na razveljavitev poseže v pogodbeno razmerje med toženima strankama. Razveljavitev pogodbe lahko zahteva le pogodbena stranka (112. člen ZOR), razen če tretji osebi to pravico omogoči posebna določba ZOR ali drug predpis, kar pa v tožnikovem primeru ni podano.
privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - upoštevanje okoliščin v času uveljavitve SZ - prazno stanovanje v lasti imetnika stanovanjske pravice
Drugi odstavek 148. člena SZ, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, je namenjen tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki z nakupom ali gradnjo sami rešujejo svoj stanovanjski problem in lastnikom stanovanj, da tem imetnikom ponudijo sklenitev najemne pogodbe za določen čas. Gre torej za čas prehoda od uveljavitve SZ do dograditve oz. nakupa stanovanja. Zato je ta določba uvrščena med prehodne in končne določbe SZ. Poglavje, v katerem je določilo 128. člena SZ, pa ureja lastninjenje in privatizacijo stanovanj, kar pomeni, da je zajeto dejansko in pravno stanje ob uveljavitvi zakona.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - prenehanje stanovanjske pravice - neuporaba stanovanja
Okoliščina, da je po uveljavitvi SZ pretekel šest mesečni rok neuporabe stanovanja iz 1. odst. 58. čl. ZSR, zaradi česar naj bi tožnici po uveljavitvi SZ prenehalo stanovanjsko razmerje po prej veljavnem ZSR, ni relevantna. Na tej podlagi odklonjena zahtevana prodaja stanovanja, na katerem naj bi tožnica ob uveljavitvi SZ še imela stanovanjsko pravico, je tako nepravilna.
Po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94) dolžnost prodaje stanovanja ne obstaja le v tistih primerih, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami ZSR. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je pravica do najpotrebnejših prostorov, ki tožeči stranki pripadajo, ugotovljena celo že s sodno odločbo.
imetnik stanovanjske pravice - uporabnik stanovanja - opustitev sporočila stanovanjskemu organu, katero stanovanje bo uporabljal - pravice uporabnika stanovanja
Stanovanjska pravica lahko obstoji le na enem stanovanju (12. čl. ZSR, 1. odst). Če je nekdo tudi uporabnik na drugem stanovanju (18. čl. ZSR), pa je ugotovljeno, da je stanovanjsko pravico na prvem (zaradi neuporabe) izgubil, ga ni mogoče izseliti iz drugega stanovanja samo zato, ker ni bil izpeljan postopek po 13. čl. ZSR.
STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS01443
SZ člen 155, 155/1, 147, 147/1, 147/2, 150, 58.ZOR člen 149.
oddaja lastnega stanovanja v zameno za pridobitev stanovanjske pravice na drugem stanovanju - pogodba v korist tretjega - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice - neprofitna najemnina
Tožencu gre podobna stanovanjska zaščita kot imetniku stanovanjske pravice. To pa pomeni, da je potrebno toženčev položaj glede pravice do nadaljnje uporabe spornega stanovanja po uveljavitvi SZ primerjati s položajem imetnika stanovanjske pravice. Toženec bi imel zato pravico do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino, tožnik pa dolžnost skleniti z njim takšno najemno pogodbo (anal. s 1. in 2. odst. 147. čl. in 150. čl. SZ). Le odklonitev ponudbe za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino bi imela v konkretnem primeru zato za posledico utemeljenost izpraznitvenega zahtevka po 58. čl. SZ.
pridobitev stanovanjske pravice po smrti imetnika stanovanjske pravice - izvenzakonska skupnost
Sodišče druge stopnje je ocenilo v sodbi sodišča prve stopnje zapisani datum o tem, od kdaj najkasneje je živela toženka s pokojnikom v izvenzakonski skupnosti s stališča, da je datum prijave stalnega prebivališča toženke v spornem stanovanju bil upoštevan le kot eden od dokazov, da je ta skupnost res obstajala, ki pa ni sam zase utemeljil časovnega obdobja obstoja skupnosti, ki je brez dvoma trajala dalj časa (več kot dve leti).
Trajna opustitev rabe spornega stanovanja že v letu 1985 je podlaga za presojo po določbi 1. odstavka 58. člena ZSR o prenehanju stanovanjskega razmerja zaradi več kot 6 mesečne neuporabe. To pa je okoliščina, zaradi katere je tožena stranka utemeljeno ravnala po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost v stanovanjskih sporih
Za stvarno pristojnost sodišč združenega dela (ali sedanjih delovnih in socialnih sodišč) v stanovanjskih sporih, sproženih po 19.10.1991, ni več podlage.
Upravni organ ni pristojen za ugotavljanje, ali je podstanovalec pridobil pravice iz 148. in 149. člena SZ, ker v primeru spora o tem odloča sodišče. Zato je izdana upravna odločba nična.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanj - valuta obveznosti (valutna klavzula) - neupravičena pridobitev - vrnitev dela kupnine - pravila vračanja
Valutna klavzula je bila v času sklenitve pogodbe dovoljena (5. člen zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Če pa je tako, bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev dela kupnine le, če bi bila pogodba razveljavljena ali če bi bili izpolnjeni pogoji iz 211. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi lahko tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, zahteva vrnitev plačanega le tedaj, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
privatizacija stanovanj - stanovanje v stanovanjski hiši predvideni za rušenje ali teče celovita prenova - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - prostorski akt - ureditveni načrt
Po določbah stanovanjskega zakona lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje (1. odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 - v nadaljevanju SZ). Po razlagalni določbi 3. odstavka 40. člena SZ se predvideno rušenje stanovanja dokazuje s sprejetim prostorskim aktom. Po določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84-71/93) so prostorski izvedbeni akti prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti (21. člen), med prostorske izvedbene načrte pa spadajo tudi ureditveni načrti (27. člen).
Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da toženka v stanovanju ni prebivala več kot 6 mesecev (od decembra 1990 leta - tožba je bila vložena 13.6.1991), je podan razlog za izpraznitev stanovanja po 58. čl. ZSR.