Toženka je sporni prostor že ob zaključku gradnje spremenila v samostojno funkcionalno enoto, z ločenim vhodom in ločenimi odjemnimi mesti ter ga je od takrat imela v posesti in dajala v najem različnim društvom. Ta dejstva utemeljujejo sklep, da sporni prostor ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe ter da je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe. Tožnica bi morala ob taki dejanski podlagi trditi in dokazati, da je bil sporni prostor kdaj kasneje spremenjen v skupni prostor ali da je toženka z njim kakorkoli drugače razpolagala. Vendar iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da temu ustreznih dejstev ni niti zatrjevala. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zaključilo, da je na spornem prostoru kot posameznem delu stavbe pravna prednica toženke obdržala pravico uporabe, ki se je na podlagi 5. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, zaradi česar zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe njene lastninske pravice ni podana.
Revizijsko neizpodbojne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bila toženka investitor gradnje večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja sporni prostor, in da je toženka še pred sklenitvijo stanovanjske pogodbe s tožnikom 29. 9. 1986 namembnost spornega prostora opredelila kot poslovni prostor, ga imela v posesti in dajala v najem, utemeljujejo sklep, da ta nikoli ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe A. št. 3, ampak je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe.
V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.
V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.
Zakon za primere, kadar skupne stroške med etažne lastnike deli upravnik in obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, določa, da mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da bi bil upravnik tretji osebi dolžan posredovati zgolj identifikacijske podatke o etažnem lastniku in skupno višino njegove neplačane obveznosti, in še manj, da bi zgolj ti podatki zadostovali za vložitev tožbe zoper neplačnika. Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom.
Zahteva po ustreznem substanciranju tožbenega zahtevka v skladu z dogovorjenim ključem delitve v notranje razmere med etažnimi lastniki nikakor ne posega, kot to zmotno meni revidentka.
Določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ velja za terjatve upravnika stanovanjske poslovne stavbe, ki jih ima zoper lastnika stanovanja, ne pa tudi za terjatve, ki jih ima zoper lastnika poslovnega prostora.
Revizija se dopusti glede vprašanj
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1,
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja,
- ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.