ZTPDR člen 80, 80/1, 80/2, 83. ZDR (1990) člen 18.
delovno razmerje za določen čas
Delodajalec ni izdal sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za določen čas. Delavec je delo opravljal tudi po tem, ko je rok za delovno razmerje za določen čas že potekel.
Za ugotovitev, ali je delavec pravočasno uveljavljal njegove pravice (drugi odstavek 80. člena ZTPDR), je ob tem, kdaj je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, lahko pomembno tudi, kdaj mu je bila vročena delovna knjižica, v kateri je bil vpisan datum prenehanja delovnega razmerja.
ZOR člen 18, 158, 164, 164/1, 164/2, 191, 200, 203.
pogoji - zmanjšanje odškodnine - višina denarne odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - odgovornost za drugega - povrnitev negmotne škode - stopnja krivde - huda malomarnost - odgovornost skrbnika - umobolni in slaboumni - običajna skrbnost povprečnega človeka
V prvem odstavku 191. člena ZOR je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, (1.) ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca, (2.) če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, in (3.) če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Doslej je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločalo o predlogih za znižanje odškodnine in je tehtalo sorazmernost ekonomskega bremena, ki bi ga imela odškodnina za odgovorno osebo, in zadoščenja oškodovanca. V obravnavanem primeru ugotovljene premoženjske okoliščine na strani obeh pravdnih strank ustrezajo tistemu dejanskemu stanju, ki ga je predvidel zakonodajalec, ko je pooblastil sodišče za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Toda zakonodajalec je sodišču naložil tudi to, da mora upoštevati stopnjo odgovornosti, ki ne sme preseči lahke malomarnosti.
Izhodišče za ugotavljanje odgovornosti oziroma krivde povzročitelja je v 158. členu ZOR, ki določa, da je oškodovalec kriv, kadar povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.
V procesni situaciji, ko v času izdaje odločbe še niso bili podani pogoji za vštevanje kazni po 3. odstavku 49. člena KZ, je mogoče doseči vštevanje plačane kazni za prekršek v kazen zapora za kaznivo dejanje z uporabo določbe 1. odstavka 133. člena ZKP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS21875
ZKP člen 354, 371, 371/1-9, 371/1-10, 397, 397/1, 397/2, 397/4, 385, 420, 420/2.KZ člen 311, 311/2.
objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - nova obravnava pred sodiščem prve stopnje - sprememba obtožbe - prepoved reformatio in peius - kazniva dejanja zoper javni red in mir - prepovedan prehod čez državno mejo - sostorilstvo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Napačno je stališče, da državni tožilec, ki se zoper razveljavljeno sodbo ni pritožil, na novi glavni obravnavi sploh ne bi smel spremeniti obtožnice. Nova glavna obravnava se po razveljavitvi sodbe namreč opravlja po pravilih, ki veljajo za prvostopenjski postopek. Ker smejo stranke na njej po 2. odstavku 397. člena ZKP navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, sme tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v (prejšnji) obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico (1. odstavek 344. člena ZKP).
V čem naj bi sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, revident ne pove. Kolikor nasprotuje temu, kako je sodišče interpretiralo dogovor pravdnih strank, je lahko vprašljivo le, ali je prav, da je sodišče iskalo pravo pogodbeno voljo. Glede tega vprašanja sta obe sodišči pravilno uporabili določbo drugega odstavka 99. člena ZOR. Če pa je revidentove navedbe mogoče razumeti tako, da sta sodišči pogodbeno voljo ugotovili narobe, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar revizijsko sodišče ne more presojati.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obseg preizkusa kršitev zakona
Sodišče druge stopnje je v zvezi s predlaganimi dokazi navedlo, da glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje zaslišanje prič o okoliščini, ki se nanaša na delovanje obsojencev pred prihodom k oškodovancu, ne bi v ničemer spremenilo dejanskih ugotovitev. S tem je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagani dokazi niso pravno relevantni, zato z njihovo zavrnitvijo ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.
ZIZ člen 30, 35, 100. ZIP člen 234. ZIZ-A člen 163a.ZNVP člen 3, 60, 61, 62, 63, 64.ZOR člen 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257.
spor o pristojnosti - izvršba na nematerializirane vrednostne papirje - izvršba na denarno terjatev - krajevna pristojnost
Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o izvršilnem predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev.
Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v ZOR, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjih pa ureja ZNVP, ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60 do 64 pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZVNP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristojnosti za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, ki je določena v 100. členu ZIZ.
spor o pristojnosti - negativni kompetenčni spor - izbirna krajevna pristojnost
Po drugem odstavku 22. člena ZPP se sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe lahko izreče za krajevno pristojno le, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno. V konkretni zadevi toženka res prebiva na območju Okrajnega sodišča v Celju, ki je po prvem odstavku 46. člena v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZPP splošno krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Toda tožeča stranka je izbrala krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Krškem, ki je prav tako krajevno pristojno po določilu tretjega odstavka 52. člena ZPP. Gre namreč za spor, v katerem zavarovalnica zahteva regres odškodnine proti regresni dolžnici. Ker gre torej za izbirno in ne za izključno krajevno pristojnosti, je za odločitev pristojno Okrajno sodišče v Krškem.
Zaradi zmotne presoje listine v upravnem postopku je bilo zmotno ugotovljeno, da je tožnik bil seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, upravno sodišče pa je tej presoji sledilo, je s tem samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj ni imelo podlage za odločanje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.
Pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) je podan tudi v primeru, ko tožena stranka razpolaga s pravico, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je njen imetnik.
vročanje - sprememba naslova - bistvena kršitev določb postopka
Tudi za upravni spor veljajo glede vročanja določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je odredilo vročitev po določbi 145. člena. Ta določba se uporabi le, če je stranka med postopkom spremenila svoj naslov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da je tožnica spremenila svoj naslov. Izpodbijanega sklepa zato ni možno preizkusiti (3. odstavek 72. člena ZUS).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov
Tožnikove trditve ostajajo na ravni sumničenj in občutkov domnevnih nepravilnosti in krivic. Vrhovno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da se postopek na prvi stopnji nerazumno dolgo vleče (vse od leta 1995), vendar ta okolnost ne predstavlja predpisanih predpostavk za delegacijo.
URS člen 23, 23/1. EKČP člen 5, 5/3.ZKP člen 200, 200/2.
sojenje v razumnem roku
Okoliščine, od katerih je odvisna presoja, ali je bil v konkretni zadevi prekoračen razumen rok za sojenje, se nanašajo na obsežnost in stopnjo zapletenosti zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, na težavnost dokazovanja, upoštevano pa je tudi ravnanje strank v postopku in postopanje sodnih organov.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezakonito ravnanje pristojnega sodišča - tožba na plačilo odškodnine
Okoliščina, da je krajevno pristojno sodišče tisto, za katerega tožeča stranka trdi, da je ravnalo nezakonito in ji s tem povzročilo škodo, zaradi katere zahteva odškodnino od Republike Slovenije, je gotovo tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
ugotovitev očetovstva - odvzem krvi zaradi analize DNA - izvedba dokaza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost sodelovanja v postopku
Za ugotovitev toženčevega očetovstva ml. tožnika so bile izpolnjene vse materialne predpostavke. Pritrditi je sicer toženčevim izvajanjem, da je obravnavano očetovstvo zanj lahko življenjskega pomena, vendar ta okolnost ne daje podlage za razveljavitev sodbe zgolj zato, da bi se mu dala ponovna možnost izvedbe zamujenega dokaza (DNA preiskave, ki je možna tudi zunaj sodnega postopka).
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico - zahteva vložena zoper obtožnico
Ker s sklepom o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico kazenski postopek ni bil pravnomočno končan, zahteva za varstvo zakonitosti glede na določbi 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljena.
Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zoper obtožnico, ki ni odločba sodišča, temveč akt državnega tožilca kot obtožencu nasprotne stranke.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS21880
ZKP člen 420, 420/2, 442, 442/1, 442/2.KZ člen 50, 50/3.
skrajšani postopek - sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika - preložitev naroka - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pogojna obsodba - poseben pogoj
Zgolj na podlagi tega, ko je zagovornica poslala prošnjo za preklic naroka za glavno obravnavo, še ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preklicalo. Ob tem, da je sodišče o preklicu ni obvestilo, bi morala sklepati, da se sodišče ni odločilo, da bo preklicalo narok. Sodišče namreč strank postopka, ki podajo prošnjo za preložitev naroka, o tem, da se bo narok kljub temu opravil, ni dolžno vnovič obveščati.
Vložnica zmotno razlaga določbo 2. odstavka 442. člena ZKP, saj sodišče obdolženca ob neupravičeni nenavzočnosti njegovega zagovornika ni dolžno pozivati, naj si vzame drugega zagovornika.
Nikakršne ovire ni, da sodišče ob izreku pogojne obsodbe, če oceni, da je to smotrno, kot poseben pogoj naloži izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo oškodovancu (3. odstavek 50. člena KZ).
roki - rok, določen zaradi varstva pravic obrambe - skrajšani postopek - glavna obravnava - rok za vročitev vabila obdolžencu na nadaljevanje glavne obravnave - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - enakopravnost strank v postopku - preložitev glavne obravnave iz zdravstvenih razlogov na strani obdolženca - časovna veljavnost zakona o kazenskem postopku
Pri vabljenju na glavno obravnavo v skrajšanem postopku, ki se po procesnih določbah nadaljuje, obdolžencu ni treba zagotoviti najmanj treh dni za pripravo obrambe. V takšnem položaju sodišče upošteva določbo 4. odstavka 12. člena ZKP, po kateri se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Gre predvsem za to, da sodišče pri tem upošteva obsežnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu.
Zgrešeno je stališče, da bi sodišče moralo uporabiti Zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ker gre za postopkovne določbe, se vselej uporablja zakon, ki velja v času sojenja.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - pojem nevarne dejavnosti - poškodba policista pri športu - odgovornost delodajalca kot organizatorja nogometne tekme - objektivna odgovornost države
Nogomet kot športna igra sama po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, zaradi česar organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu in sicer ne glede na to, da je tožnik v igri bil dolžan sodelovati. Sestavni del igre so tudi kršitve pravil. Ni na razpolago dejanskih ugotovitev, ki bi potrjevale, da je škoda posledica nedopustnega, protipravnega ravnanja soigralca, kar bi moglo imeti za posledico odgovornost delodajalca v skladu z določbo prvega odstavka 170. člena ZOR.