CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085482
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
S pritožbenimi navedbami tožnik povsem zgreši dovoljen okvir pritožbe, ki je namenjena izpodbijanju razlogov sodišča druge stopnje za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, in ne izpodbijanju razlogov odločitve sodišča druge stopnje, torej razlogov, zaradi katerih je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca - zaščita v izvorni državi
Tudi če bi bile navedbe o grožnjah pravočasne, pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi mu grozili, ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2. ZZUOOP člen 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
COVID-19 - ugotovitvena tožba - pravni interes - osnovna šola - pravica do izobraževanja - obiskovanje osnovne šole - načelo zakonitosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva.
Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice.
Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi.
Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede omejevanja javnega zbiranja ter svobode gibanja v osnovnih šolah in na drugih javnih krajih vsebinsko očitno nikakor ni zajela tudi v tej zadevi sporne presoje vprašanja ustavnosti in zakonitosti Odloka kot podzakonskega predpisa, ki je nalagal otrokom dolžnost samotestiranja z določeno obliko testov kot pogoj, da se lahko udeležujejo pouka v osnovni šoli, še toliko manj za otroke s posebnimi potrebami.
V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče zato odgovoriti na sporno vprašanje, ali je 8. člen Odloka – in predvsem njegov četrti odstavek – lahko pomenil ustavno in zakonsko skladno podlago za ravnanje tožene stranke z vidika poseganja v ustavno pravico otrok do osnovnošolskega izobraževanja, varovano v 57. členu URS.
ZNB ni uredil ustavno zahtevanih pogojev za poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena URS, niti ni določil potrebnega zakonskega pooblastila za sprejetje podzakonskih predpisov. Z Odlokom kot podzakonskim predpisom pa glede na stališča Ustavnega sodišča tudi v izjemnih okoliščinah ne smejo biti določeni pogoji, ki otrokom omejujejo dostop do pouka v osnovni šoli, ki jih zakon ne pozna in ne ureja. Zato je Odlok v spornem obdobju v četrtem odstavku 8. člena (v povezavi z drugimi določbami) nedopustno brez zakonske podlage, torej izvirno določil pogoje za uresničevanje pravice do udeležbe pri pouku in posledično posameznim otrokom nedopustno omejil uresničevanje ustavne pravice.
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 36. ZS člen 28.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - videz nepristranskosti - kriteriji za izbiro - zakonitost postopka izbire - obrazložitev odločbe - polje proste presoje - diskrecijska pravica
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka - dejansko stanje v upravnem postopku
Toženka poleg šestmesečnega roka za predajo ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 351, 351/1. ZUS-1 člen 82, 82/1.
upravni spor - pravni interes za pritožbo - ustavitev postopka - pritožba zoper odločitev o stroških
V delu, v katerem pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi, pritožba ni dovoljena, saj zanjo pritožnica očitno nima pravnega interesa. Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu, drugega pravnega interesa pa niti ne uveljavlja.
Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085354
ZPP člen 108, 336, 373, 373/2, 374, 374/1, 375, 375/1, 383. URS člen 25.
nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - zavrženje revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - skladnost z Ustavo RS
Revizija, ki ji nista priložena predlog oziroma sklep o njeni dopustitvi, je nepopolna v smislu prvega odstavka 374. člena ZPP. Takšno nepopolno revizijo sodišče zavrže in je ne pošilja stranki v dopolnitev, saj je v revizijskem postopku izključena uporaba 108. člena ZPP o pošiljanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP). Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-209/23-9 z dne 13. 3. 2025 odločilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za obravnavanje prošnje pristojni državi - rok za predajo prosilca - odložitvena začasna odredba - zadržanje izvršitve izpodbijanega akta - odlog izvršitve izpodbijanega akta
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da z odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče začasno zadrži oziroma odloži izvršitev izpodbijanega akta, pri čemer ta dva izraza uporablja kot sopomenki, zato v primeru uporabe kateregakoli od teh izrazov v začasni odredbi veljajo takšni učinki, kot izhajajo iz Uredbe Dublin III in sodne prakse SEU. To pomeni, da tako kadar je v začasni odredbi določeno zadržanje izvršitve odločbe o predaji kot tudi kadar je določena odložitev izvršitve, velja, da od izdaje končne odločitve o pritožbi 6-mesečni rok za predajo po 29. členu Uredbe Dublin III začne teči znova.
upravni spor - sodna taksa - fikcija umika tožbe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožnik je pritožbi priložil kopijo potrdila ponudnika plačilnih storitev o plačilu sodne takse z dne 30. 5. 2024, ki se po referenci in znesku ujema s podatki iz plačilnega naloga I U 341/2024-3 z dne 20. 2. 2024, s čimer je po presoji Vrhovnega sodišča uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa ni bila plačana niti do 30. 5. 2024 niti pozneje.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - potrebna skrbnost
Pri presoji, da razlogi, ki jih pritožnik navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne utemeljujejo opravičenega razloga za zamudo roka za vložitev tožbe po poteku predpisanega roka, je Upravno sodišče upoštevalo tako pritožnikovo gluhonemost kot tudi odklonitev zastopanja odvetnikov, ki se ne ukvarjajo z upravnim pravom, in tudi da je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena. Vendar je presodilo, da ti razlogi ne spadajo v sfero razlogov, ki jih pritožnik ni mogel predvideti niti odkloniti, in da pri zagotavljanju potrebne pravne pomoči ni ravnal s potrebno skrbnostjo.
Upravno sodišče je pravilno upoštevalo le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru bi kršilo razpravno načelo, na katerem temelji upravni spor (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1), izjema od tega iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pa se nanaša na izvajanje dokazov, na kar pa se pritožnik ne sklicuje, temveč le pavšalno navaja, da je z navedbami v tožbi in predlogu zadostil dokaznemu bremenu.
pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - spor polne jurisdikcije - zahteva za spremembo akta - odprava izpodbijanega upravnega akta
Upravno sodšče z odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med strankama ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1. Tožbena zahteva po spremembi upravnega akta je namreč sestavljena iz zahteve po odpravi akta in zahteve po njegovi nadomestitvi z novim upravnim aktom s strani sodišča (tako izrecno tudi prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari). Pri odpravi izpodbijanega upravnega akta pa sodišče za razliko od spremembe v sporu polne jurisdikcije le odpravi pravno razmerje, ki izhaja iz odpravljenega akta, in ga ne ustvari na novo ali predrugači.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - začasna odredba - vročitev - zadržanje izvršitve sklepa o predaji
Izpodbijana začasna odredba (ki je bila izdana na pritožnikov predlog) toženki (začasno) preprečuje izvršitev pritožnikove predaje Republiki Hrvaški. To pomeni, da ni pravno odločilno, kdaj je bila odločitev o izdani začasni odredbi vročena pritožniku, temveč, kdaj je bila vročena toženki. Od trenutka, ko se je toženka seznanila z odločitvijo sodišča o odložnem učinku, predaje ni smela izvršiti. Iz dokazila o vročanju (vročilnice) pa je razvidno, da je bila toženki sodba in sklep I U 2117/2024-58 vročena 17. 3. 2025, torej pred potekom šestmesečnega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca drugi državi - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka - dejansko stanje v upravnem postopku
Toženka v 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 7. 1. 2025 dalje, ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi zatrjeval, da je toženka odločila o podaljšanju roka za njegovo predajo še preden je pobegnil.