CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086168
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 6,87. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 370, 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - zavrnitev revizije - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00086299
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. DZ člen 64, 239, 239/2, 264. URS člen 2, 14, 22.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - omejena poslovna in procesna sposobnost - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča o postavitvi osebe pod delno stalno skrbništvo v vseh upravno pravnih ter sodnih postopkih pred vsemi pristojnimi organi, glede na trditev Centra za socialno delo Posavje ter ostali dokazni postopek, pravilna?
V primeru, če delavec del referenčnega obdobja (oziroma obdobja za prenos) dela, nato pa postane nezmožen za delo in posledično nastopi bolniški stalež, ki se nadaljuje tudi po izteku obdobja za prenos, je na delodajalcu, da dokaže, da je pravočasno (tako, da bi delavec ta dopust dejansko lahko izrabil) izpolnil svojo obveznost vzpodbujanja, obveščanja in poučitve delavca v zvezi z izrabo letnega dopusta. Če delodajalec ne dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, potem delavcu pravica do izrabe tega letnega dopusta ne ugasne kljub poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos.
Če se ugotovi, da se je delavec (npr. v dogovoru z delodajalcem, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1) odločil, da bo del neizrabljenega letnega dopusta za tekoče leto izrabil v prvih šestih mesecih naslednjega leta (pri čemer se je tudi zavedal, da mora letni dopust izrabiti najkasneje do konca tega obdobja, ker mu bo v nasprotnem primeru ta pravica ugasnila), pa ga iz razloga nastopa bolniškega staleža (ki je nastopil po sklenitvi dogovora o izrabi dela letnega dopusta z delodajalcem) ni mogel izrabiti, bi navedeno lahko predstavljalo podlago za zaključek, da mu ta pravica ugasne, kljub temu, da ga delodajalec pred nastopom bolniškega staleža ni še posebej vzpodbudil k izrabi in ga opozoril na posledice neizrabe.
ZSPJS člen 17, 17a, 22a. ZSSloV člen 2. ZDR-1 člen 6, 126, 127, 207. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 45. KPJS člen 31.
dopuščena revizija - vojaška oseba - sindikalni zaupnik - ocena delovne uspešnosti - službena ocena - diskriminacija
Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Kot že obrazloženo, institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.
ZDR-1 člen 162, 162/5. ZNOMCMO člen 20. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 20.
dopuščena revizija - misija - napotitev na delo v tujini - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Določba petega odstavka 162. člena ZDR-1 skupaj z 20. členom KPP omogoča izrabo letnega dopusta, pridobljenega v času dela v tujini, do konca naslednjega koledarskega leta za letni dopust, za katerega ni bila mogoča izraba v tujini, če je napotitev trajala najmanj šest mesecev. Pri tem pri dveh napotitvah tožnika na misijo v tujino v letu 2020 ni izpolnjen pogoj šestmesečnega dela v tujini, ki ga določa peti odstavek 20. člena KPP. Tudi določba 20. člena ZNOMCMO ureja položaj, ko delavec ne more izrabiti odmerjenega letnega dopusta za tekoče leto, ko je napoten na delo v tujino. Sporni dnevi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 pa se ne nanašajo na delo tožnika v tujini.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - zavrnitev predloga
S sklepom VIII R 14/2016 z dne 11. 10. 2016, na katerega se sklicuje predlog, je vrhovno sodišče v zadevi istega tožnika resda določilo za odločanje drugo sodišče. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik zet bivše sodnice, ki je bila dolgoletna sodelavka drugih sodnikov, da so bili na strani dveh sodnic razlogi za izločitev in da je šlo za manjše sodišče. Te okoliščine se od okoliščin, ki jih izpostavlja obravnavani predlog, razlikujejo predvsem po tem, da je sedaj minilo že cca. 10 let od upokojitve tožnikove tašče. Ta je sedaj v razmerju s sodniki le še kot mediatorka, kar pa ne predstavlja zadostnega razloga za ugoditev predlogu. Poleg tega predlog obdobij sodelovanja s tožnikovo taščo ali s tožnikom ne specificira, ampak se le pavšalno sklicuje na preteklost. Navedeno ne utemeljuje delegacije pristojnosti.
Ob upoštevanju stališč SEU in naše ureditve pravice do plačanega letnega dopusta ter njegove izrabe je pomembno upoštevati, na kakšen način lahko delodajalec zadosti (vsebinskim) zahtevam glede obvestitve delavca o (preostalem) letnem dopustu, ga spodbudi k izrabi in opozori na posledice neizrabe ter kdaj oziroma do kdaj mora to storiti.
Zgolj obvestilo delodajalca delavcu o pripadajočem letnem dopustu za tekoče leto do 31. marca (drugi odstavek 160. člena ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev obravnavane pojasnilne obveznosti, saj je po stališčih SEU vloga delodajalca vsebinsko zahtevnejša.
Nerazumljivo bi bilo delodajalcu očitati opustitev navedene obveznosti do konca tekočega leta za primer, če je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral izrabo preostanka dopusta prav ob koncu leta ali v dovoljenem obdobju za prenos - do 30. junija naslednjega leta (v primerih odsotnosti iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 celo do 31. decembra naslednjega leta) oziroma je delavec planiral izrabo dopusta celo kako drugače, delodajalec pa je s tem soglašal. V takšnih primerih bi bilo predhodno pozivanje delavca, naj izrabi dopust že pred tem, v nasprotju s prejšnjim dogovorom delavca in delodajalca o datumu in obdobju izrabe dopusta.
ZSVarPre člen 2, 11, 11/1, 21, 21/1, 38, 38/1. ZUP člen 207, 207/1. ZUPJS člen 9, 15, 15/1, 34, 34/1.
dopuščena revizija - denarna socialna pomoč - pravica do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - ugotavljanje lastnega dohodka - izguba periodičnega dohodka - pogodba o zaposlitvi za določen čas
V tožnikovem primeru ni odločilna uporaba 20. člena ZSVarPre, ampak 21. člena ZSVarPre, ki določa posebnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka v primeru prenehanja prejemanja ali začetka prejemanja periodičnega dohodka; gre za odstop od načela o upoštevanju prejemkov v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Ključna je razlaga prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva.
Relevantna so dejstva, nastala do odločitve CSD dne 11. 7. 2023, in sicer zlasti to, da je tožniku 18. 6. 2023 potekla pogodba o zaposlitvi (in da je 6. 7. 2023 prejel zadnjo plačo za čas od 1. 6. 2023 do 18. 6. 2023). To pomeni, da v času od 19. 6. 2023 do 30. 6. 2023 ni več imel materialne varnosti iz naslova delovnega razmerja, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen ZSVarPre).
denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev - ugotavljanje višine lastnega dohodka - družinska pokojnina - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se družinska pokojnina, ki jo prejemajo mladoletni otroci upravičenke, ne upošteva pri ugotavljanju lastnega dohodka družine.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstvo sodnika pristojnega sodišča in zakonitega zastopnika pravdne stranke - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožene stranke iz tega gospodarskega spora zakonec sodnice na sodišču, pred katerim se vodi postopek, ta sodnica pa opravlja delo prav na gospodarskem oddelku in je hkrati tudi vodja tega oddelka, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pooblastila pritožbenega sodišča - obseg pritožbenega preizkusa - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Glede na ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja, je celoten sklop dejstev v zvezi z zastaranjem ostal neugotovljen. Pri tem gre za vprašanje, ki pomeni sklenjeno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, pa je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj če bi pritožbeno sodišče na obravnavi prvič odločalo o vprašanju zastaranja, bi prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva.
dopuščena revizija - davki - davčni postopek - davčni organ - vezanost upravnega organa na stališče Vrhovnega sodišča - vezanost upravnega organa na stališče Sodišča EU - sprememba davčne prakse - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča
Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).
komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - mnenje komisije za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vodenje upravnega postopka - izdaja upravne odločbe - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - individualni delovni spor
Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu.
Tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00085942
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 255, 256, 256/4. ZD člen 46.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odpoved dediščini - neodplačno razpolaganje - vštevanje darila - vračunanje darila - vrednost darila - vrednost nepremičnine - nujni delež - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.
DZ člen 138, 138/4, 141, 141/7, 141/8. ZPP člen 367a, 367c, 367c/2.
ponovni postopek - spremenjene razmere - skupno starševstvo - onemogočanje stikov - predodelitev otroka - stroški postopka - razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - največja korist otroka - zavrnitev predloga za dopustitev revizije