Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Glede na to, da je obdolženčeva zagovornica dopolnitev pritožbe v spis vložila na dan odločanja zunajobravnavnega senata, slednji pa o njej ni vsebinsko odločil, je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s tem tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po svoji naravi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Dejstvo, da je nasprotni udeleženec v partnerskem odnosu z nekdanjo (do marca 2025) strokovno sodelavko sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi (ne glede na vrsto postopka), ki je sedaj okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Novem mestu, in da se obe sodišči nahaja v isti stavbi, pri čemer pisarne (po navedbah razpravljajoče sodnice) niso ločene med obema sodiščema, ter tudi upoštevaje naravo zadeve - visoko konfliktna družinska zadeva, utegne pri predlagateljici in v javnosti vzbuditi dvom v korektnost postopka in nepristranskost sojenja.
Tožnikov predlog je v delu, ki naj bi na kratko utemeljeval, katero pravno vprašanje naj bi sodišče rešilo napačno in v čem naj bi se odražala napaka sodišče druge stopnje, spisan kot (nekdanja) direktna revizija, ki odločitev nižjih sodišč napada vsevprek ter se zanaša tudi na preizkus po uradni dolžnosti. Koneksnost s ponujenimi vprašanji, ki so nanizana v sklepnem delu, ni jasno razvidna.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno in procesno pravo, ko je sodbo sodišča prve stopnje glede nasprotne tožbe spremenilo in toženčev zahtevek zavrnilo.
Zaradi pogoja, da mora biti revizija pred tem dopuščena, mora stranka izkazovati pravni interes že za vložitev predloga za dopustitev revizije. Ta je podan, če bi ugoditev reviziji zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Druga toženka je v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje uspela, saj so bili vsi tožbeni zahtevki zoper njo zavrnjeni. Njen pravni položaj se zato z ugoditvijo morebitni reviziji (razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje ali sprememba izpodbijane sodbe) ne bi mogel izboljšati. To pomeni, da za njeno vložitev nima pravnega interesa in njen predlog ni dovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilnega sklepa in zavrženju predloga za izločitev sodnice. To ni sklep, s katerim bi sodišče odločalo o glavni stvari.
Svaštvo med stranko spora in sodnico, ki je do nedavnega opravljala sodniško funkcijo na manjšem sodišču, pred katerim teče spor, po utemeljenih navedbah toženke zaradi zagotovitve nepristranskosti sojenja predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Predlog za dopustitev revizije ni podpisan s strani pooblaščenke, čeprav je predlogu priloženo pooblastilo za vložitev revizije v tej zadevi. Predlog torej ni popoln in ne izpolnjuje formalnih zahtev za vsebinsko obravnavanje.
Okoliščina, da sta višja sodnika, katerih izločitev predlaga pritožnica, v predhodnem pritožbenem postopku v isti zadevi oziroma v drugih predhodnih postopkih zoper pritožnico že odločala o istih oziroma bistveno enakih vprašanjih, ki se ponovno sprožajo v novem pritožbenem postopku v istem gospodarskem sporu, samo zase glede na že zavzeta stališča v sodni praksi ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.
Za odpravo morebitnih nepravilnosti in napak pri sojenju v zvezi z uporabo materialnega in procesnega prava imajo stranke na voljo druga (redna in izredna) pravna sredstva. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z vsebino odločitev v predhodnih zadevah ne more biti razlog za izločitev imenovanih sodnikov.
Očitki pritožnice ne sežejo dlje od navedb o domnevno nepravilnem in nezakonitem ravnanju izločevanih sodnikov oziroma o (po njenem mnenju) nepravilnih (predhodnih) odločitvah teh sodnikov, zato ne utemeljijo sklepanja o neprimernem odnosu teh sodnikov do nje.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen abstraktni dejanski stan iz 11. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, zaradi česar je treba uporabiti 29. člen ZSVarPre ali gre nasprotno za obstoj krivdnega razloga iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.
Razlogov za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje toženka v svoji pritožbi sploh ne napada, saj ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - da glede na naravo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve ne more odpraviti samo.
Strinjati se je s toženko, da sodni postopek traja že dolgo, vendar je problematika v zadevi dokazno zahtevna. Sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna in racionalna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
ali pojem "sprememba delovnopravnega statusa", ki je določen v drugem odstavku 121. člena ZPIZ-2, zajema spremembo položaja delovnega invalida, ki ni v delovnem razmerju;
ali je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je uporabo drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2 omejilo na razmerje med delavcem in delodajalcem, tožniku kot samostojnemu podjetniku pa izplačilo delnega nadomestila priznalo na podlagi 122. člena ZPIZ-2, brez časovne omejitve izplačila glede na datum vložitve zahteve.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče, da se v okoliščinah konkretnega primera zneski plač ne upoštevajo kot strošek specializacije, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.
Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."
Predlagatelj ni izkazal prehoda obveznosti iz hrvaške sodbe od družbe A., ki je bila stranka postopka, v katerem je bila izdana sodba, katere priznanje zahteva v tem postopku, na nasprotnega udeleženca v skladu z zahtevo iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZIZ. To predpostavko oziroma okoliščino bi moral najprej ustrezno izkazati. Ker tega ni storil, je posledično njegov predlog za priznanje hrvaške sodbe vsebinsko pomanjkljiv in ga je zato treba že iz tega razloga zavrniti.