določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - pogoji za prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - manjše sodišče - organizacija dela - zaposlitev pravdne stranke na na pristojnem sodišču - upnik - izvršilni postopek - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Predlog je utemeljen. Na izvršilni oddelek sodišča sta razporejeni dve sodnici, ki sta v vsakodnevnem delovnem stiku z upnico, zato dela ni mogoče organizirati tako, da izvršilna zadeva ne bi bila dodeljena sodniku, ki je v neposredni delovni povezavi z upnico.
prepozen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V prvem odstavku 367.b člena ZPP je določeno, da mora stranka predlog za dopustitev revizije vložiti v roku 30 dni od vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Pooblaščencu tožnice in stranske intervenientke je bila sodba sodišča druge stopnje vročena 12. 11. 2024. Glede na to, da je predlog vložil 18. 4. 2025, ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. DZ člen 67, 71, 74
predlog za dopustitev revizije - skupno premoženje zakoncev - postopek osebnega stečaja - delitev skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - aktiva in pasiva premoženja - odplačilo posojila - dolg zakonca kot samostojnega podjetnika posameznika - odgovornost za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sodnik nepristojnega prvostopenjskega sodišča kot stranka v postopku - objektivna nepristranskost - videz nepristranskosti - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je tožnica sodnica drugega sodišča iste stopnje, ki posluje v drugem mestu kot pristojno sodišče, ne more ogrožati (videza) nepristranskosti sodišča.
ZDR-1 člen 59, 59/1, 62, 62/2, 62/6, 63. ZUTD člen 163, 163/1, 166, 166/2.
dopuščena revizija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - agencija - napoteni delavec - uporabnik - neizpolnjevanje zakonskih pogojev - prikrajšanje pri plači - enaka obravnava
Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089074
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zdravstvene težave - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.
dopuščena revizija - sistemizacija delovnih mest - plačilo za dejansko delo
Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - ustalitev pristojnosti
Ker se Okrožno sodišče v Celju ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v odgovoru na tožbo njegovi pristojnosti ni ugovarjala, je prišlo do ustalitve pristojnosti in Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00088858
ZP-1 člen 169. ZUS-1 člen 4.
prekrškovni organ - obvestilo - molk organa druge stopnje - zahteva - vložitev obdolžilnega predloga - zahteva za varstvo zakonitosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.
Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se sodni nadzor nad dokončno odločbo policijske uprave zagotavlja v skladu z določbami ZP-1 pred rednim sodiščem, pri čemer je v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi te ureditve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da v upravnem sporu niti s tožbo po 4. členu ZUS-1 ni mogoče odpravljati morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve na matičnem pravnem področju. Naloga zakonodajalca namreč je, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje o določeni vrsti zadev in da na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve.
dopuščena revizija - razlika v plači - napredovanje - plačilo za dejansko delo
Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo.
upravni spor - pritožba zoper sodbo - tek roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZPP je pritožbeni rok pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi izpodbijane sodbe pritožnici, to je 21. 9. 2025, in je upoštevajoč dela proste dneve potekel 6. 10. 2025. Iz poštnega žiga na ovojnici je razvidno, da je pritožničina pooblaščenka pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila priporočeno po pošti dne 7. 10. 2025, torej po izteku pritožbenega roka, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo kot prepozno.
Vsebina opisanega obsojenčevega ravnanja tako ni bila samo v tem, da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je gospodarska družba C. d. o. o. poslovala le preko poslovnega računa v Avstriji, ampak zlasti, da v vloženem obrazcu DDV-O za določeno obdobje, v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni prikazal obveznosti plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih avtomobilov iz drugih držav članic EU, s čemer se je navedena gospodarska družba izognila plačilu DDV. Pomeni, da je obsojenec ravnal s storitvijo, ki ji je sledila (neprava) opustitev dolžnosti, kot eden od izvršitvenih načinov dajanja lažnih podatkov o prometu blaga iz prvega odstavka 249. člena KZ-1.
dovoljenje upravnega organa za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena in ureditvena začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odložitev izvršitve že izvršene odločbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - predlog stranke
Učinkovito sodno varstvo pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnica.
Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe bi bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Namen po tej odločbi ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.
kaznivo dejanje tatvine - mala tatvina - privilegirana oblika - prilastitveni namen - majhna vrednost ukradene stvari
Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati.
mednarodna zaščita - resna škoda - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - škoda, ki jo povzroči tretja oseba
Pritožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, saj je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Četudi oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
kaznivo dejanje mučenja živali - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - izvršitvena ravnanja - uporabljeno sredstvo - posledica - pokončanje psa - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - ugotovitvena sodba
Pri presoji, ali gre za mučenje živali ali za pogin živali brez povzročenega ji trpljenja, je treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, torej težo oziroma način usmrtitve (npr. vrsto in naravo uporabljenega sredstva ter vrsto in naravo prizadejanih posledic), kot tudi storilčev odnos do tovrstnega dejanja.
upravni spor - zahteva za dostop do informacije javnega značaja - razkritje podatkov - tožeča stranka - Republika Slovenija - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes za tožbo
Tožnica v tem upravnem sporu je Republika Slovenija, ki jo je v postopku pred Upravnim sodiščem zastopalo MOPE in ki je imela v upravnem postopku po ugotovitvah Upravnega sodišča status stranske udeleženke. V tožbi je razkritju podatkov iz Zapisnika nasprotovala z uveljavljanjem izjem od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 7. in 8. točke 6. člena ZDIJZ ter z navedbami, da želi svojega uradnika, pooblaščenega za vodenje enega izmed postopkov v medijsko izredno izpostavljeni zadevi "kanal C0", zaščititi pred medijskim linčem, zaslišanji pred parlamentarno preiskovalno komisijo in drugimi pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo samostojnost pri odločanju in vodenju postopkov (12. člen ZUP).
Pritožnica pravnega interesa ni mogla izgubiti zgolj zato, ker je prosilec Zapisnik že prejel. Tožbe, o kateri je z izpodbijanim sklepom odločilo Upravno sodišče, namreč ni vložil prosilec, ampak pritožnica - Republika Slovenija po MOPE. Cilj, ki ga je želela doseči s tožbo, ni bil razkritje podatka, ampak diametralno nasprotno - da bi Upravno sodišče ugotovilo nezakonitost in nepravilnost takšnega razkritja. Ta cilj pa s tem, ko se je prosilec z zahtevano informacijo seznanil, očitno ni bil in tudi ni mogel biti dosežen. Zgolj navedena okoliščina (vročitev Zapisnika prosilcu) zato po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, da bi pritožnica, ki ni prosilka in ki v tem upravnem sporu zasleduje ugotovitev nezakonitosti razkritja informacije, za tak zahtevek izgubila pravni interes.