Pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi.
Seja senata druge stopnje ni primerna le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, in v tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alinea 358. člena ZPP).
Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.
Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.
Sodišči prve in druge stopnje bi morali ugotoviti izvorno stanje obsega pripadajočega zemljišča (individualnega in skupnega), ko so revidenti pridobili kogentno akcesorno pravico uporabe na pripadajočem zemljišču stavb, obenem pa to kronološko jasno opredeliti. Celovita pravna presoja zahteva tudi oceno, ali je v obdobju, ko je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, prišlo do spremembe njegovega obsega in kdaj točno se je to zgodilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov revidentov v zvezi z ustreznim upoštevanjem kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, še posebej glede očitkov o (ne)uporabi dinamičnega principa oziroma ustrezne presoje pretekle rabe spornega zemljišča.