SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0070941
URS člen 25. ZST-1 člen 34, 34/5, 34a. ZPP člen 363, 363/1.
plačilni nalog za plačilo sodne takse ‒ ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ‒ sklep o zavrnitvi ugovora ‒ pravica do pritožbe zoper sklep ‒ pravica do pravnega sredstva
Proti sklepu sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe.
pravdni stroški – sodba na podlagi pripoznave – pripoznava tožbenega zahtevka – povod za pravdo – napotitev na pravdo
Res je, da v primeru toženčeve pripoznave zahtevka v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari) tožnik plača tožencu potrebne stroške postopka, in ne obratno, vendar še ob nadaljnjem pogoju, da toženec ni dal povoda za tožbo. Ta pogoj pa v konkretni zadevi ni izpolnjen, saj je bil tožnik na pravdo napoten v zapuščinskem postopku zaradi toženčevega nestrinjanja z njegovo zahtevo.
Upnik mora zahtevo, da mu dolžnik povrne stroške podati v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in mora v njej opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. Sodišče pa ni pooblaščeno, da bi o stroških odločalo in njihov nastanek ter višino preverjalo oziroma ugotavljalo po uradni dolžnosti - vezano je na zahtevek, ki mora biti specificiran, nastanek stroškov pa mora biti tudi dejansko izkazan.
ZJSRS člen 28, 28/3. ZFPPIPP 131, 132, 390, 390/2.
preživninska terjatev - nadomestilo preživnine - subrogacija - postopek osebnega stečaja - prednostna terjatev
Zaradi namena ZJSRS se prednostni položaj preživninskih terjatev otrok proti preživninskim zavezancem, če terjatev po določbi tretjega odstavka 28. člena ZJSRS preide na Sklad, v stečajnem postopku zoper preživninskega zavezanca po prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP ne spremeni.
etažna lastnina - etažni lastnik - stroški upravljanja - vzdrževanje stavbe - prodaja posameznega dela - sprememba lastništva - obveznost plačila terjatev iz naslova obratovanja
Obveznost plačila terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe (lastnik odgovarja subsidiarno po petem odstavku 24. člena SZ-1) ni odvisna od vknjižbe lastninske pravice, zato je tožeča stranka plačilo vtoževanih stroškov neutemeljeno uveljavljala od tožene stranke, ki je sicer pri spornem poslovnem prostoru v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica. Pri tem sploh ni pravno pomembno, da pogodbeni stranki omenjene prodajne pogodbe nista dali soglasja notarki za izvedbo zemljiškoknjižnega prenosa lastništva, temveč je pomembno, da so bili pred vložitvijo predmetne tožbe izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 17. člena SZ-1.
SPZ člen 120, 120/2, 252. SZ-1 člen 25, 25/3. ZIZ člen 169, 180, 180/2, 180/3, 194, 194/4, 197, 197/1, 197/1-1, 197/1-2, 198. ZZK-1 člen 90, 90/1, 90/3.
etažna lastnina - zakonito stvarno breme - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - ustavitev izvršbe po predlogu upnika
Na podlagi 120. člena SPZ nastane na posameznem delu v etažni lastnini, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, zakonito stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov za stroške upravljanja in vplačil v obvezen rezervni sklad, do višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad. To stvarno breme ima tudi najboljši vrstni red (drugi odstavek 120. člena SPZ).
Podlaga za povračilo izvršilnih stroškov je materialnopravna določba 38. člena ZIZ. Ta v petem odstavku nalaga dolžniku obveznost, da stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, povrne upniku, ta pa je v 2. točki 16. člena ZIZ označen kot oseba, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe in zavarovanja. Predmetni izvršilni postopek ne teče na zahtevo zastavne upnice in zastavna upnica po določbi 16. člena ni stranka, temveč upravičenka do poplačila, zanjo pa materialnopravna določba 38. člena ZIZ ne določa, da ji je dolžnik dolžan povrniti izvršilne stroške.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - prenehanje delovnega razmerja - brezposelna oseba
Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.
ZDR člen 6, 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/4. ZJU člen 1, 1/1, 15, 15/1. OZ člen 131. ZZ člen 48, 48/1, 50, 50/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
Tožnik je z odtujitvijo premičnih stvari (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo) iz skladišča tožene stranke (delodajalca) naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja,
zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S svojim ravnanjem je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je izkazan tudi prilastitveni namen, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v tujino. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - zaposlovanje novih delavcev
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganja planiranega poslovanja) izvedla reorganizacijo poslovanja z minimiziranjem vseh dejavnosti, razen glavne, in optimizacijo vseh virov, tudi z optimizacijo števila izvajalcev del. Zaradi drugačnega organiziranja del, katerega posledica je bila tudi drugačna organizacija tožničinega dela (laborant), ki se je razdelilo med ostale zaposlene, je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
Skladno s 335. členom ZPP mora vsaka pritožba med drugim obsegati tudi podpis pritožnika. Podpis pritožnika je bistvena sestavina pritožbe in je pritožba, ki podpisa nima, nepopolna. Ker je tožnica vložila pritožbo, ki ni bila lastnoročno podpisana, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot nepopolno (1. odstavek 343. člena ZPP).
spor majhne vrednosti – pravočasno navajanje dejstev – priznana dejstva – obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Da bi se sodišče sploh spustilo v presojo dokazov, predlaganih v zvezi s tem dejstvom, bi ga torej morala tožena stranka najprej prerekati.
Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.