ODŠKODNINSKO PRAVO - DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083737
OZ člen 168, 174, 175. ZD člen 142. ZPP člen 243. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 46, 47.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - izgubljeni zaslužek - renta - pravno nasledstvo v pravdi - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - omejitev odgovornosti dediča - sprememba prisojene odškodnine - nagrada izvedenca - odmera nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - založitev predujma za izvedenca
Pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in dosojo odškodninske rente dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih. Takšno predvidevanje lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka, in splošno znana dejstva. S stopnjo prepričanja tu dejstev ni mogoče ugotoviti, pač pa se upošteva večja stopnja verjetnosti.
prehod obveznosti - subsidiaren dolžnik - dopolnilni izvršilni naslov
Izvršba se lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnik, razen v izjemnih primerih iz 24. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov - z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje dejstev (materialnih predpostavk izvršbe), ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.
obveznost plačila - plača - razlika v plači - odškodnina - neenaka obravnava
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino v višini razlike v plači za sporno obdobje z obračunom davkov in prispevkov iz naslova neenake obravnave z ostalimi zaposlenimi delavci pri toženi stranki (plačilo za isto opravljeno delo). Tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri toženi stranki ni bil neenako obravnavan zaradi osebnih okoliščin. Tožniku je bila plača določena na podlagi v spornem obdobju veljavnih predpisov, torej zakonito. Zato odškodninski zahtevek iz naslova neenake obravnave (plačilo za isto opravljeno delo) ni utemeljen.
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434, 434/1, 434/3.
upravljanje poslovne stavbe – stroški obratovanja – stroški upravljanja – pasivna legitimacija – najem poslovnega prostora – prevzem dolga – strinjanje s spremembo dolžnika – obvestilo o spremembi – domneva, da je upnik dal privolitev – prevzem izpolnitve
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen.
Domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu, je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.
V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika.
Sodišče je vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.
Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka je v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe (pravovarstveni interes) ima samo tista stranka, ki bi ji v primeru utemeljene pritožbe, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Zato je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno (252. člen ZPP).
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZPIZ-1 člen 34, 34/3.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Zmotno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da 6. člen ZPIZ-2A v predmetni zadevi ni uporabljiv. Ta določa 30-dnevni rok od uveljavitve novele ZPIZ-2A, v katerem je bilo ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev mogoče uspešno uveljavljati spremembo šifre zavarovanja zaradi plačevanja prispevkov od znižane osnove v prehodnem obdobju. Pravno praznino je za osebe, ki so bile zavarovane po 3. odstavku 34. člena ZPIZ-1 (kot tožnik), ob uporabi argumenta a cohaerentia, potrebno zapolniti tako, da se tudi za njih, enako kot za zavarovance po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, toliko bolj uporablja tudi 6. člen ZPIZ-2A. Ker je novela ZPIZ-2A pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 7. 5. 2013, se je 30-dnevni rok za vložitev zahteve iztekel 7. 6. 2013. Tožnik je zahtevo za spremembo šifre zavarovanja vložil šele 24. 6. 2013. S tem pa je zamudil 30 - dnevni rok za vložitev zahteve, zato je bila njegova zahteva zakonito zavržena (3. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).
Od tega, ali imajo tožniki v drugi zadevi P 1, kot etažni lastniki, pravico na nepremičninah (ki so predmet tudi te pravde) kot skupnih delih stavbe, je odvisno tudi, ali je mogoče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za te nepremičnine ugoditi, saj je mogoče s skupnimi deli razpolagati le takrat, kadar se istočasno razpolaga tudi s posameznim delom iz etažne lastnine.
Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082613
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 190. ZPP člen 215.
vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v nepremičnino tretje osebe - neupravičena obogatitev - obogatitveno pravilo - prehod koristi - povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi - vrednost vlaganj - materialno dokazno breme
V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.
Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.
Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Zaradi zmanjšanega obsega dela na proizvodnem programu, na katerem je delal tožnik (manipulativni delavec), je tožena stranka ukinila eno izmeno in prešla z dvoizmenskega na enoizmensko delo. Zaradi prehoda na enoizmensko delo je tožena stranka potrebovala le enega manipulativnega delavca, zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka upoštevala tudi določbe ZPIZ-1 in ZZRZI, ki v četrtem odstavku 40. člena določa, da o tem, ali delodajalec invalidu utemeljeno ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, v skladu s prvim in drugim odstavkom istega člena odloča Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožena stranka je torej v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi napake tožeče stranke, zaradi česar ni dobila od tretjega (svojega sopogodbenika) plačila za svoje delo. Gre za tako imenovano škodo zaradi zaupanja, katero lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke, kot za jamčevalni zahtevek za stvarne napake.
spor majhne vrednosti – pravočasno navajanje dejstev – priznana dejstva – obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Da bi se sodišče sploh spustilo v presojo dokazov, predlaganih v zvezi s tem dejstvom, bi ga torej morala tožena stranka najprej prerekati.
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - prenehanje delovnega razmerja - brezposelna oseba
Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.
ZDR člen 6, 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/4. ZJU člen 1, 1/1, 15, 15/1. OZ člen 131. ZZ člen 48, 48/1, 50, 50/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.