Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z zahtevkom, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 28. 11. 2000 postal dokončen dne 25. 1. 2001, uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Enako velja za del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je tožena stranka iz socialnega zavarovanja odjavila z dne 5. 12. 2000 in da mu niso bila izplačana nadomestila plače za posamezni mesec in odpravnina po izteku 6-mesečnega odpovednega roka, kakor tudi ne regres za leto 2001, božičnica, letni poračun za uspeh podjetja in delovna uspešnost za leti 2000 in 2001. Vse te terjatve bi tožnik lahko uveljavljal z dajatvenim zahtevkom, zato ni podlage za ugotovitveno tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
tožba - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - sodno varstvo
ZPIZ-2 v prvem odstavku 171. člena določa, da lahko zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Tožnik je z odtujitvijo premičnih stvari (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo) iz skladišča tožene stranke (delodajalca) naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja,
zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S svojim ravnanjem je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je izkazan tudi prilastitveni namen, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v tujino. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO
VSL0073667
ZDR člen 137. ZZVZZ člen 84. ZPIZ-1 člen 93, 159.
pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasna nezmožnost za delo – odločba ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti – pravica do dela s krajšim delovnim časom – nadomestilo plače – delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.
Tožnik (učitelj) je učence pri uri športne vzgoje vlekel za ušesa, enega učenca je udaril v predel glave nad obrvjo in eno učenko pri uri interesne dejavnosti gimnastika prijel za nadlaket desne roke, jo dvignil, spustil na tla ter jo močno stresal, tako da je imela vidne podplutbe. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Njegovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega ravnanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 192. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434, 434/1, 434/3.
upravljanje poslovne stavbe – stroški obratovanja – stroški upravljanja – pasivna legitimacija – najem poslovnega prostora – prevzem dolga – strinjanje s spremembo dolžnika – obvestilo o spremembi – domneva, da je upnik dal privolitev – prevzem izpolnitve
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen.
Domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu, je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.
V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika.
Sodišče je vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - prenehanje delovnega razmerja - brezposelna oseba
Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.
ZDR člen 6, 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/4. ZJU člen 1, 1/1, 15, 15/1. OZ člen 131. ZZ člen 48, 48/1, 50, 50/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
Skladno s 335. členom ZPP mora vsaka pritožba med drugim obsegati tudi podpis pritožnika. Podpis pritožnika je bistvena sestavina pritožbe in je pritožba, ki podpisa nima, nepopolna. Ker je tožnica vložila pritožbo, ki ni bila lastnoročno podpisana, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot nepopolno (1. odstavek 343. člena ZPP).
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 88/6, 200, 200/3. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - vročanje odpovedi - odklonitev prevzema
ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka, ni zakonito, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti. Tožba, ki jo je tožnica na sodišče vložila dne 24. 7. 2014, je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in je zato pravočasna (200/2 čl. ZDR-1).
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - zaposlovanje novih delavcev
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganja planiranega poslovanja) izvedla reorganizacijo poslovanja z minimiziranjem vseh dejavnosti, razen glavne, in optimizacijo vseh virov, tudi z optimizacijo števila izvajalcev del. Zaradi drugačnega organiziranja del, katerega posledica je bila tudi drugačna organizacija tožničinega dela (laborant), ki se je razdelilo med ostale zaposlene, je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.