Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po samem zakonu. ZSSloV in ZObr, ki veljata za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, vsebujeta tudi posebne določbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, posebej pa urejata tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi, in sicer odpoved z enostranskim aktom. Iz drugega odstavka 63. člena ZSSloV izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZObr v sedmem odstavku 88. člena določa, da osebi, ki opravlja vojaško službo, če je obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v trajanju več kot tri mesece, preneha delovno razmerje. Delavcem v tem primeru preneha delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik. Razlogi, da je tožena stranka tožniku že predhodno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki pa je bila kasneje razveljavljena kot nezakonita, so na strani tožene stranke in zato ni mogoče prevaliti posledic neizdaje ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe na tožnika. Z razveljavitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ponovno vzpostavljeno delovno razmerje tožnika na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožena stranka predlagala razvezo pogodbe po 118. členu ZDR-1, je pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v odločitvi o prenehanju delovnega razmerja in tožniku priznalo delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - alkotest - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je bil določenega dne na delu pod vplivom alkohola. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in če nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici) nista bila prisotna, potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili.
V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. ZDR-1 ZVZD ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZDR-1 člen 88. ZPP člen 142, 142/3, 142/4. ZDR člen 118. ZDoh-2 člen 4, 27, 27-5, 37, 37/1, 37/1-5, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - odškodnina - davki - prispevki
Sodišče prve stopnje je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, z dnem 30. 11. 2011, ker se je tožnik s 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razvezati pogodbe o zaposlitvi in odločiti o odškodnini, ker zaradi upokojitve reintegracija tožnika ne bi bila možna. Dejstvo, da je kasneje prišlo do izpolnitve pogojev za upokojitev, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ne more vplivati na zakonitost sodne razveze.
Tožena stranka je od odškodnine po 118. členu ZDR dolžna plačati davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto znesek. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se po 5. točki 1. odstavka 37. člena ZDoh-2 šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina ni zajeta med prejemke, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena Zdoh-2), saj ne gre za odškodnino zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, pač pa za posebno vrsto odškodnine namesto reintegracije, ki se šteje v izplačilo v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zavezanec za plačilo davka je delavec sam (4. člen ZDoh-2). Po 3. odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik oseba, ki izplačuje dohodke, v konkretnem primeru delodajalec. Ob izplačilu odškodnine se zato po navedeni zakonski podlagi sme naložiti plačniku izplačljivega dohodka, da od bruto zneska plača davek.
protipravnost ravnanja - storitev ali opustitev - na splošno nedopustno ravnanje, ki ni prepovedano s pravno normo ali aktom upravnega organa - razpoka ob robniku pločnika - padec - zlom - stopalnice - nepravočasne navedbe o soprispevku tožnice
Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja.
ZAVAROVANJE TERJATEV -CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0022622
SPZ člen 2. ZIZ člen 270.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - dopustnost civilne delitve skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku - neznatna škoda - nekonkretiziranost trditev
Spor na plačilo denarnega zneska ne more biti stvarno pravne narave. V 2. členu SPZ so stvarne pravice taksativno naštete (lastninska pravica, zastavna pravica, služnost, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica), zato spor o plačilu denarnega zneska ni stvarnopravne narave.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja, ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.
Dejstvo, da je druga oseba pri prekrškovnem organu vložila dopis, da je storila prekršek in plačala globo v imenu storilca (osebe, ki ji je bil izdan plačilni nalog), na pravnomočnost plačilnega naloga ne vpliva, saj sam storilec zoper plačilni nalog v predpisanem roku pravnega sredstva, ki ga je imel na voljo (zahteve za sodno varstvo), ni vložil. V postopku o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se sodišče ne more več ukvarjati z dejanskim stanjem glede storilca prekrška, ugotovljenim s pravnomočnim plačilnim nalogom.
ZIZ člen 15. ZPP člen 2, 2/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14. ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - zavrnitev predloga za taksno oprostitev - pogoji za oprostitev plačila sodnih taks - obrazložitev sklepa - pravno pomembne okoliščine - dobiček - bilančni dobiček - več transakcijskih računov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - podatki o premoženjskem stanju - odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - podredni zahtevek - vezanost na zahtevek - opredelitev zahtevka
Dolžnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, saj posluje z dobičkom in ima odprtih več transakcijskih računov, ki niso blokirani, nanje pa je v zadnjih treh mesecih tudi imel prilive.
Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti.
V primeru, ko dolžnik izrecno in jasno zaprosi zgolj za oprostitev plačila sodnih taks in ne (tudi) za odlog plačila ali obročno plačilo takse, v zvezi s tem pa tudi ne postavi nobene trditvene podlage, od sodišča ne more pričakovati, da bo odločalo tudi o tem.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. - v likvidaciji prenehalo dne 25. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložila šele 18. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
ZDR člen 42, 126, 130. OZ člen 49, 49/1. ZDR-1 člen 44, 137, 138/8. ZZZVZZ člen 31.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlika v plači - pogodbeno dogovorjena plača - veljavnost pogodbe o zaposlitvi
V obdobju od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 je med pravdnima strankama poleg veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja (z dogovorjeno plačo v višini 766,80 EUR bruto) veljala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke, s katero je bila tožnici določena osnovna plača v višini 800,00 EUR neto. Zato je tožnica v spornem obdobju upravičena do plačila razlike med dejansko prejeto plačo in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo. Prav tako je tožnica upravičena do razlike med dejansko izplačano plačo in s pogodbama o zaposlitvi dogovorjeno plačo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe oziroma za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje pisarne.
ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
tožba - zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka
Tožnica je toženo stranko z dopisom z dne 19. 3. 2015 v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1 pozvala, da izpolni svojo obveznost iz sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporazumu se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta ponovno zaposlila pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto. Tožena stranka je tožnici odgovorila, da nova zaposlitev pri njej ni možna in da njen poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen. Tožničin pooblaščenec je ta odgovor prejel 27. 3. 2015. Tožnica pa je tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vložila šele 18. 5. 2015, kar je po izteku roka iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063163
SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1. OZ člen 347. ZPP člen 184, 184/2, 184/3.
upravljanje poslovne stavbe – delitev stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – veljavnost pogodbe – kvorum za veljavno sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih – vsebina pogodbe – posli izrednega upravljanja – sprememba ključa delitve – neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov – zastaranje – zastaralni rok – občasne terjatve – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – istovetnost zahtevkov – sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage
SPZ, ki je relevanten predpis za ureditev upravljanja poslovnih stavb, izrecnih določb glede kvoruma, potrebnega za veljavno sprejetje pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne vsebuje. Razlog za takšno pravno praznino je po oceni višjega sodišča v tem, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (lahko) sestavljena iz različnih vsebin. Za sklepčnost pri odločanju je zato predvsem pomembno, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih.
Večina etažnih lastnikov je s pogodbo o delitvi stroškov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov, kot ga je predvidel zakonodajalec v 115. členu SPZ, in sicer obveznosti etažnih lastnikov niso sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, temveč so določene po prostornini ali po kvadraturi poslovnega prostora, po številu oseb, ki delajo na naslovu poslovnega objekta, pa tudi tako, da so nekateri poslovni prostori iz obračunavanja določenih stroškov izvzeti. Sprememba ključa delitve stroškov v pogodbi tako odstopa od zakonsko predvidenega in predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov (konkretno v pravico vsakega posameznega etažnega lastnika odločati o načinu in posledično višini obremenitve svoje nepremičnine). Delitev stroškov v sporni pogodbi zato predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh.
Etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih sicer lahko derogirajo osnovno delitev na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z nadpolovično večino ali soglasno, vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino) sprejeti soglasno, saj bi bila v nasprotnem primeru popolnoma izigrana razmejitev med posli redne in izredne uprave.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isto, plačilo denarnega zneska, in na podlagi istega dejanskega stanja. Ko je tako, pa je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem) vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. člena ZIZ, s katero se tožeči stranki dovoljuje vpogled v službeni računalnik toženca, ki se nahaja v poslovnih prostorih tožeče stranke ter se tožečo stranko pooblašča, da vpogleda tudi vsebino službene elektronske pošte toženca pod določenim elektronskim naslovom. Ker tožeča stranka v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predlagane začasne odredbe.
Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Tožena stranka namreč ni izpodbijala celotnega posla verižnih kompenzacij (zlasti odpusta dolga v razmerju med tožečo stranko kot upnikom in tretjo osebo kot dolžnikom), saj bi lahko le na ta način od tretje osebe, ki je bila poleg pravdnih strank vključena v ta posel, zahtevala vrnitev 55.132,70 EUR s pp.
Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in s tožbenim zahtevkom izpodbijati celoten posel verižne kompenzacije. Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi oživele obligacijske pravice, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti denarni znesek, saj tožena stranka ni prejela svoje terjatve s plačilom, ampak je ta terjatev prenehala z verižnim pobotom.
obveznost plačila - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožnik je v spornem obdobju od januarja 2011 do junija 2011, ko je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, opravil 1378 nadur, ki mu jih tožena stranka ni plačala. Poleg tega mu tožena stranka v spornem obdobju ni izplačala stroškov za prevoz na delo in z dela. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
obnova postopka - oddaja vloge preko faksa - prejemna teorija
Ker za presojo pravočasnosti vloge, poslane po telefaksu, velja prejemna in ne oddajna teorija, bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka ne zadoščala izkazanost dejstva, da je dolžnik poslal ugovor, temveč bi moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa s predloženimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati.
nagrada in stroški izvedenca – odmera nagrade izvedencu – nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Predmet pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu ne more biti lastna dokazna ocena stranke glede izvedenskega mnenja. Eventuelne nepravilnosti oziroma nepopolnosti se razčistijo v nadaljnjem postopku, takšnega predloga pa s strani skrbnika drugotožene stranke ni bilo.
ZPIZ-1 člen 177, 177/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/6, 296, 296/5, 301, 301/1.
obveznost plačila - stečajni postopek - pravna korist - zavrženje tožbe - povračilo stroškov postopka
Tožeča stranka stroškov postopka ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, zato velja neizpodbitna domneva iz 6. odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožeča stranka terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavila v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz 5. odstavka 296. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.
vpis pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi - pravne posledice vpisa pripojitve - vpliv pripojitve na pravice tretjih do prevzete družbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
ZGD določa pravne posledice vpisa pripojitve v sodni register. Gre za materialnopravne posledice, ki nastanejo z dnem pripojitve in s pritožbo zoper sklep o vpisu pripojitve pritožnik ne more doseči učinka vzpostavitve takega registrskega stanja, kot je bil pred vpisom s pritožbo. S pripojitvijo nastanejo obligacijskopravne in premoženjskopravne posledice, ki so v tem, da se na novo družbo prenese celotno premoženje prevzete družbe, hkrati s tem pa prevzemna družba prevzema vse obveznosti prevzete družbe. Korporacijskopravne posledice pa se kažejo v tem, da prevzeta družba preneha, delničarji oziroma družbeniki prevzete družbe pa postanejo delničarji prevzemne družbe. Pravno varstvo na katerega opozarja pritožnik, to je varovanje njegove terjatve, je pritožniku zagotovljeno na podlagi tistih določil ZGD-1, ki določajo pravne posledice pripojitve. S pripojitvijo in prenosom prevzete družbe na prevzemno družbo upnikove pravice niso okrnjene, ker je prevzemna družba prevzela vse obveznosti prevzete družbe in nanjo preidejo pravice tretjih.