ZDSS člen 6, 6-1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti Tarifna priloga 1, 1/2.
razlika v plači - znižanje plač - pisen dogovor o drugačni plačni politiki - izpodbijanje dogovora med delodajalci in sindikatom
Sklenjen Dogovor o politiki plač ne pomeni enostranske spremembe določil pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi ne gre za kršitve omejitve načela avtonomije pogodbenih strank (delavca in delodajalca) ob tem, da ima dogovor o politiki plač svojo pravno zakonito podlago v SKPgd/97. Pisni dogovor o drugačni plačni politiki je zakonita pravna podlaga za znižanje plač delavcem. Po pravni naravi je to splošni kolektivni akt, izpodbijanje pa je možno le v kolektivnem sporu.
ZGD člen 394, 394/1, 394/3, 394, 394/1, 394/3. ZIZ člen 53, 53/1, 53, 53/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5, 27, 27/4, 27/5.
izvršilni postopek - stroški
1. V obravnavani fazi postopka, ko gre le za procesno vprašanje nadaljevanja predhodno prekinjenega izvršilnega postopka, je pomembno to, da so bili pritožniki v času izbrisa družbe njeni v sodni register vpisani družbeniki. Vse ostalo, kar v zvezi s tem navajajo v smeri, češ da so svoj poslovni delež v prvotnem dolžniku prodali že pred nastankom terjatve, ki je predmet obravnavanega postopka in da niso vplivali oz. niso niti mogli vplivati na poslovanje izbrisane družbe, bo obravnavano s strani sodišča prve stopnje kot ugovorne navedbe.
2. Vprašanje utemeljenosti naložitve upnikovih izvršilnih stroškov (tudi) pritožnikom bo namreč odvisno od utemeljenosti ali neutemeljenosti njihovega ugovora.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 355, 214, 214/1, 214/2, 355.
pasivna legitimacija - uporaba materialnega prava - dejstva - preklic
Teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Prvo pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Vendar pa v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožnik trdi, da je nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Od tega, ali je to zatrjevanje resnično (torej ali je stvarna legitimacija res podana), je odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže.
Pozitivni predpisi pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljujejo. V praksi se pogosto to enači z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. Tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za vprašanje materialnega prava, čeprav v nadaljevanju obrazložitve zapiše, da je "obstoj pravnega razmerja ter s tem vprašanje aktivne in pasivne (materialnopravne) legitimacije dejstvo, ki ga je, v primeru da je sporno, potrebno dokazovati." Zaključek sodišča o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja pa je vedno lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek napravilo zgolj na presoji pomena umika ugovora pasivne legitimacije in njegovi ponovni uveljavitvi kot presoji priznanja dejstva in preklica priznanja. Tako presojo bi sodišče prve stopnje moralo opraviti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in uspehom dokaznega postopka nasploh. Iz že prej navedenih razlogov je presoja zgolj pomena umika in ponovne uveljavitve ugovora pasivne legitimacije napačna, medtem ko drugih dokazov v ta namen sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Tako se izkaže zaradi napačnega izhodišča sodišča prve stopnje njegova dokazna ocena za tako pomanjkljivo, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033451
ZPP člen 190, 190/1. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 1, 1/2, 37. Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (1966) člen 9 - 17. ZZD člen 10, 268, 268/1. ZTLR člen 24, 33. ZLNDL člen 3, 3/1.
ugotovitev lastninske pravice - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - dogovor o oddaji zemljišča zaradi gradnje - družbena lastnina - oblika pogodbe - pridobitev gradbenega dovoljenja - lastninjenje - gradnja na tujem svetu - zmotna uporaba materialnega prava - aktivna in pasivna legitimacija strank
Za sprožitev spora je aktivno legitimiran vsakdo, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Dejstvo, da je glede sporne nepremičnine tožeča stranka s tretjo osebo že sklenila kupoprodajno pogodbo, na vprašanje njene aktivne legitimacije ne more vplivati, saj se lastništvo na nepremičnini s samo sklenitvijo pravnega posla še ne prenaša (prim. 33. člen ZTLR).
Za obstoj pasivne legitimacije vseh toženih strank je odločilno dejstvo, da te do vložitve tožbe v tej zadevi premoženja niso razdelile. Četudi je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen tekom te pravde, to na pasivno legitimacijo vseh občin ne more vplivati, saj morebitna odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ne more biti ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se prvostopno sodišče na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu ne bi smelo opreti, saj je vendarle potrebno upoštevati okoliščine v času gradnje (torej, da je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini) in predpise, ki so vprašanja družbene lastnine urejali. Prvostopno sklicevanje na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je zmotno ne samo zato, ker so se navedene določbe ZTLR uporabljale le za imetnike lastninske pravice, temveč tudi zato, ker je med pravnima prednikoma pravdnih strank vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu.
Po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, na njih pa so se lahko pridobile le pravice, ki jih je določal zakon (drugi odstavek 1. člena cit. zakona). Stavbno zemljišče je lahko imetnik pravice upravljanja (v tem primeru občina kot samoupravna lokalna skupnost) dodelil v uporabo (med drugim tudi) družbenim podjetjem z namenom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne (37. člen cit. zakona). Postopek dodelitve stavbnega zemljišča za gradnjo je podrobneje urejal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, po katerem je bilo lahko zemljišče dodeljeno na podlagi javnega natečaja, v določenih primerih pa tudi s pogodbo (prim. 9. do 17. člen cit. zakona). V tej zadevi je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe očitno nikoli ni prišlo. Čeprav sporno zemljišče s pisno pogodbo tožeči stranki nikoli ni bilo dodeljeno, pa ni dvoma, da je z zakonito (to je na soglasju in vseh potrebnih dovoljenjih temelječo) izgradnjo objekta na tem zemljišču in njegovo dolgoletno uporabo za potrebe družbenega podjetja le-to postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Skladno z določbo tretjega odstavka 10. člena ZZD, ki ga je glede na status pravnega prednika tožeče stranke v tem konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa so bila družbena sredstva (čeravno glede na nelastninsko koncepcijo družbene lastnine po ZZD na njih nihče ni mogel imeti lastninske pravice) na družbeno pravno osebo namensko vezana in jim je dal ZZD poseben pravni položaj, ki je bil podoben tistemu, ki nastane pri stvarnopravnih razmerjih in so bila kot taka varovana s posebnimi, stvarnopravnim podobnimi, tožbami (270. in 272. člen ZZD). Prav ta namenska vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke pa ima skupaj s s strani pravnega prednika tožene stranke izdanim soglasjem za gradnjo konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, torej funkcionalnem zemljišču (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003). Res je sicer, da veljavne pravne podlage za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva (to je pisne pogodbe o dodelitvi zemljišča) ni bilo, vendar pa je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki bi morala zato zahtevati vračilo te nepremičnine, to svojo zahtevo pa bi lahko podala le v objektivnem roku 10-tih let od dne, ko so sporne nepremičnine postale družbeno sredstvo (prim. prvi odstavek 268. člena ZZD). Da bi tožena stranka takšen zahtevek kdajkoli podala, pa ni niti zatrjevala. Ker je po povedanem tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah (to je stavbišču in funkcionalnem zemljišču), je z dnem uveljavitve ZLNDL postala tudi njihova lastnica (prvi odstavek 3. člena ZLNDL). Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dopustiti odmero spornega funkcionalnega zemljišča.