ZDO člen 156, 157, 159. ZDavP-2 člen 384, 387, 403. ZSZ člen 56, 61.
davek od premoženja - stanovanjska stavba - večkratna obdavčitev istega premoženja - davek na premoženje večje vrednosti - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.
odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika - razkritje notranjih informacij - prevzemna namera - prevzemna cena delnice - pridobitev premoženjske koristi - jezik v postopku - ustna obravnava
Razpis javne obravnave je po ZUP namenjen hitrejši in popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, obenem pa se z njeno izvedbo udejanja načelo zaslišanja stranke. Ker v obravnavani zadevi ni sodelovalo dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, po presoji sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za razpis (obvezne) ustne obravnave, ne po določbi 2. alineje drugega odstavka 502. člena ZTFI, ne po določbah ZUP.
Tožena stranka je utemeljeno zaključila, da je tožnik že pred 16. 1. 2012 poznal višino kupnine za prodajo 56.002 delnic. Tožena stranka zaradi navedenega ni sledila niti tožnikovim navedbam, da je imel le vlogo borznega posrednika, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je družba na podlagi razkrite notranje informacije pridobila premoženjsko korist v višini 300.599,30 EUR, kar ne sodi med običajno opravljanje nalog borznega posrednika pri opravljanju poslov odvisnega borznoposredniškega zastopnika.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - možnost sodelovanja v postopku - stranka v postopku
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da prvotožnica ni imela možnosti sodelovanja v tem postopku, ker številne spisovno izkazane listine dokazujejo drugačno dejansko stanje, ki se nanaša na to, da je prvotožnica v vseh teh postopkih sodelovala, bodisi z osebno navzočnostjo na ogledih in narokih ali preko dopisovanja z upravnim organom. Vabljena je bila tudi k sklenitvi sporazumno določene odškodnine, prav tako ji je bila ponujena možnost drugačne infrastrukturne ureditve, ki ne bi zajela njenih nepremičnin.
ZKme-1 člen 89, 89/2. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 člen 51, 51/1, 101, 101/8. Uredba komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja člen 23.
javni razpis - dodelitev nepovratnih sredstev - razpisni pogoji - skupina proizvajalcev - pravna organiziranost skupine proizvajalcev
Registracija tožnika samega kot d.o.o. ne more izkazovati pravne subjektivitete širše kot le zanj. Sama predložena Pravila delovanja skupine proizvajalcev A. pa pravne subjektivitete tudi ne izkazujejo, saj ustanovitev pravne osebe zgolj na tak način po nobeni pravni podlagi ni predvidena. V javnem razpisu je bilo zahtevano, da je skupina proizvajalcev pravna oseba poljubne pravne narave. Tožnik ni izpolnjeval vstopnega pogoja upravičenega vlagatelja ob oddaji vloge na javni razpis, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete. Neizpolnjevanje vstopnega pogoja pa že samo zase zadostuje za zavrnitev vloge.
Uredba Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. 4. 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema uvoznih nadomestil za kmetijske proizvode člen 49, 49/2.
izvozno nadomestilo - izvozno nadomestilo za mlečne izdelke - zamudne obresti - datum odobritve nadomestila
Izvozno nadomestilo se odobri v postopku (upravnega) odločanja z odločbo, zoper katero je dovoljeno vložiti pravna sredstva, ki jih je v obravnavanem primeru tožeča stranka tudi uporabila in dosegla pravilno odločitev o svojem zahtevku. Z ozirom na postopek odločanja odobritve izvoznega nadomestila, po presoji sodišča prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije ES št. 800/1999, saj je bilo izvozno nadomestilo odobreno šele z odločbo z dne 13. 6. 2011. Iz tega razloga ni utemeljen niti očitek, da je nespoštovanje roka iz drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije (ES) kot posledica nepravilne odločitev upravnega organa, povzročilo dolžniško zamudo na strani prvostopenjskega organa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - razumnost zadeve
Glede na ugotovljeno dejansko stanje in okoliščine konkretnega primera je razvidno, da obravnavana zadeva, v kateri tožnik prosi za dodelitev BPP, ni razumna v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila v posledici vloženih pravnih sredstev v obravnavani zadevi tožniku odobrena BPP, zato bi sodišče v obravnavanem primeru tožnikovo tožbo moralo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.
ZDavP-2 člen 79, 79/3, 126, 126/1, 145. ZUP člen 251, 251/1.
davčna izvršba - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - zastaranje pravice do izterjave davka - pretrganje zastaranja - stroški postopka
Tožnik z ničemer ne dokazuje, da skupni znesek dolga v višini 18.826,03 EUR, ki je določen z izrekom prvostopenjskega sklepa, ne predstavlja seštevka posameznih zneskov po izvršilnih naslovih, s katerimi je tožena stranka prvostopenjski sklep o izvršbi dopolnila. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil tožnik prikrajšan za pravno sredstvo, saj je tožena stranka imela pravno podlago za takšno dopolnitev postopka v določbi prvega odstavka 251. člena ZUP.
Glede na to, da je tožena stranka v pritožbenem postopku zaradi ekonomičnosti postopka vsebinsko odločila o zadevi in se je postopek končal v breme davčnega zavezanca, to je tožnika, ta ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost dolžnikovega dolžnika za opuščeno odtegnitev in plačilo - dolžnikovemu dolžniku izdana odločba o plačilu - ugovori dolžnikovega dolžnika
Predmet presoje je pravilnost in zakonitost odločbe, ki se izda, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in se davek izterja od njega. V pritožbenem postopku zoper to odločbo se preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Ugovor, da dolžniku sploh ni dolžan, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj terjatve iz sklepa, tako niso pomembni za odločitev.
Tožnik je sam tako v Pravilniku 2013, Pravilniku 2012, kot tudi v Pravilniku 2011 določil, da se uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana od 1. 1. 2012 dalje, torej arg. a contrario, da se ne uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana za obdobje pred 1. 1. 2012. To pa pomeni, da se za honorarje in nadomestila, ki so bila zbrana za obravnavano obdobje, uporabljajo pravila delitve, sprejeta s Pravilnikom 2010 (kar določa tudi tožnikov Statut 2013), tako kot je to pravilno ugotovil tudi organ. S tem organ ni presegel svoje nadzorstvene funkcije, ne glede na izdajo dovoljenja šele s 6. 2. 2012, saj je tožnik zbrana sredstva delil po pridobitvi njegovega statusa kot kolektivne organizacije v tem obsegu (kot izhaja iz podatkov spisa v letu 2013).
Toženka je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo postopka zavrgla iz enakih razlogov, kot je zavrnila pritožbo zoper 2. točko prvostopne odločbe in sklepa, ki jo je sodišče s sodbo, I U 1329/2014 z dne 3. februarja 2015, odpravilo in vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Ker na podlagi navedene sodbe z dne 3. 2. 2015 o zahtevi za denacionalizacijo po pokojnem A.A. (v obsegu, kot je tožnik zahteval obnovo postopka) sedaj ni dokončno odločeno (postopek, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 9. 7. 2014 in katerega obnovo je tožnik predlagal), ker je zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek, tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zoper sklep, s katerim je bil njegov predlog za obnovo postopka zavržen, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - denarna nakazila pravne osebe
Davčna organa sta pri odločanju upoštevala vsa listinska dokazila, ki jih je predložil tožnik v postopku obnove, le da sta jih presodila drugače, kot zahteva tožnik. Sodišče se s presojo dejstev in dokazov, ki sta jo opravila, strinja. Tako se pravilno ugotavlja, da je pravna oseba v letu 2009 nakazala več zneskov denarja na tožnikov bančni račun ter da namena teh nakazil ni pojasnila oziroma da verodostojne podlage za nakazila spornih zneskov ni predložila. Prvostopenjski organ ni prezrl opravljenih knjiženj izplačanih zneskov na konto kratkoročnih posojil, kot se zatrjuje v tožbi, vendar je v tej zvezi ugotovil, da so listine, ki so bile predložene kot podlaga za knjiženje, neustrezne. Pravilen je tudi zaključek, da so posojilne pogodbe, ki jih je tožnik predložil (šele) v pritožbenem postopku, kot listine neverodostojne (sestavljene naknadno) ter da zato, ker posojilna razmerja niso izkazana, zatrjevanih vračil posojil ni mogoče povezati z izplačanimi zneski. Pravilna pa je tudi opredelitev izplačanih zneskov kot drugih dohodkov iz 105. člena ZDoh-2 in njihovo upoštevanje pri davčni odmeri.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/4.
carina - naknaden obračun carinskega dolga - rok za odmero carinskega dolga - kazenski pregon
V obravnavanem primeru, ko je element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik izpodbijane odločbe ne razume, saj je napisana dovolj jasno in razumljivo, v njej je navedeno, da je eden od pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi ta, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh.
Uredba o dodeljevanju regionalnih spodbud, ki določa, kako mora biti označen ovitek, zavrženja „ovitka“ zaradi neoznačene ure in minute oddaje vloge na pošti ne predvideva. Toženka je zato ne bi smela uporabiti v škodo stranke. S tem, ko je toženka tožničino ovojnico odprla, kljub temu, da je menila, da je pomanjkljivo izpolnjena, je ravnala tudi v nasprotju z določbo četrtega odstavka 7. člena te uredbe. Z odprtjem ovojnice pa je ravnala tudi v nasprotju z javnim pozivom, ki odprtje nepravilno označene ovojnice predvideva le v primeru, če iz nje ni mogoče ugotoviti pošiljatelja.
Razlog za ničnost iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan v primerih, ko je odločba izdana, ker je uradno osebo nekdo prisilil, da je izdala prav tako odločbo, če je nekdo uradno osebo izsiljeval, izvajal nanjo različne vrste pritiska in podobno. Ta razlog je podan takrat, kadar se na uradno osebo izvaja nek pritisk. Tožnik pa ničesar takega ne zatrjuje, ampak trdi, da gostinska dejavnost ni dovoljena glede na določila izvedbenega akta Občine Piran. Iz tožnikovih navedb torej ne izhaja, da bi predhodno obstajalo neko nedovoljeno ravnanje druge (neuradne) osebe, ki bi na uradno osebo pritiskala, naj izda prav tako odločbo.
ZDDV-1 člen 38, 38/1, 38/2, 38/3, 38/4. ZDMV člen 6, 6/1, 6/2.
davek na motorna vozila - davčna osnova - vrednost vozila - prodajna cena
Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ni kot davčne osnove štel vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 5.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel zgolj to, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelil. Tudi če določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.