ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - vložitev zahteve za varstvo zakonitosti
Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZPP. Tožnik zato nima možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je upravičenec za vložitev takšne zahteve zgolj in samo državni tožilec.
davek na nepremičnino premoženja večje vrednosti - množično vrednotenje nepremičnin - davčna osnova - odločba ustavnega sodišča
V konkretnem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena ZUJF, torej na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
DDV - solidarna odgovornost za plačilo DDV - objektivne okoliščine - sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV
Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - opravljanje lekarniške dejavnosti na določenem območju - stvarna legitimacija - zavrženje vloge
Tožnik kot javni zavod, ki že opravlja lekarniško dejavnost na določenem območju, nedvomno ni stvarnopravno legitimiran za odprtje nove lekarne na drugem območju, za katerega ni bil ustanovljen, saj mu ta pravica ne pripada, kar posledično tudi pomeni, da ni stvarnopravno legitimiran za vložitev vloge s tako zahtevo, kot jo je v tem postopku.
Upravni organ pri obravnavanju vsake vloge uvodoma ugotoviti, ali je podana stvarna legitimacija stranke za vložitev določene vloge (129. člen ZUP), kar je toženka tudi storila v obravnavanem primeru.
sodnik - ocena sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - varovanje ugleda sodnika in sodišča
Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet. Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Takšni zakonski ureditvi ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko že v postopku izdelave ocene sodniške službe uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, pa zakonska ureditev tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.
Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter kršitve pravil postopka. V tem pogledu sodišče nepravilnosti ali nezakonitosti ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja nelogičnosti oziroma nerazumnosti v razlogih, s katerimi je obrazložena ocena sodniške službe, prav tako pa tudi ne v razlogih, ki so narekovali zavrnitev pritožbe v postopku izdelave ocene in v razlogih za njeno potrditev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.
Glede na to, da je bila sporna delna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 25. 3. 1999 izdana po tem, ko je odločba o parcelaciji z dne 1. 12. 1998 postala pravnomočna, to pomeni, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 25. 3. 1999 odločil o vračilu dela nove parc. št. 799/1, kot je bila odmerjena v odločbi o parcelaciji z dne 1. 12. 1998. Iz tega pa sledi, da o preostalem delu bivše parc. št. 799/1 (ki je pred parcelacijo merila 57.702 m2) v denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno. Organ bo tako moral denacionalizacijski postopek dopolniti in ugotoviti, v kakšnem delu o predmetnem denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno, dati strankam možnost, da se o tem izjavijo in o preostalem delu predmetnega denacionalizacijskega postopka odločiti.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima v skladu s 44. členom ZUstS učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - izjemna brezplačna pravna pomoč
Finančno stanje prosilca je bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči.
ZBPP člen 13. ZUJF člen 152/1. ZSVarPre člen 8, 14.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - življenjski stroški
Organ za BPP je svoj zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, oprl na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP in prvi odstavek 152. člena ZUJF v zvezi z 8. členom ZSVarPre ter s strani tožnice predložena dokazila o izplačani pokojnini in vpogledom v uradne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnica v obdobju med oktobrom in decembrom 2014 prejela dohodek v skupni višini 2.114,64 EUR, kar je mesečno 704,88 EUR. Ker tožnica v zakonu določen cenzus torej presega, je organ njeno prošnjo utemeljeno zavrnil. Pri tem se pri ugotovljeni višini dohodka ne morejo upoštevati zatrjevani visoki življenjski stroški, kakor tudi ne stroški v zvezi s plačevanjem kredita, saj ti ne sodijo med odhodke, ki jih ZSVarPre določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka.
ZUP člen 260, 260/1, 260/8. ZPOmK-1 člen 9, 12 - 12s.
zloraba prevladujočega položaja - obnova upravnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - kršitev pravil postopka
Odsotnost za tožnika obremenilnih navedb v dokumentih oziroma natančneje v zapisnikih kolegijev direktorja ne more že sama po sebi predstavljati nasprotnega dokaza, tj. razbremenilnih dokazov, ki bi izkazovali, da očitne protikonkurenčne kršitve ni bilo, zlasti, ker tožnik niti ne navaja, kaj pa bi lahko bila tista vsebina zapisnikov, ki bi dejansko predstavljala dokaze, ki bi bili njemu v korist.
Tožnik ne more prepričati sodišča, da z dokumenti ni zavedno razpolagal, ker so jih našli šele pri generalnem čiščenju pisarne tajništva generalnega direktorja v omari 14. 6. 2013. Že dejstvo, da je dokumente imel v svoji posesti, pomeni, da je tožnik z njimi razpolagal, njihovo nahajanje v omari pisarne tajništva pa tudi ne kaže na to, da jih brez svoje krivde ne bi mogel predložiti tekom celotnega postopka vse do izdaje odločbe, česar pa očitno ni storil.
Kot izhaja iz vsebine predloga (enako pa izvaja tožnik tudi v tožbi), tožnik niti ne zatrjuje, da senat pri odločanju ni bil veljavno sestavljen oziroma da za odločitev ni glasovala predpisana večina, temveč zatrjuje, da so bile pri postopku odločanja storjene postopkovne kršitve (da senat ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, zlasti glede predlaganih zavez s strani tožnika, ipd.), zaradi česar je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da predlog tožnika za obnovo postopka v tem delu ni dovoljen.
omejitev gibanja - nastanitev tujca v domu za tujce - načelo sorazmernosti
Glede na to, da je tožnik v svoji izjavi zatrjeval, kot tudi zatrjuje sedaj v tožbi, da ni vedel za odločbo, s katero mu je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje in ki mu je nalagala, da mora državo zapustiti v roku 30-tih dni, je to pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj je šele vedenje o njegovi dolžnosti o tem, da je dolžan zapustiti državo, pogoj za to, da se mu lahko očita, da je ni zapustil v določenem roku.
V primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se lahko gibanje omeji le na način, ki je neizogibno potreben, da se lahko doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev tujcu, da bi se izognil postopku odstranitve. Ni vedno nujno potrebno, da bi se moralo gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, če je možna tudi milejša oblika, kar je potrebno v vsakem primeru posebej preučiti glede na okoliščine posameznega primera.
V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da ima kupec B.B., katerega pravni posel je upravni organ odobril, prednostno pravico pred tožnikom, saj meji s svojo parcelo 885/1 na gozd, ki se prodaja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ne oporeka, je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialni zakon in pravni posel, sklenjen z B.B., odobril.
Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana člen 2, 4. URS člen 155.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pridobitev nepovratne finančne vzpodbude - retroaktivna uporaba določb odloka - načelo zakonitosti - vgradnja električne toplotne črpalke
V skladu z načelom zakonitosti je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve.
Glede na to, da je bil tožnik nesporno priveden na prestajanje kazni zapora, je po določbi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, ki je temeljila na odločitvi pristojnega Okrožnega sodišča v Kopru, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZIKS-1 odredilo privedbo tožnika na prestajanje kazni zapora, ker kazni sam ni nastopil, kar med strankama niti ni sporno.
upravna izvršba - izvršba po drugi osebi - generalna odločba - izrek odločbe
Iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katerega zavezanca se izpolnitev obveznosti nanaša, kakor tudi ne, na katere parcele se nanaša, kar pomeni, da ni zadosti konkretiziran in je zato nejasen ter posledično nezakonit. Organ je sicer v obrazložitvi navedel, da gre za tožnika kot zavezanca in opredelil konkretno tudi njegove parcele, vendar pa se z obrazložitvijo ne more nadomestiti oziroma popraviti izreka, saj le-ta postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen, ne pa obrazložitev upravnega akta.
Tudi v postopku, ki se začne z javnim naznanilom in konča z izdajo generalne odločbe, kjer stranke sicer niso poimensko določene, se pa odločba nanaša na konkretno določen primer in na določene posameznike, ima vsaka oseba, na katero se generalna odločba nanaša, položaj stranke in nastopa samostojno v postopku. To pa pomeni, da izvršitev take odločbe nedvomno terja (vsaj) seznanitev posamezne stranke, ki se je tovrstna odločba tiče, z načinom in rokom oprave izvršbe pred izdajo posameznega izvršilnega sklepa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - kazenski postopek - osebnost obdolženca
Toženka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge okoliščine, ki izhajajo iz samega kazenskega postopka, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. Toženka je z navedbo okoliščin zadostila načelu pravičnosti in morale, kot ga določa 24. člen ZBPP. Tožnik bi moral v skladu z navedenimi dejstvi, ki se nanašajo na njegovo osebnost, težo kaznivega dejanja in obravnavanja pravno zapletenih vprašanj oziroma z navedbo drugih določenih okoliščin, izkazati, da se iz okvira navedenih okoliščin pošten postopek ne bo mogel izpeljati brez zagovornika. Tožnik nima prav, da je bistvo pravne pomoči v tem, da se prava neuki stranki zagotovi ustrezno pravno pomoč s strani zagovornika. Namreč zagovornika po uradni dolžnosti predpisuje ZKP, pri čemer ne povezuje dejstva, da je obdolženec prava neuka stranka s pravico do zagovornika, temveč je pravica do zagovornika po uradni dolžnosti povezana neposredno s težo kaznivega dejanja. Dejstvo pa tudi je, da pravica do zagovornika, ki bi jo prosilec lahko pridobil po določbah ZBPP, ni neposredno povezana s pravico do socialne pomoči, kajti tudi v kazenskih zadevah mora prosilec izkazati določene pogoje za odobritev.
Izpodbijani sklep je sicer skopo obrazložen, vendar pa je iz obrazložitve razviden razlog za odločitev in sicer, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, da bi se štel kot upravičena oseba, kot jo opredeljuje obravnavani javni razpis.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
V obravnavanem primeru pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan. Ne glede na finančne okoliščine, morata biti oba pogoja (objektivni in finančni kriterij) kumulativno izpolnjena.