zahteva za denacionalizacijo - denacionalizacijski upravičenec - pravica do odškodnine od tuje države
Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. To pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu, rešujejo sami organi pristojni za denacionalizacijo, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja sodnih odločb.
Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev o določitvi zaščitene kmetije pravilna.
ZGO-1 člen 88, 138, 139. Disciplinski pravilnik Inženirske zbornice Slovenije (2018) člen 10, 10-3. Pravilnik o gradbiščih (2008) člen 15. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 61, 99.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - odgovorni nadzornik - začasna situacija - podpis situacije - disciplinska kršitev Pravilnika Inženirske zbornice Slovenije
Disciplinska kršitev je storjena, ko so izpolnjeni vsi elementi očitane disciplinske kršitve.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblaka zaščite - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana - resna in individualna grožnja
Napačen je zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz navedenih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da v provinci Nangarhar vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista.
sodni cenilec - razrešitev sodnega cenilca - pogoji za razrešitev sodnega cenilca - osebnostna primernost - vestnost in poštenost dela sodnega cenilca
Vestnost dela sodnega cenilca je treba ugotavljati tudi v primeru presoje osebnostne primernosti cenilca, kot izhaja to iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZS. Minister pa lahko odločitev o morebitni razrešitvi cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti sprejme le na podlagi strokovnega mnenja komisije, ki glede na pravila stroke oceni, ali je izvedenec delo opravljal vestno in pošteno. Na podlagi te ocene nato minister presodi, ali je oseba (še) osebnostno primerna za opravljanje nalog sodnega cenilca. Kolikor ugotovi, da oseba tega pogoja več ne izpolnjuje, minister sprejme odločitev o razrešitvi.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
V primeru, ko je razlaščenec umrl pred uveljavitvijo Finančne in izravnalne pogodbe (FIP), so lahko odškodnino pod istimi pogoji uveljavljali njegovi dediči.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge - zavrženje vloge
Tožnik je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ni pa izpolnil nadaljnjega pogoja, določenega v ZUSDDD, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Ta je začel veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi tožnik moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013.
davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - slabo finančno stanje dolžnika
Pravilna je odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnik ugovarjal sami vsebini naložene obveznosti, ki izvira iz odločbe ZPIZ. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot neupoštevne pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore v zvezi s premoženjskim oziroma finančnim stanjem tožnika, saj jih v postopku izvršbe ne more upoštevati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - rok ali pogoj - rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice do brezplačne pravne pomoči - načelo zaslišanja stranke
Tožnica je šele v upravnem sporu dobila priložnost, da uveljavlja razloge, zakaj ni mogla vložiti tožbe v postavljenem roku, namesto, da bi te okoliščine tožena stranka upoštevala že pri uporabi določila 5. odstavka 28. člena ZBPP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 29. 7. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - javno dobro - status naravnega vodnega javnega dobra - poseg v pravico do denacionalizacije - sprememba ureditve denacionalizacije
V pravni teoriji je enotno stališče, da se šteje kot poseg v pravico do denacionalizacije sprememba ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo pred uveljavitvijo ZDen.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. Za obravnavano zadevo to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - pogoji za izdajo soglasja - državna cesta - varovalni pas ceste - načelo enakega varstva pravic
Za izdajo soglasja je v obravnavanem primeru za postavitev objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste potrebno presoditi, ali ne bi bili prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej.
Ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.
ZS člen 62, 62/1, 62/1-1, 62a, 62a/3, 62b, 64, 67. ZSS člen 29. ZUP člen 35.
imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika višjega sodišča - kriteriji za izbiro - uspešno opravljanje sodniške službe - sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta - raven nadpovprečnosti - redni nadzor sodne uprave - sodišče nižje stopnje - obrazložitev odločbe - izločitev člana Sodnega sveta
V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS.
Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlja opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora sodne uprave prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi 67. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča višje stopnje. Očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v smislu ugotavljanja stopnje tožničine odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za razrešitev s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za akt o izbiri, pri kateri se lahko upošteva tudi posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je to storjeno in obrazloženo v konkretnem primeru.
Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga izven v zakonu izrecno določenih, kot bistven za izbiro določi sodni svet, mora biti torej objektiven in zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta predsednika sodišča. Kriterij vodenja po presoji sodišča navedenim zahtevam ustreza in mu ni mogoče očitati arbitrarnosti ali diskriminatornosti. Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje, narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navede kriterij, ki ga tožnica ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na t.i. test očitne nerazumnosti, ki ga presoja Sodnega sveta nedvomno prestane.
Ni podana kršitev določb ZUP o izločitvi uradnih oseb. Da bi pri odločanju v zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, tožnica v postopku izdaje odločbe ni zatrjevala. Obstoja zakonskega izločitvenega razloga tudi v upravnem sporu ne zatrjuje. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je Sodni svet opozorila na razloge, ki bi po njenem mnenju narekovali izločitev člana Sodnega sveta, vendar zahteve za izločitev, ki bi terjala odločanje o izločitvi, ni podala.
varstvo konkurence - pravica do obrambe - pravica do vpogleda v spis - dolžnost varovanja osebnih podatkov
Tožnik ne navaja konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijal odločitev toženke v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove zahteve za pregledovanje in kopiranje zaupnih različic dokumentov.
EZ-1 člen 372, 372/6. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov člen 2, 2-17, 7, 7/2, 7/2-2, 11, 11/2.
sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore električni energiji - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba lastništva
V konkretni zadevi se tožnik sam sklicuje na kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil s prejšnjim lastnikom proizvodne naprave, ki pa ima učinek singularnega nasledstva. Zato na podlagi slednjega tožnik ni vstopil v pravice prejšnjega lastnika, pač pa je pridobil zgolj upravičenje, da je kot novi lastnik lahko vložil vlogo za pridobitev podpore za predmetno proizvodno napravo. Na podlagi navedene vloge je nato Agencija za energijo ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev podpore ter ob upoštevanju starosti proizvodne naprave glede na stanje v času izdaje odločbe odločila o upravičenosti kot tudi o trajanju prejemanja podpore.
ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določb 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Organ za BPP je pravilno ocenil, da pritožba za izpodbijanje sklepa z dne 28. 11. 2014, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za podaljšanje pritožbenega roka, nima verjetnih izgledov za uspeh. Sprejeto odločitev je tudi podrobno obrazložil.
DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - načelo sorazmernosti - dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV
Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti, je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.
ZS člen 62, 62a, 62b, 62b/4, 64. ZUP člen 35, 37, 67.
imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika okrožnega sodišča - strateški program dela sodišča - dopolnitev in dodatna predstavitev programa dela sodišča - izločitev člana Sodnega sveta - zbiranje podatkov o kandidatih - dosedanji rezultati vodenja - nepravilnosti s področja sodne uprave - sodišče nižje stopnje - obrazložitev odločbe
Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno.
Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predlagal, in torej upravičenja, ki mu ga daje zakon, ni uveljavil. Zato ne more uspešno ugovarjati temu, da je E.E. kot član Sodnega sveta sodeloval pri odločanju in tudi ne, da je aktivno sodeloval v razpravi.
V ZS zbiranje gradiva o kandidatih za predsednika sodišča s strani Sodnega sveta ni predvideno, ga pa zakon tudi ne izključuje. Zato tudi sodišče temu ne nasprotuje, pod pogojem, da se da kandidatu možnost, da se pred odločitvijo o zbranem gradivu izjavi. Glede na to, da se izbira predsednik sodišča, so za odločitev bistveni tisti podatki, ki se nanašajo na vodenje. Logično je tudi, da se pri tožniku, ki je funkcijo predsednika sodišča že opravljal, upoštevajo dosedanji rezultati vodenja, prepričljiv pa je tudi zaključek, da vodenje, ki pripelje do posledic, ki so objektivno nesprejemljive, ni primerno. In nenazadnje je povsem logično ter utemeljeno v (različnem) položaju obeh kandidatov, da se okoliščin v zvezi z vodenjem sodišča pri drugem kandidatu, ki te funkcije ni nikoli opravljal, ne ugotavlja.
Za nepravilnosti s področja sodne uprave odgovarja poleg predsednika Okrajnega sodišča (in vodje oddelka) tudi predsednik Okrožnega sodišča, ki mora imeti pregled in stalen nadzor nad poslovanjem vseh sodišč, ki sodijo v njegovo pristojnost, kar so razumni razlogi, utemeljeni na določbah ZS. Dodatna argumentacija v smislu ugotavljanja stopnje tožnikove odgovornosti za navedene nepravilnosti pri tem ni potrebna. V konkretnem primeru namreč ne gre za odločanje o razrešitvi s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za izbiro med kandidatoma, ki oba izpolnjujeta predpisane pogoje za imenovanje, in s tem za presojo, kateri kandidat je primernejši oziroma kateri kandidat bo funkcijo predsednika sodišča bolje opravljal. Pri tej presoji pa se lahko 1. kriteriju vodenja, da posebno težo in 2. upošteva posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive.