Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč v tretjem odstavku 7. člena določa, da se parcela objekta določi kot zmnožek površine stavbišča in faktorja 1,5 šele v primeru, če parcele objekta ni mogoče določiti na drug, v odloku pred tem navedeni način. Da se v obravnavanem primeru parcele objekta ne da določiti po dejanskem stanju, navaja tožnik sam (v tožbi, pritožbi); torej pride za določitev parcele objekta (še pred načinom, da se površina stavbišča množi z 1,5) v poštev določitev po merilih in pogojih veljavnega prostorsko izvedbenega akta občine, to je OPN Cerknica. Sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi organ ne mogel uporabiti določbe OPN Cerknica o minimalni velikosti parcel, namenjenih gradnji. Vsekakor gre za objektiven način določitve parcele objekta za primer, da ni (že) določena, in za njegovo uporabo govorijo tudi razumni in stvarno utemeljeni razlogi (ne upošteva se zgolj stavbišča, pač pa skupna tlorisna površina, ki upošteva število etaž, in določi se minimalna velikost parcele za stavbo). Pri določitvi parcele objekta z uporabo faktorja 1,5 po mnenju sodišča gotovo ne bi šlo za tesnejšo stvarno povezanost med objektom in parcelo kot pri določitvi parcele po uporabljeni določbi OPN Cerknica.
ZON člen 8, 8/1, 8/2. Odlok o javnem redu na območju Velike planine (2001) člen 8, 9.
ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - prometni režim
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik z vlogo za izdajo dovoljenja ni izkazal obstoja nobene od izjem po 9. členu Odloka o javnem redu na območju Velike planine. Tožnik namreč ni zaprosil za dovoljenje za (npr.) posamično dostavo materiala do objekta ali njegovo oskrbo, pač pa je zaprosil za časovno neomejeno dovoljenje („letno dovoljenje“) za dostop z vozilom na motorni pogon (z avtomobilom in motornimi sanmi) do objekta v njegovi lasti, in sicer brez opredelitve specifičnega namena dostopa, kot ga omogoča Odlok, pač pa zgolj s sklicevanjem na to, da ima v navedenem objektu prebivališče
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - begosumnost - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev - osebni razgovor
Tožnik je s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, saj je po tem, ko je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, te prostore zapustil in to prav z namenom, da bi odšel v Italijo. Sodišče ne more slediti temu, da tožnik ni dobro razumel tolmača, ko se je izpolnjeval registracijski list. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način.
Sodišče ne pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je zato, ker je bil že opravljen osebni razgovor, prenehal razlog za omejitev gibanja. Ne glede na to, da je osebni razgovor bil opravljen, odločba o tožnikovi prošnji še ni bila izdana. Poleg tega se v postopku mednarodne zaščite lahko izvajajo tudi drugi dokazi in ne zgolj zaslišanje prosilca, kot je na primer pridobitev določenih poročil in podobno. Dokler ni izdana odločba o tožnikovi prošnji, je še vedno potrebno zagotoviti navzočnost tožnika.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - izbris iz registra
Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. S tem v zvezi pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni znano, kje tožnik prebiva, kar je razvidno tudi iz tožnikovih izjav, zato določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.
davčna izvršba - zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga - pretrganje zastaranja - sklep o davčni izvršbi - vročitev - pravilnost vročitve
Okoliščine glede pravilnosti vročitve sklepa in posledičnega pretrganja zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga so ostale neizkazane do te mere, da sodišče pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ne more potrditi.
Zastaranje pretrga tudi sklep o izvršbi davčnega organa, čeprav je bil ta kasneje v postopku sodnega nadzora odpravljen.
davčna izvršba - stečajni postopek - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - obvezni prispevki za socialno varnost - samostojni podjetnik posameznik
Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa.
Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost nastane namreč po odločbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar pomeni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom od tožnice pravilno terjal tudi obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za celotni mesec.
inšpekcijski postopek - stranski udeleženec - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravna korist
Inšpekcijski nadzor se je na šoli vršil zaradi točno določenega dogodka, ki se je nanašal na mladoletnega tožnika, ki ima zato status stranskega udeleženca v postopku.
Kolikor tožeči stranki namreč stranska udeležba ni priznana, tudi ni seznanjena z inšpekcijskim postopkom in odločitvijo, kot tudi ne z zbrano dokumentacijo v inšpekcijskem postopku, ki se bo lahko uporabila v morebitnem odškodninskem postopku. Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da prizadetost pravnega položaja tožeče stranke ni izkazana.
Ker tožena stranka o vlogi tožnice ni odločila niti v predpisanem roku iz 222. člena ZUP niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožničini izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1, tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da odloči o tožničini vlogi z dne 29. 3. 2021 v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da je predlagani rok v tožbi primeren rok za izdajo ustreznega akta. Sodišče ob naložitvi izdaje akta ni sledilo tožničinemu predlogu za podajo smernic in stališč toženi stranki, ker bi s tem prejudiciralo odločitev tožene stranke v zadevi, ki je v izvirni pristojnosti izvršilne veje oblasti, kar bi bilo v neskladju z načelom delitve oblasti.
Tožnik ne navaja, da bi in zakaj bi bil v neenakopravnem položaju, glede na druge potencialne zainteresirane oglaševalce, niti ne navaja, zakaj oziroma kako in s čim naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Obravnavana zadeva se namreč nanaša na dovolitev uporabe taksnih predmetov na nepremičninah v lasti Občine pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte.
Tožnik posplošeno zatrjuje, da dokončna odločitev obeh upravnih organov krši načelo sorazmernosti kot sestavno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, vendar z navajanjem zgolj višine zneska izračuna taksne obveznosti po veljavnem Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola v primerjavi z izračunom višine taksne obveznosti za iste taksne predmete na isti lokaciji na podlagi prej veljavnega Odloka/2003 po oceni sodišča tožnik ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, saj zatrjevanega posega upravnih organov v pravico tožnika do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude namreč tožnik ni izkazal, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi že sama po sebi taksna obveznost tožnika za leto 2019 v navedeni višini ne bila v skladu z načelom sorazmernosti oziroma da gre za poseg v tožnikov pravno varovani položaj.
Iz izpodbijanega akta sicer izhaja navedba relevantne pravne podlage, vendar vsebina upravnega akta ne omogoča preizkusa pravilnosti pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod navedeno pravno podlago - določbe 31. člena ZIUZEOP. Ugotovitev obstoja tožnikove obveznosti v ustrezni višini tako, da omogoča preizkus, je prav tako eden od vsebinskih pogojev za izdajo izpodbijanega akta. V konkretnem primeru pa iz izpodbijanega akta izhaja zgolj navedba zneska, ki ga je tožnik dolžan vrniti (11.057,31 EUR), ne izhajajo pa tudi podatki, ki bi omogočali preizkus pravilnosti tega zneska. Te pomanjkljivosti ne more odpraviti pojasnilo organa, dano stranki v elektronski pošti, kot to napačno pojasnjuje pritožbeni organ, marveč mora biti to vsebina upravnega akta.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika - preklic pooblastila
Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da je odvetnica potrebovala za izdelavo pisnega mnenja njeno pooblastilo za zastopanje, saj ne iz ZBPP ne iz ZOdv to ne izhaja. Pooblastilo izvajalec BPP potrebuje le za opravo tistih pravnih dejanj, za katera je to z zakonom (procesnim) tako predpisano, npr. za vpogled v spis (v okviru pravnega svetovanja), za zastopanje v sodnem postopku, ne pa (tudi) za (samo) izdelavo pisnega pravnega mnenja v zadevi.
Če je tožnica menila, da odvetnica ne opravlja v redu svoje dolžnosti, je imela možnost organu za BPP predlagati razrešitev odvetnice (deveti odstavek 30. člena ZBPP). Ne more pa odvetnici očitati, da bi ona morala organ obveščati o tožničinem nasprotovanju, da izdela predmetno obrazloženo mnenje, če (odvetnica) ni ocenila, da gre za take razloge na strani tožnice, da bi morala predlagati svojo razrešitev, ker ne bi mogla v redu opraviti svoje dolžnosti (deseti odstavek 30. člena ZBPP).
ZVO-1 člen 146h, 146h/1, 146h/1-6. ZUP člen 214, 214/1.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - neobrazloženost odločitve - ugoditev tožbi
Tožnici je bila odvzeta pravica do pridobljenih sredstev, ker za opravljeno blago in dobavljene storitve ni bil izdan račun iz davčne blagajne in tudi ne račun iz vezane knjige računov, gotovinsko plačilo pa ni skladno z veljavno zakonodajo in tudi ne z določili javnega poziva. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navede, kateri predpis je tožnica kršila, prav tako ne, kakšna kršitev se tožnici očita. To pa je v zadevi bistveno, saj tudi javni poziv določa v tem delu le, da mora biti naložba v skladu "z drugimi veljavnimi predpisi". Izpodbijana odločba je tako pomanjkljiva in nezadostna.
V obravnavanem primeru je, zaradi nezmožnosti izvedbe dogodka, pri čemer je razlog za to nezmožnost nastopil pred tem, ko je tožeči stranki nastala obveznost za plačilo po Pogodbi, za upravičene stroške treba šteti tiste stroške, ki se jim tožeča stranka ni mogla izogniti. To pa so stroški, ki so oz. bi tožeči stranki nastali v primeru odpovedi pogodbe, pri čemer dejstvo, ali je tožeča stranka dejansko odstopila od pogodbe, po oceni sodišča, ni odločilno. Ali in kakšni stroški so po Pogodbi v povezi z odpovedjo dogodka dejansko upravičeni, pa toženka ni ugotavljala.
prošnja za dodelitev BPP - zavrnitev prošnje - finančni pogoj - materialni položaj - družinski član prosilca - institucionalno varstvo
Izjemna BPP se lahko dodeli tudi, če je pretežni del lastnega dohodka prosilca ali katerega od družinskih članov namenjen plačilu oskrbnine za institucionalno varstvo (npr. plačilo oskrbnine v domu starejših občanov).
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba pogojev poslovanja - odstop od pogodbe - plačilo storitev - pogodbena kazen
Neizpolnitev obveznosti se kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da mu je naročnik dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ in ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana.
KZ-1 člen 88, 88/5. ZIKS-1 člen 105. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje po prostem preudarku - obrazloženost odločbe - ugoditev tožbi
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, je pa sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev za presojo, ali naj se obsojenca pogojno odpusti na konkretnih okoliščinah zadeve.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - namen brezplačne pravne pomoči - pravica do sodnega varstva - tožba v upravnem sporu
Tožnik je pravico do sodnega varstva uresničil brez stroškovnih posledic, saj je sam vložil tožbo zoper odločbo Komisije, s prošnjo z dne 29. 7. 2022 pa je zahteval dodelitev BPP ravno za vložitev tožbe. V takšni situaciji, ko je tožnik že sam uresničil pravico do sodnega varstva, bi bila kakršnakoli drugačna odločitev toženke nerazumna.
zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - objektivni pogoj za dodelitev bpp - verjeten izgled za uspeh v sporu kot pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zmotna uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Po presoji sodišča tožena stranka zgoraj navedene presoje ni izvedla oziroma je njena presoja protispisna, saj svoje odločitve o verjetnosti prosilčevega uspeha v odškodninskem postopku zoper odvetnika ni oprla na razloge, ki bi utemeljevali njeno odločitev.
Za vprašanje, ali prosilcu kot oškodovancu gre BPP po določbah ZBPP, ni bistveno, ali se zadeva šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč, ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne od pravic, ki jih oškodovanci imajo. To je namreč namen BPP, saj ZBPP ne ureja celotnega položaja oškodovancev kaznivih dejanj. Pravica do BPP oškodovanca je odvisna od vprašanja, ali gre pri posameznem preiskovalnem dejanju za uresničevanje pravice oškodovanca do sodnega varstva.
Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca, zato mu pravica do BPP ne gre.
Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.