dohodnina - določitev akontacije dohodnine - dohodki iz delovnega razmerja - davčni inšpekcijski nadzor - potni stroški - napotitev na delo v tujini - stroški v zvezi z delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - navidezen pravni posel
Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1. Uredba o organih v sestavi ministrstev (2015) člen 14, 14/3, 14/3-1.
okoljska škoda - poročilo - upravni postopek - upravna zadeva - ni upravna zadeva - zavrženje vloge
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da Poročilo vsebuje opis postopka vzorčenja in predstavitev rezultatov kemijske analize odvzetih vzorcev sanacijskega materiala ter površinskih in podzemnih voda na območju delovanja tožnika, z njegovo pripravo pa je Agencija Republike Slovenije za okolje za toženko opravila analizo – strokovno delo, kar je po 1. točki tretjega odstavka 14. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev ena od njenih temeljnih nalog. Takšna opravila, ki imajo analitični, tehnični in strokovni značaj, so materialna dejanja (realni akti), ki jih organi ne opravljajo v upravnem postopku, čeprav sestavljajo del njihovega upravnega delovanja. Ker ta opravila oziroma dejanja po svoji naravi nimajo neposrednih pravnih učinkov, jih ni mogoče šteti za posamičen in konkretni upravni akt (odločbo v upravni zadevi).
Ko gre za odločanje po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ v obrazložitvi pojasniti na podlagi česa je ugotovil, da gre za odločanje o zadevi v kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Prepoved ponovnega odločanja absolutno velja namreč le za tiste primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna. V teh primerih organ vlogo zavrže le, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. To posledično pomeni, da mora v teh primerih organ presoditi ali se je dejansko stanje ali pravna podlaga do vložitve nove vloge spremenilo in to v odločbi obrazložiti.
ZKZ člen 20, 21, 22. OZ člen 62, 62/1. ZUP člen 100.
odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - rok za sprejem ponudbe - štetje rokov - iztek roka
Četrti odstavek 20. člena ZKZ določa, da je rok za sprejem ponudbe trideset dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena. To je materialni rok, saj je določen z materialnim predpisom. Štetje materialnih rokov v zvezi s sklenitvijo pravnega posla, kot je prodajna pogodba, pa kot lex generalis določa Obligacijski zakonik, ki v prvem odstavku 62. člena določa, da začne rok, določen v dnevih, teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. Ker je bila ponudba objavljena dne 27. 3. 2019, rok pa začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, je prvi dan tridesetdnevnega roka za sprejem ponudbe 28. 3. 2019, kot je pravilno štel tudi upravni organ, kar pomeni, da je bil zadnji dan 26. 4. 2019, ko je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov priporočeno po pošti pravilno poslal izjavo o sprejemu predmetne ponudbe.
Tožeča stranka se glede štetja roka nepravilno sklicuje na določbe ZUP, ki urejajo štetje procesnih rokov, sodišče pa zgolj v vednost stranki pojasnjuje, da tudi uporaba ZUP ne bi pripeljala do drugačne odločitve, saj tudi drugi odstavek 100. člena ZUP določa, da se, če je rok določen v dnevih, dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, ne všteje, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan.
ZIN člen 24, 24/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/3, 142, 142/1, 142/5.
ukrep okoljskega inšpektorja - stranski udeleženec - pravica do pritožbe
Vsak subjekt, ki mu je bila priznana pravica, da se kot stranski udeleženec udeležuje upravnega postopka, ima že po zakonu tudi pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo, s katero je bil ta postopek končan. Ker je bil v predmetnem inšpekcijskem postopku tožniku pravnomočno priznan status stranskega udeleženca, mu pravice do pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo (v mejah priznane pravice do stranske udeležbe) tako ni mogoče odreči.
evidentiranje meje - zavrženje tožbe - pravna korist - pravni naslednik
Iz določb 11. in 28. člena ZEN izhaja, da predlagatelj postopka evidentiranja meje, ki tekom tega postopka lastništvo nepremičnine (katere meje se urejajo) prenese na drug subjekt, preneha biti stranka tega postopka, namesto njega pa v postopek vstopi novi lastnik oziroma pridobitelj te nepremičnine.
dohodnina - akontacija dohodnine - davčna olajšava - posebna olajšava - odmera akontacije dohodnine od dohodka - nerezident - napotitev
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razumnega razloga in meni, da že jezikovno iz določbe 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2, kot tudi iz celotnega 45.a člena ZDoh-2, takšna razlaga ne izhaja. Ne izhaja pa niti iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. URS člen 74, 158. ZZDej člen 44f.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - retroaktivnost - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Časovna omejitev že prej časovno omejene koncesije na najdaljše obdobje petnajstih let od uveljavitve ZZDej-K, po presoji sodišča pomeni milejšo spremembo obstoječega koncesijskega razmerja kot iz nedoločenega v določen čas na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K1. Ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K primerljivi in ima sprememba po določbi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K po presoji sodišča milejše posledice kot po četrtem odstavku navedenega člena ZZDej-K, sodišče zavezuje stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, ki se je nanašalo na spremembo koncesije za nedoločen čas v določen čas. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna, da določba ne učinkuje retroaktivno in da je v skladu z načelom zaupanja v pravo.
Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na poseg v svobodo dela (49. člen Ustave RS), češ da tožnici spremenjena določba 16. člena ZZDej-K po izteku koncesije, preprečuje nadaljnje opravljanje njenega poklica. Pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje bodo še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti
V obravnavanem primeru ob izdaji izpodbijane odločbe pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni bil izpolnjen.
Tožnik je dogodek z dne 31. 12. 2021 najavil 16. 12. 2021, vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov je v skladu s 33. členom ZIUPGT oddal 14. 1. 2022, torej v času, ko je že veljal Odlok, ki je stopil v veljavo 8. 11. 2021 in je med drugim prepovedoval obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo ples in družabni program. Navedeno pomeni, da tožnik za dogodek z dne 31. 12. 2021 ne more uveljavljati delnega povračila stroškov organizacije dogodka, saj ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT. Tudi po presoji sodišča je bilo tožniku že v času najave dogodka 16. 12. 2021 jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev, ki jih določa tretji odstavek 14. člena tedaj veljavnega Odloka, ne bo mogoča.
denacionalizacija - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - vlaganje v denacionalizirano stanovanje - oblika vračanja premoženja
Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice inintelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). Že z izdajo odločbe AT420000805482014 je bil izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal, da carinski organ zaseže predmetno blago. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nagrada za pritožbo - pripor - kazenski postopek
Upravičencu je bila dodeljena BPP v obsegu vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje v kazenskem postopku. V okviru postopka pred sodiščem prve stopnje je bil zoper upravičenca odrejen pripor, postopek glede upravičenosti pripora pa se vodi tudi na višjih stopnjah (višje sodišče, Vrhovno sodišče RS). Ker je bila v konkretnem primeru BPP upravičencu dodeljena za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje, ta po mnenju sodišča zajema tudi vlaganje vlog in pravnih sredstev zoper procesne odločitve, sprejete v okviru postopka, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje, vse do končne odločitve v tem postopku. V takšnih primerih se torej upravičencu za vložitev pravnih sredstev v zvezi z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora ne odobri BPP za vsako posamezno pravno sredstvo posebej, saj le-ta spadajo v okvir odobrene BPP za zastopanje na prvi stopnji kazenskega postopka. Le na ta način zagovornik lahko vseobsežno in učinkovito zastopa interese upravičenca - obdolženca, ki se nahaja v priporu, to je da se v času sojenja na prvi stopnji ne bi nahajal v priporu.
Ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, ki določa, da je odvetnik je upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke.
ZEKom-1 člen 106, 224. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - pogoji za izrek ukrepa - ničnost odločbe
V obravnavani zadevi je toženka preverjala, ali tožnik izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene z regulatorno odločbo. To pomeni, da je ravnala v skladu s citiranimi predpisi s področja upravnega prava in odločala v zadevi iz svoje (upravne) pristojnosti. Kot pravilno opozarja toženka, gre za reguliran trg, pri katerem operater ni prost pri oblikovanju vseh pogodbenih določb, tj. pri oblikovanju cene za operaterski dostop. Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval napačno ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne napačno zaračunane zneske. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je toženka z naložitvijo povrnitve razlike med cenami, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in cenami, ki jih je tožnik zaračunal iskalcem dostopa, odločila o civilnopravnih razmerjih, torej mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.
ZCes-1 člen 118, 118/1, 118/1-8. ZUP člen 9, 146, 146/3, 154, 154/1.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev objekta - ustna obravnava - pravica stranke do izjave - kršitev pravil postopka
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa tudi pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku po povedanem ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi priče.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - odbitek vstopnega DDV - leasing - solidarna odgovornost - zloraba sistema DDV - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine
Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice intelektualne lastnine (blagovna znamka "C."). Na njeni podlagi je bil podan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal carinskemu organu, da predmetno blago zaseže. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe 608/2013 dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.
carinski ukrep - začasno zadržanje blaga - pogoji za premike živali - prepustitev blaga - zavrženje - pravni interes
V konkretnem primeru je tožnica zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ začasno zadržal obravnavano blago (dve mački perzijski mešanki) vložila izpodbojno tožbo in z njo zahtevala odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Odprava upravnega akta pomeni vzpostavitev stanja kot je bilo pred njegovo izdajo in možnost ponovitve upravnega postopka oz. ponovnega odločanja pred pristojnim organom (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa glede na dejstvo, da sta bili obravnavani mački 23. 12. 2016 že vrnjeni tožnici, ni več mogoče. Sodišče sodi, da po povedanem si tožnica z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. V konkretnem primeru po povedanem tožnica ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Glede na točko 4 Javnega razpisa izhaja, da se v primeru, če tožnik ne izpolnjuje že enega od razpisnih pogojev, vloga zavrne. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik predložil podnajemno pogodbo za predmetni objekt, kot navaja tudi sam tožnik v tožbi, ne pa najemne pogodbe, kot to določa 4. točka poglavja 4.2 Javnega razpisa. Ker tožnik ni predložil ustrezne najemne pogodbe, sklenjene z lastnikom predmetnega objekta, ki je jasno naveden kot eden od razpisnih pogojev in sicer v poglavju 4.2 v točki 4, je že ta razlog dovolj za zavrnitev tožnikove vloge.