ZRPPB-1 člen 7, 7/1, 7/5. Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 člen 29, 29/1.
Banka Slovenije - ukrepi za reševanje bank - stroški - uporaba prava EU
Glede na to, da je odbor izdal Sklep, ki ga je naslovil na toženko, toženka pa je na podlagi Uredbe (29. člen) in ZRPPB-1 (7. člen) zavezana ravnati skladno s Sklepom, kar je z izpodbijano odločbo tudi storila, je s tem potrjena pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter je obenem začrtan tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu. Zato se vse tožbene navedbe, ki se dejansko ne tičejo tega pravnorelevantnega dejanskega stanja (obstoj Sklepa, njegova implementacija z izpodbijano odločbo), tj. da je bil sam postopek reševanja banke nezakonit in da so bili odbiti stroški previsoki in arbitrarno določeni, izkažejo za nerelevantne,
Tožnica sama ni presojala, niti po temelju niti po višini, kateri stroški bodo predmet odbitka od kupnine, ki jo je plačala za delnice banke B., d. d., temveč je to presojo s Sklepom opravil odbor. Ker odločitev o teh stroških torej ni bila v pristojnosti toženke, o njih po vsebini tudi ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak je o njih predhodno že odločil odbor s Sklepom, toženka pa je Sklep po nalogu odbora le implementirala, torej izvršila. Temelj, tj. upravičenost odbora in toženke do teh stroškov, in njihova višina zato v postopku izdaje izpodbijane odločbe in posledično tudi v tem upravnem sporu ne moreta biti presojana, to sodišče pa tudi nima jurisdikcije za nadzor nad akti odbora.
denacionalizacija - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - oblika vračanja premoženja
Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi. Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
Ob ugotovitvah odstotkovnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba pri oceni, ali gre za bagatelen (zasebni) vložek, upoštevati (med drugim) tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev. V zadevi so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa (razen za 4.000.000 DIN v denarju vplačanega vložka) prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot npr. prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd.. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati zgolj upravljavskim pravicam, pač pa je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka.
izvrševanje kazni zapora - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - prestajanje kazni v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Iz uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/3, 46/11.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - zavrženje tožbe
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - ponudba za odkup nepremičnin - načelo sorazmernosti - odškodnina zaradi razlastitve - parcelacija
Kadar je predmet razlastitve del nepremičnine (del zemljiške parcele), je treba pred sklenitvijo pravnega posla izvesti parcelacijo. Ker pa lahko razlastitveni upravičenec parcelacijo zahteva šele po uvedbi razlastitvenega postopka, če mu to dovoljuje v tem postopku izdana odločba o izvedbi pripravljalnih del, pred uvedbo razlastitvenega postopka ne more oblikovati ponudbe za odkup, ki bi vsebovala na podlagi parcelacije novo odmerjene zemljiške parcele.
Upravni organ o odškodnini izda odločbo le, kadar se stranki o njej sporazumeta, pri čemer pa ta sporazum o odškodnini ni predmet odločbe v rednem (nenujnem) razlastitvenem postopku, kakršen je obravnavani. V nobenem primeru pa upravni organ o odškodnini ne odloča, temveč jo le vključi v odločbo pod pogojem, da se stranki o njej sporazumeta. Odločanje o odškodnini je v pristojnosti sodišča, kar hkrati pomeni, da odločanje o odškodnini ni upravna stvar.
ZMZ-1 člen 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov opis policijskega nasilja ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev; takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes - odprava odločbe - zavrženje tožbe
S tem, ko je bila prvostopenjska odločba v točkah 1 do 5 izreka odpravljena, je nastal položaj, kot da o temu delu denacionalizacijskega zahtevka odločba sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je v temu delu vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljenega dela delne odločbe, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedenih točk izreka delne odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZCes-1 člen 97, 112, 118. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - obrazložitev odločbe - soglasje za poseg v varovalni pas ceste
Izpodbijana odločba ni izdelana v skladu z ZUP, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se toženka ni opredelila do tožničinih izjav v upravnem postopku, podanih že v izjavi z dne 27. 1. 2018, ponovljenih v pritožbi in tožbi in sicer: (i) da je bil objekt postavljen junija 2013, (ii) da se je objekt v času postavitve nahajal izven varovalnega pasu občinske ceste, saj je od osi ceste oddaljen cca. 15 metrov, kar naje razvidno iz priložene skice, (iii) da zato soglasje MOL ni bilo potrebno. Prav ugotovitve toženke, kdaj je bil objekt postavljen, ali se nahaja v varovalnem pasu in kje se nahaja in ali je tožnica za postavitev objekta potrebovala soglasje ali ne, pa so bistveni razlogi za izdajo izpodbijane odločbe.
upravni postopek - denarna kazen zaradi kršitve reda oziroma zagrešitve večje nedostojnosti - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Uradna oseba lahko stranko, ki kljub opominu še naprej moti delo oziroma se vede nedostojno, odstrani, kot to določa prvi odstavek 110. člena ZUP, poleg tega (torej ob tem) pa ga lahko kaznuje tudi z denarno kaznijo (111. člen ZUP). Odstranitev stranke z dejanja postopka torej ni pogoj za izrek denarne kazni po 111. člen ZUP, ampak se lahko izvede en ali drug ukrep ali oba.
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - konvencija o izogibanju dvojnem obdavčevanju - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
državljanstvo RS - pogoji za naturalizacijo - dejansko življenje v RS - načelo zaslišanja strank - zaslišanje priče
V zapisniku o zaslišanju na upravni enoti je navedeno, da je tožnica izjavila, da ima kar nekaj družinskih prijateljev, ki bi lahko potrdili njeno bivanje v Sloveniji, pri čemer jih je izrecno naštela. Navedla je „potem predlagam še družinske prijatelje in sorodnike ...“. Ta navedba pomeni predlog za zaslišanje prič, ki pa mu tožena stranka ni sledila, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj ne.
V kolikor je tožena stranka v postopku revizije menila, da pri upravni enoti izvedeni dokazi niso zadostni, bi se morala opredeliti do vseh ostalih predlaganih dokazov, ki niso bili izvedeni. Dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedla in bi glede na to morala obrazložiti, zakaj jih ni izvedla, zakaj je štela, da je njihova izvedba nepotrebna. Ker tega v obrazložitvi ni, je odločba že iz tega razloga tako pomanjkljivo obrazložena, da jo je bilo treba odpraviti.
Dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji se ne dokazuje le z listinskimi dokazi. V kolikor tožena stranka ne sledi navedbam tožnice, da je od leta 2008 dalje prebivala v Republiki Sloveniji oziroma da njeni dokazi za kaj takega ne zadostujejo, se potem postavi vprašanje, kje pa naj bi tožnica v tem času dejansko prebivala. Tožena stranka po drugi strani ni izkazala, da naj bi tožnica v spornem obdobju prebivala v neki drugi državi.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 138, 138/1, 139.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - napotitev v tujino
Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.
delo na črno - prepoved dela na črno - načelo zaslišanja strank - ustna obravnava
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/3, 27, 27/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - odgovorna država članica - Republika Hrvaška - dokazno breme - dokazni standard - suspenzivni učinek - začasna odredba
Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil.
Ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU.
Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.
ZDoh-2 člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/1-1. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (1997) člen 4.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - središče življenjskih interesov - običajno prebivališče - stalno prebivališče - dvojno državljanstvo - olajšava za vzdrževane družinske člane - rezidentski status
Sodišče ugotavlja, da tožnica tekom davčnega postopka, pa tudi kasneje v upravnem sporu, ni predložila dokazila o davčnem rezidentstvu v Švici (ali na Hrvaškem), temveč je zgolj vztrajala na trditvi, da ni davčna rezidentka v Sloveniji. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, to očitno ne drži, saj je bilo tožničino rezidentstvo ugotovljeno s pravnomočno in dokončno odločbo o rezidentstvu. Ob tem dejstvu bi okoliščine v zvezi s tem, kje je imela tožnica središče vitalnih interesov v letu 2014, postale materialno pravno relevantne, če bi tožnica izkazala še rezidentski status (in ne državljanstvo) v Švici (ali na Hrvaškem), kar bi vodilo v presojo, ali je upravičena do ugodnosti po Konvenciji. Ker tega dokazila tožnica ni predložila, so vsa njena zatrjevanja glede tega, kjer je imela v letu 2014 središče svojih interesov, materialno pravno nepomembna. Prvostopni organ je tožnici pravilno odmeril dohodnino od vseh njenih dohodkov, četudi del teh dohodkov dosega v Švici.
ZPNačrt člen 74, 74/3, 75, 75/3, 77, 79, 79/3, 79/6, 80, 84, 103, 103/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 243, 243/2, 296, 296/5. ZUP člen 153. Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (2004) člen 17, 17/1.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - program opremljanja stavbnih zemljišč - podlaga za odmero nadomestila - za odločanje relevanten predpis - stečajni postopek
Začetek stečajnega postopka nad tožnico oziroma neprijava terjatve toženke iz naslova komunalnega prispevka ni ovira za samo izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, saj za to zadevo relevantni zakoni (ZUP, ZFPPIPP in ZPNačrt) niso imeli (in tudi sedaj nimajo) določb o tem, da se postopek odmere komunalnega prispevka v primeru stečaja zavezanca ne bi smel voditi in v njem izdati odmerna odločba.
Odmera komunalnega prispevka brez sprejetih podlag z odlokom ni dopustna. Ker toženka ob uvedbi obravnavanega upravnega postopka za odmero komunalnega prispevka (27. 6. 2011) ni imela za odmero potrebnega odloka o programu opremljanja (ta je bil namreč sprejet 12. 10. 2018 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 31. 10. 2018), sodišče zaključuje, da toženka ni imela pravnih podlag, ki bi ji omogočale izdati izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka, pač pa bi morala v obravnavanem postopku, ki je bil začet na zahtevo tožnice, odločiti, da se komunalni prispevek ne odmeri.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog - začasna odredba - prepoved vstopa v državo
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecno potrdi tudi zaslišan na naroku, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Ni sporno, da je Republika Tunizija varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Republika Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V skladu s 5. alinejo 8. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne dodeli za nobeno obliko in nobeno fazo upravnega spora, torej tudi ne za postopek s pravnimi sredstvi.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - kazenski postopek - pravna sredstva - pripor
V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena. A toženka pri odločanju o dodelitvi BPP ni strogo vezana na zahtevek prosilca, ampak ima po določbah ZBPP široke možnosti, da omeji obseg dodeljene BPP, oziroma da (še) ne dodeli zaprošene BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za postopek pred sodiščem na drugi stopnji ali za vložitev pobude za oceno ustavnosti, dokler niso izpolnjeni procesni pogoji za tak postopek.
ZBPP člen 24, 24/3. ZUP člen 67, 237, 237/2, 237/2-7.
nujna brezplačna pravna pomoč - objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izredno pravno sredstvo - nepopolna vloga - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev tožbi - Državno odvetništvo
Nujna BPP se dodeli za tisto dejanje prosilcu, ki mu je nujno potrebno, da se izogne posledicam, kar ne velja za sestavo in vložitev revizije, saj se ta lahko vloži le, če je dopuščena, zato posledično odločitev o BPP za njeno sestavo in vložitev ni nujna, o njej bi lahko sodišče odločalo kot o redni BPP.