Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - odmera zborničnega prispevka - zavezanec za plačilo prispevka
Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZS javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZS in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.
inšpekcijski ukrep - okoljska škoda - inšpekcijski zavezanec - obremenjevanje in uničenje okolja
Kot izvajalec občinske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda ter s tem kot upravljavec male komunalne čistilne naprave, ki je sestavni del javnega kanalizacijskega omrežja, se tožnik šteje za povzročitelja čezmerne obremenitve ter s tem za zavezanca po prvem odstavku 9. členu ZVO-1, ki je dolžan upoštevati predpise o ravnanju z odpadno komunalno vodo in o obratovanju čistilne naprave z namenom, da prepreči okoljsko škodo, ki grozi.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 25/4, 39, 39/2. ZUP člen 273.
sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - tožba zoper odločbo, ki je bila kasneje odpravljena - stroški postopka - ustavitev postopka - delno zavrženje tožbe
Tožena stranka je na podlagi 273. člena ZUP odpravila odločbo ter zadevo vrnila v ponovno odločanje. Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Ker pa sta tožnika v kasnejši vlogi razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo, izdano na podlagi 273. člena ZUP, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe. V odgovoru na poziv tožnika nista sporočila, da vztrajata pri tožbi ali da tožbo razširjata, pač pa sta šele s kasnejšo izjavo navedla, da razširjata tožbo tudi na odločbo, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven. Upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt ni dopusten, saj odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 10, 10/1, 20, 20/1, 20/1-č.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje - naziv svetovalec - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - dodatno strokovno delo povezano s poklicem - zmotna uporaba materialnega prava
Mentorstvo učencem in dijakom iz drugih šol, ki so dosegli eno od prvih treh mest v mednarodnem tekmovanju, je dodatno strokovno delo, ki je povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu.
V prvem odstavku 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive ne piše, da bi moralo biti dodatno strokovno delo strokovnega delavca povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu na tak način, da bi se upoštevalo le delo z osebami, ki obiskujejo zavod, kjer pedagoški delavec poučuje.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Ustavno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena Ustave, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom Ustave. Sodišče tudi ni ponovno vložilo zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo navedeno določilo po stališču tožeče stranke v nasprotju s 33. členom Ustave. Navedeno določilo Ustave določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena Ustave). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic.
Na prvi pogled bi uporabo določbe 117. člena GZ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, lahko potrjevala njena jezikovna razlaga - ko je v prvem odstavku 117. člena govora o objektu in ne tudi delu objekta, vendar pa to po oceni sodišča ne vzdrži nadaljnje presoje. Že iz prej povzetega predloga k določbi 117. člena GZ (in kar kot splošno izhaja tudi iz predloga k ostalim določbam v V. poglavju zakona) namreč jasno izhaja, da je njen namen legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je - kot že povedano - izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni namreč logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)).
postopki zaradi insolventnosti - prednostne terjatve - poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba - upravni spor - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje
Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva, ni zadostno.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 125. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11.
subsidiarni upravni spor - pravica do šolanja - izobraževanje - šola - vzgojni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Šola je zgolj izvrševala abstraktno pravno normo, vendar s to razliko, da je ni izvrševala neposredno, ampak je za vsak dan posebej izdala pisni sklep. Tudi v tem primeru, ko je šola tožniku izdajala posamezne sklepe, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS ni delovala kot oblastni organ. Zahtevo po tem je namreč vseboval odlok, ki se je nanašal na nedoločeno število subjektov.
Beleženje neupravičenih ur ter izrekanje disciplinskih ukrepov stvar vzgojnega delovanja šole, v kar sodišče ne more posegati, ker gre v tem primeru za strokovno odločitev, to je izvajanje vzgojnega procesa.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - zahteva za varstvo zakonitosti - kazenski postopek
Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko brezplačne pravne pomoči v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - prekluziven rok - izjava stranke - zavrženje tožbe
Tožba je vložena po poteku 30 dnevnega zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Glede na tožbene navedbe, da tožeča stranka pravočasno v zakonitem roku vlaga tožbo, je sodišče tožečo stranko pred izdajo tega sklepa seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in ji dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi in jo opozorilo na posledice.
osebne pravice - smrt stranke - pomanjkanje procesne sposobnosti - zavrženje tožbe
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ki v tem upravnem sporu nima pooblaščenca, po vložitvi tožbe umrl. Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnost biti stranka ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom, saj jo fizična oseba s smrtjo izgubi. Poleg tega se sporno pravno razmerje nanaša na odločbo o podaljšanju namestitve v posebnem strožjem režimu zapora, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev vezana izključno na osebo tožnika, strogo osebne pravice pa so nepodedljive. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZBPP člen 13, 22, 22/2, 22/2-6.
brezplačna pravna pomoč - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno - izjemna brezplačna pravna pomoč
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožeča stranka v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno.
Sodišče se pridružuje uvodnemu delu obrazložitve izpodbijane odločbe, da se opisnost znaka ocenjuje glede na prijavljeno blago/storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti ali potrošnikov zadevnega blaga oziroma storitev, pri čemer zadošča, da znak vzpostavi neposredno in konretno povezavo s prijavljenim blagom. In kot je zapisala toženka, načeloma velja, da je relevanten potrošnik oseba, ki je razumno obveščena, pozorna in pazljiva. Sodišče pritrjuje tožniku, da lahko prepoved registracije dejansko velja samo za tiste izraze, ki lahko služijo običajni uporabi s stališča potrošnika bodisi neposredno bodisi s sklicevanjem na eno od njihovih bistvenih značilnosti blaga, kakršno je blago, za katero se zahteva registracija (tako SEU v zadevi C-383/99, Baby-Dry, točka 39), za kar po mnenju tožnika v tem primeru ne gre, upoštevajoč izraz hyper v povezavi z ostalimi besedami v besedni zvezi, predvsem z besedo fiber. Kot pa tudi izhaja iz zgoraj navedene sodbe, je pri tem pomembno zaznavanje relevantnega potrošnika besed oziroma besedne zveze glede na prijavljeno blago oziroma ali je izraz primeren, da lahko govorimo o razlikovalnem karakterju besedne kombinacije, ki omogoča njeno registracijo kot znamke (točka 40). Po oceni sodišča za takšno neprimerno oziroma nenavadno kombinacijo ne gre, upoštevajoč, da lahko izraz hyper povežemo z zmogljivostjo stroja/ev, zato tudi ne gre za tako sintaktično nenavadno kombinacijo, da bi lahko govorili o razlikovalnem učinku le-te.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - gradbeništvo - kamnolom - delovni stroj
Sodišče se strinja s tožnikom, da se v izpodbijani odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statičen delovni stroj opravljal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz obrazložitve odločbe toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
davčna izvršba - izterjava davčnih obveznosti - poroštvo - prenos dejavnosti - izogibanje plačilu davka - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave
Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisih, jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep tožnici izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe A. izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba A. kot dolžnica izognila plačilu davka, in s tem na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je bila predmet ustavne presoje in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ter (do odprave ugotovljene protiustavnosti) določilo način izvršitve odločbe.
Ker se učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča nanaša na vse zadeve, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ji je sodišče pri odločanju dolžno slediti ter pri tem, glede na to, da ugotovljena protiustavnost še ni odpravljena, upoštevati v njej določen način izvršitve. Pri tem ugotavlja, da izpodbijani sklep nedvomno ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke kot poroka davčne dolžnice, ter da ji v tem - odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, in da zato v zadevi ni bilo odločeno na ustavnoskladen način, ki se zahteva z odločbo Ustavnega sodišča.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - račun - vročanje - elektronsko vročanje - pravica do izjave
Po prvem odstavku 140. člena ZDavP-2 zavezanec za podaljšanje roka za pripombe na zapisnik lahko zaprosi do izteka roka za pripombe, kar je tožnik nesporno storil. Sklep o podaljšanju roka je bil tožniku vročen preko portala eDavki. Pri takšni vročitvi velja pravilo iz 85.a člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec dokument prevzeti v roku 15 dni od dneva, ko mu je bilo poslano obvestilo o tem, da je dokument odložen na portal eDavki. Ni sporno, da je tožnik sklep o podaljšanju prevzel znotraj 15-dnevnega roka, pri čemer je bil na to, da ga mora prevzeti v tem roku, v nasprotnem bo veljala fikcije vročitve, izrecno opozorjen tudi na obvestilu. Ravnanje, ki ga je skladno s pravili vročanja preko portala eDavki in samim opozorilom davčnega organa na obvestilu, se ne more šteti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje postopka.
Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 60. Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pomoč mladim kmetom - zavrnitev vloge - usklajeno delovanje - umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev ugodnosti
Tožničina vloga je bila zavrnjena, ker je tožnica umetno oblikovala situacijo, v kateri sicer formalno izpolnjuje pogoje javnega razpisa, ne pa njegovega namena, to je medgeneracijskega prenosa kmetije s ciljem povečanja konkurenčnosti brez umetne ustvaritve okoliščin za pridobitev sredstev.
Dejanja, ki so sicer skladna z veljavnimi predpisi, vendar pa kot celota kažejo, da cilj ni bil vzpostavitev samostojnega kmetijskega gospodarstva in povečanje njegove konkurenčnosti, pač pa je tožnica pogoje za pridobitev ugodnosti po javnem razpisu ustvarila umetno v sodelovanju s svojim možem in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Zato je bila pravilna odločitev tožene stranke, da njeno vlogo zavrne.
Toženi stranki ni treba izkazovati samega namena zlorabe pravice pridobitve sredstev na strani tožnice, temveč za to zadošča ugotovitev s stopnjo verjetnosti (in ne gotovosti) umetne ustvaritve položaja, ki izhaja iz vrste medsebojno povezanih objektivnih elementov.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - gradbeništvo - kamnolom - delovni stroj
Sodišče se strinja s tožnikom, da se v izpodbijani odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statičen delovni stroj opravljal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz obrazložitve odločbe toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, zaradi katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
davčna izvršba - prenos dejavnosti - izogibanje plačilu davka - poroštvo - pravica do izjave - odločitev ustavnega sodišča
Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.