občinska cesta - varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas ceste - zahtevek stranke - izpodbijana odločba - obrazložitev izpodbijane odločbe - neobrazložena odločba - pripoznava tožbenega zahtevka
V obrazložitvi odločbe druge stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe, samo če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Slednje pa se po naravi stvari lahko nanaša le na tiste navedbe, ki jih je stranka podala že v upravnem postopku na prvi stopnji, pri čemer mora biti iz drugostopenjske obrazložitve jasno razvidno, kje v prvostopenjski odločbi je odgovor nanje. Če obrazložitev odločbe, kot je izpodbijana, nima predpisane vsebine, to vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je razlog za njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - višina nagrade - odvetniška tarifa - obvezna uporaba Odvetniške tarife - zmotna uporaba materialnega prava
Toženka je pri sporni odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je nagrado za opravljene odvetniške storitve odmerila ob uporabi postavk iz tar. št. 23 OT. OT je v besedilu, relevantnem za odločanje toženke (to je besedilu pred uveljavitvijo Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 70/22), posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19, za zastopanje v tar. št. 20 in za pravna sredstva v tar. št. 21, pri čemer so bile te postavke glede na zakonsko ureditev, kot je veljala pred DZ in ZNP-1, umeščene med postavke za pravdni postopek (VIII. poglavje Posebnega dela OT). V IX. poglavju Posebnega dela OT pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke (ki niso zajeti v tar. št. 22, 24 in 25), med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki.
odobritev pravnega posla - vsebina ponudbe - vezanost na ponudbo - status kmeta
Tožnica navaja, da zakonska ureditev posega v pravico do izbire nasprotne pogodbene stranke in torej priznava, da ji zakon ne omogoča izbirati kupca oziroma bi ga lahko izbirala le, če ponudbe ne bi sprejel noben predkupni upravičenec. Ker med strankami ni sporno, da ima B. B. status kmeta, pa tožnica ni prosta pri izbiri kupca in zato ne more uveljavljati, da naj (tudi drugo) nepremičnino kupi C.C. Oddaljenost kmetije B. B. od nepremičnine parc. št. 89/16, na katero se je na naroku sklicevala tožnica, ni okoliščina, ki bi po 23. členu ZKZ vplivala na vrstni red uveljavljanja predkupne pravice oziroma bi vplivala le, če bi bil kmet tudi C. C. in bi s katerim od zemljišč mejil na zemljišče, ki je naprodaj (2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), česar pa tožnica niti ne zatrjuje. Ker oddaljenost kmetije zato okoliščina ni pravno relevantna, je toženka ravnala prav, ko je ni ugotavljala.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6, 55/4. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu - pravica do izjave - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti - največja korist otroka
Izpodbijani akt je do tolikšne mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, razen v tem smislu, da je obrazložitev očitno pomanjkljiva in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi teh pomanjkljivosti je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je bila s tem kršena tudi tožnikova pravica do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.
Če pa je tožnikova mladoletna hči ob tem tudi državljanka Slovenije ali druge države članice EU, kar tožena stranka tudi ni ugotavljala, bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati tudi bistvene pravice tožnikove mladoletne hčerke, kolikor so ji podeljene zaradi statusa državljanke EU na podlagi člena 20 Pogodbe o delovanju EU v smislu sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi Zambrano.
uporaba javne površine - dovoljenje za posebno rabo javnih površin - ustavitev postopka - ustavitev upravnega postopka - obrazložitev odločbe - obrazložitev upravne odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev tožbi
Izpodbijan sklep tožene stranke ni ustrezno obrazložen. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti konkretizirane okoliščine in tudi podlaga za odločitev organa v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče.
davčna izvršba - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - javna korist - tehtanje interesov - načelo sorazmernosti - nesuspenzivni učinek
V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt - zaščita v izvorni državi - pomanjkljive trditve - dokazno breme
Tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
Dejansko stanje glede obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je po oceni sodišča nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - ugotovitvena ustavna odločba - odlok - podzakonski akt - napačna uporaba materialnega prava - ugotovitev nezakonitosti akta - razlaga prava - jezikovna razlaga - namenska razlaga
Z ustavnosodno ugotovitvijo protipravnosti zakon ne preneha veljati in tudi potek roka, določen za odpravo protiustavnosti ne vpliva na formalno veljavo zakona. Prav tako ugotovitev protiustavnosti zakona sama po sebi ne vpliva na veljavnost podzakonskih aktov, niti ti ne postanejo zaradi tega nezakoniti. Bistveno je, da ugotovitev Ustavnega sodišča RS, da je točka 4 prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z Ustavo, ni povzročila, da bi vsebina, ki v zakonu obstaja, čeprav nezadostna in nedoločna, prenehala veljati. Učinki erga omnes ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS so v tem, da ZNB v svoji nepopolni vsebini velja (še) naprej in je veljavna zakonska podlaga tako za že sprejete in še veljavne odloke, ki temeljijo na 4. točki prvega odstavka 39. člena ZNB.
Zgolj dejstvo, da je morala tožnica omejiti svoj nabor izdelkov, ki jih je podajala v določenem obdobju, po presoji sodišča še ne kaže na to, da ne gre za specializirano trgovino z otroškim programom. Ključno je, da je tožnica na dan nadzora, torej v času veljavnosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, prodajala zgolj otroške artikle (ostalo blago, ki se je sicer nahajalo v prodajalni, ni bilo predmet prodaje) in je torej svoje poslovanje v celoti prilagodila „pogojem“ iz Odloka (prodajala je zgolj otroške artikle in ne tudi ostalega). Da bi bilo v prodajalnah prepovedano imeti (brez da bi bili na voljo za prodajo) katerekoli artikle, ki ne sodijo v „otroški program“, pa iz Odloka ne izhaja. Sodišče ugotavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, saj sta tako prvostopenjski organ, kot toženka materialno pravo napačno uporabila in bi morala tožnico šteti kot „specializirano prodajalno z otroškim programom“, ki sodi med izjeme iz 5. člena Odloka.
Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je prispevek, ki ga plačajo lastniki objektov, ki se prvič priključijo na obstoječo komunalno opremo ali, ki se jim povečuje njihova zmogljivost ali spreminja namembnost in s tem povzročijo obremenitev obstoječe komunalne opreme. Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je namenjen povečanju zmogljivosti obstoječe komunalne opreme in prilagajanju obstoječe komunalne opreme oskrbnim in tehničnim standardom oziroma razširjeni reprodukciji komunalne opreme.
Tako tožena stranka ne more zahtevati plačila komunalnega prispevka, če po eni strani ne pride do obremenitve obstoječe komunalne opreme, po drugi pa se zavezanec bodisi priključi nanjo, bodisi se poveča zmogljivost ali spreminja namembnost njegove stavbe. Nič od naštetega ni mogoče zaslediti v pričujočem primeru. Tožena stranka je vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel v bistvenem revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožnik ni zatrjeval, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.
lokalne volitve - ugovor zoper delo volilnega odbora - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up 676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020 je tožba, ker je vložena pred sklicem konstitutivne seje občinskega sveta, vložena prezgodaj, saj rok 15 dni za vložitev pritožbe še ni začel teči, ker teče od sklica konstitutivne seje, ki je do odločitve v tej zadevi še ni bilo.
status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - dvojno obdavčenje - zmotna uporaba materialnega prava - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - nerezident - prijavljeno stalno prebivališče
Glede na nova stališča Vrhovnega sodišča je določbo razumeti tako, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona. To pa pomeni, da je davčni organ stališča iz (starejše) sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 nepravilno štel za zadostno podlago za izpodbijano odločitev, saj je pri odločanju spregledal oziroma ni upošteval (na pravilen način) drugega odstavka 7. člena ZDoh-2.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na 1. točko tarifne št. 39, ki določa nagrado za posvete, nasvete in mnenja, v 2. točki pa določa nagrado za preglede spisov, listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhajajo razlogi za nepriznanje odvetniške nagrade v zavrnilnem delu. Kasnejša obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj bi bila v takem primeru kršena tožnikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
ZGO-1 člen 71, 71/1, 71/1-1, 73, 73/1, 80, 80/1, 80/3, 82. Pravilnik o gradbiščih (2008) člen 8, 8/1.
gradbeno dovoljenje - veljavnost gradbenega dovoljenja - začetek gradnje
Sodišče nima pomislekov, da v pričujoči zadevi posek drevja in grmičevja ni začetek gradnje v pomenu ZGO-1. Na to kažejo sledeča dejstva. Tožeča stranka ni ne zakoličila objekta, kar je sicer samostojna geodetska storitev, ki jo je treba opraviti pred začetkom gradnje (prvi in tretji odstavek 80. člena ZGO-1), niti ni označila gradbišča s tablo, kar je bil zakonski pogoj za začetek izvajanja del (tretji odstavek 82. člena ZGO-1 in prvi odstavek 8. člena Pravilnika o gradbiščih). Gradbišča tudi ni ogradila in zavarovala po načrtu organizacije gradbišča, kar bi morala storiti pred začetkom del (prvi odstavek 8. člena Pravilnika).
ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZUS-1 člen 1, 22, 22/1.
izvršilni postopek - obvestilo izvršitelja - nepristojnost upravnega sodišča - sklep o nepristojnosti
Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija Obvestilo o vzpostavitvi prejšnjega stanja, ki ga je izdal izvršitelj v izvršilni zadevi, ki se vodi pred okrajnim sodiščem. Obravnavano obvestilo izvršitelja in zatrjevane nepravilnosti izvršitelja pri opravi izvršbe lahko tožnik izpodbija v izvršilnem postopku. Torej gre za izvršilno zadevo, za katero je skladno s 5. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju stvarno pristojno okrajno sodišče. Upravno sodišče je zato sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi okrajnemu sodišču.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - vrstni red - zavrnitev tožbe
Stranka z interesom je že ob sprejemu ponudbe podala zahtevo za upoštevanje predkupne pravice kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na prodajano zemljišče, medtem ko je tožnik sicer uveljavljal predkupno pravico kot zakupnik, vendar tega tekom postopka ni izkazal, prvostopenjski organ pa je iz uradnih evidenc ugotovil njegov status kot drugi kmet. Tožnik nikoli ni argumentirano prerekal predkupne pravice kmeta mejaša in njegov prednostni vrstni red, zato je pravilen zaključek, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, da se stranki z interesom odobri navedeni pravni posel.
ZDavP-2 člen 86, 86/1, 86/2, 127, 127/1, 127/2, 130, 130/1, 132, 132/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
akontacija dohodnine - prispevki - davčni inšpekcijski nadzor - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje - prekluzivni pritožbeni rok - obračun davka in prispevkov
Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 132. členu ZDavP-2. Že z uporabo jezikovne metode razlage zgoraj povzetih zakonskih določb je torej mogoče zaključiti, da eno področje poslovanja davčnega zavezanca ne pomeni zgolj nadzora ene vrste davka oziroma ene vrste prispevka, kot zmotno meni tožnik.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - napačna uporaba materialnega prava - ugotovitev nezakonitosti akta - ugotovitvena ustavna odločba - metode razlage predpisa - jezikovna razlaga - namenska razlaga
Zgolj dejstvo, da je morala tožnica omejiti svoj nabor izdelkov, ki jih je prodajala v določenem obdobju, po presoji sodišča še ne kaže na to, da ne gre za specializirano trgovino z otroškim programom. Ključno je, da je tožnica na dan nadzora, torej v času veljavnosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, prodajala zgolj otroške artikle (ostalo blago, ki se je sicer nahajalo v prodajalni, ni bilo predmet prodaje) in je torej svoje poslovanje v celoti prilagodila „pogojem“ iz Odloka (prodajala je zgolj otroške artikle in ne tudi ostalega). Da bi bilo v prodajalnah prepovedano imeti (brez da bi bili na voljo za prodajo) katerekoli artikle, ki ne sodijo v „otroški program“, pa iz Odloka ne izhaja. Sodišče ugotavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, saj sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ materialno pravo napačno uporabila in bi morala tožnico šteti kot „specializirano prodajalno z otroškim programom“ in je torej spadala pod izjeme iz 5. člena Odloka.