ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodne takse po samem zakonu, kar izključuje diskrecijsko odločanje sodišča.
Glede na navedeno in dejstvo, da je bila obsojencu v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za zastopanje pred drugostopenjskim sodiščem, bi moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka obsojenca oprostiti plačila sodne takse.
V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.
spor o krajevni pristojnosti - zasebna tožba - izbirna krajevna pristojnost
Drugi odstavek 26. člena ZKP daje zasebnemu tožilcu možnost, da zasebno tožbo vloži pri sodišču, na območju katerega ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče, zaradi česar je tako izbranemu sodišču onemogočeno postopanje po prvem odstavku tega člena in se posledično ne more izreči za krajevno nepristojno.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
odreditev pripora - kaznivo dejanje velike tatvine - ponovitvena nevarnost - sorazmernost ukrepa - varnost ljudi - oškodovanec - pravna oseba - način izvršitve - neogibnost pripora - kaznivo dejanje s premoženjskimi elementi
Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.
procesna predpostavka - zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o ustavitvi postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj pravnega interesa - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva
Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089900
KZ-1 člen 92, 94. ZKP člen 420, 420/1. ZIKS-1 člen 8, 8/1, 18, 18/1, 28.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje - pravila vročanja - uporaba procesnih pravil
Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.
Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - obrazložitev predloga - konkretizacija - sklicevanje na predhodne vloge - zavrnitev predloga
Za konkretizirano obrazložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti ne zadostuje zgolj splošno sklicevanje na predhodno vložene vloge, temveč mora vložnik razloge za prenos krajevne pristojnosti v vsakokratnem predlogu jasno in konkretizirano utemeljiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00090125
KZ-1 člen 7, 7/1, 12, 14, 14/3, 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje nasilja v družini - aktivno personalitetno načelo - identiteta norme - pravica do obrambe - strokovni pomočnik - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama
Pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav se primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.
Pomoč strokovnjaka zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli.
V obravnavani zadevi je pomembno, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimerno.
Navedbe vložnika predstavljajo novoto, saj izpostavlja (procesno) dejstvo, ki je nastalo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, kar je iz polja presoje Vrhovnega sodišča izključeno.
kaznivo dejanje izsiljevanja - materialno izčrpanje - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost dokaznega sredstva
Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitve v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.
upravičenci za vložitev zahteve - oškodovanec kot tožilec - zavrženje zahteve
Med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni oškodovanca kot tožilca - ki je vložnik zahteve v obravnavanem primeru - zato nima pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.
ZKP člen 299, 299/2, 299/3, 343, 343/1, 343/2. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
kaznivo dejanje goljufije - temeljna jamstva poštenega postopka - ustavno načelo domneve nedolžnosti - dokazni predlog - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - možnost stranke izjaviti se o dejstvih - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do poštenega sojenja - delna razveljavitev sodbe - odklonilno ločeno mnenje
Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti.
Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nedovoljen dokaz - izločitev sodnika - sestava senata - zahteva za izločitev - presoja spoznavnega pomena dokaza za obsodilno sodbo - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - novo sojenje - izvedenec - izvedenec klinične psihologije - verodostojnost izvedenskega mnenja - presoja izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca - Rorschachov preizkus - strokovni pomočnik - pripombe na izvedensko mnenje - pravice obrambe
Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira.
V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
Strokovni pomočnik stranke, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo. Namen strokovnega pomočnika je, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, s čimer stranka lahko vpliva na dokazno gradivo. V posameznih primerih se za učinkovito izvrševanje pravic obrambe lahko pokaže kot nujno, da se stranki omogoči postavljanje vprašanj izvedencu s pomočjo strokovnega pomočnika ob samem zaslišanju izvedenca, po potrebi pa tudi neposredno soočenje izvedenca in strokovnjaka ter zaslišanje slednjega. V obravnavani zadevi je bilo strokovnemu pomočniku obrambe omogočeno, da bi se do pojasnil sodne izvedenke lahko opredelil in ji zastavljal nadaljnja vprašanja, vendar je le posplošeno ponovil svojo kritiko in izrecno izjavil, da vprašanj za sodno izvedenko nima, zato sta sodišči razumno presodili, da njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k nadaljnji razjasnitvi zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089682
ZKP člen 498, 498/1, 498/3. KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - odvzem vozila - načelo akuzatornosti - predlog državnega tožilca - druga sodna odločba - pomembnost za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava
Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti.
Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.
kaznivo dejanje grožnje - izločitev sodnika sodišča druge stopnje - letni razpored dela sodnikov - seznanjenost s sestavo pritožbenega senata
Čeprav se je vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve skliceval na objektivno nemožnost seznanitve s sestavo senata sodišča druge stopnje, je pri tem prezrl, da so sestave senatov pri vseh sodiščih predmet Letnega razporeda sodnikov. Ta je po prvem odstavku 18. člena Sodnega reda predhodno objavljen na sodni deski posameznega sodišča ter običajno še na njegovih spletnih straneh, kar vse zainteresirani stranki omogoča seznanitev s sestavo senatov z določenega pravnega področja ter eventualno vložitev zahteve za izločitev poimensko določenih sodnikov, ki bi v zadevi s tega področja utegnili soditi. Zahteva je lahko vložena skupaj s pravnim sredstvom ali posebej, vsekakor pa pred nameravanim procesnim dejanjem sodišča druge stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089357
KZ-1 člen 173, 173/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 44, 44/1, 257, 258.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - očim - predlog za postavitev novega izvedenca - nepristranskost izvedenca - izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku
Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine.
Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve.
Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - načelo ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - prebivališče strank in prič - zavrnitev predloga
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katerim predsednica senata utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar pa, če je prevoz potreben v vsakem primeru, ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj. To velja še toliko bolj, ko okoliščine konkretnega primera ne kažejo na to, da katerikoli procesni udeleženec ne bi bil psihofizično sposoben opraviti poti na sodišče. Edina razlika, ki bi se jo doseglo s prenosom pristojnosti je torej ta, da bi se za procesne udeležence izvedel krajši prevoz, kar pa ne utemeljuje uporabe izjemnega ukrepa prenosa pristojnosti na podlagi 35. člena ZKP.