ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.
umor - umor iz brezobzirnega maščevanja - uboj - indična sodba - neposreden dokaz - izvedenec - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovni pomočnik - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Za indično sodbo je značilno, da ugotovitve o odločilnih dejstvih ne slonijo na dokazih, ki bi ponujali neposredni uvid vanje, ampak slonijo izključno na logičnem sklepanju, opirajoč se na skupek dejstev, ki se ne nanašajo neposredno na obravnavani dogodek, so pa sama predmet dokazovanja in dokazne ocene.
Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta obrambi z zaslišanjem strokovnega pomočnika, dopolnitvijo izvedenstva z zaslišanjem izvedenca balistične stroke in končno s soočenjem strokovnega pomočnika in izvedenca sledili merilom poštenega postopka pri dokazovanju z izvedencem. Obramba je svoj odziv na izvedensko mnenje oblikovala s pomočnikom, ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo, nato pa se je opredelilo do njegovega mnenja, do mnenja izvedenca balistične stroke (upoštevaje strokovno mnenje pomočnika obrambe) in do predlogov za postavitev dodatnih oziroma novih izvedencev.
Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. Bistveno je, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obramba ni bila prikrajšana za pošten kazenski postopek (prim. sodbo ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - sklep o preiskavi - začetek kazenskega postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu.
Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086570
KZ-1 člen 116, 116-1. ZKP člen 83, 83/1, 218, 218/1, 251, 251/1. ZNPPol člen 53, 53/1.
kaznivo dejanje umora - obvestitev policije - policijska intervencija - varnost ljudi - vstop v stanovanje - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa
Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 427. ZNPPol člen 51, 52. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - nezakonito pridobljen dokaz - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo - edicijska dolžnost - izročitev predmetov - dokaz testimonialne narave - doktrina neizogibnega odkritja - zaseg predmeta - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - odklonilno ločeno mnenje
S stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbe bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo.
ESČP je res razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - nedovoljena zahteva za varstvo zakonitosti - delna razveljavitev sodbe - nepravnomočnost odločbe - protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - odločba o odvzemu premoženjske koristi - sestavni deli sodbe - neločljiva povezanost
Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mora odločba o odvzemu premoženjske koristi obvezno slediti.
To pa pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker ni zadoščeno kriteriju (delno) pravnomočno končanega kazenskega postopka.
Šesti odstavek 95. člena ZKP izrecno določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov je s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v koliziji.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika - zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenci za vložitev
Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obličnost predloga za kazenski pregon in ovadbe - pravočasnost predloga za pregon
Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe.
Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovane družbe, na tej podlagi štelo za pravočasnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.