Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
predlog - odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - delo v splošno korist - zavrnitev predloga
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti.
prenos krajevne pristojnosti - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kazenska ovadba zoper sodnike pristojnega sodišča
Okoliščina, da je obtoženec zoper sodnike pristojnega sodišča in druge uradne osebe, ki so delovale v konkretnem postopku, vložil kazensko ovadbo zaradi izvršitve kaznivih dejanj, sama po sebi ne more vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja. To bi namreč pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - pomanjkanje sodnikov - drug oddelek pristojnega sodišča
Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
ZKP člen 37, 37/1, 38, 38/1. ZCes-2 člen 41, 41/9. ZP-1 člen 14, 14/1, 77, 77/1, 80, 80/1.
krajevna pristojnost sodišča - spor o pristojnosti - opis prekrška - pravna oseba - akcesorna pridružitvena odgovornost - delavnostna teorija - kraj storitve prekrška
Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.
nepristranskost odločanja - izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika
Predsednik sodišča, ki odloča o predlogu za izločitev, na mnenje sodnika, katerega izločitev se zahteva, ni vezan. Odločitev sprejme samostojno po presoji navedb v predlogu za izločitev in na podlagi presoje konkretnih okoliščin vsake posamične zadeve.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje strank z vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne pomeni tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Enako velja tudi za zahtevo za izločitev posameznega sodnika.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj lažja izvedba kazenskega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sama po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad okoliščinami, na podlagi katerih je bilo kot pristojno določeno posamezno sodišče.
ZKP člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487.
zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v kazenskem postopku proti mladoletniku - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - kršitev zakona - preizkus vzgojnega ukrepa
V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091969
URS člen 28. KZ člen 3, 3/2, 111, 112. KZ-1 člen 7, 7/2, 91, 91/2. ZKP člen 424, 424/1.
zastaralni rok - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - relativno zastaranje kazenskega pregona - materialni rok - procesni rok - milejši zakon - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev pravnomočne sodbe - trditveno breme - načelo dispozitivnosti - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova.
Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, ki je pri presoji o enkratnem teku zastaralnih rokov izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca.
Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku.
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno stališče, da je uradni zaznamek o zbranih obvestilih dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, se iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi. V (pred)kazenskem postopku jih je mogoče uporabiti na tri različne načine:
‒ sodna odločba, ki je izdana pred ali med preiskavo (na primer sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, sklep o preiskavi) se lahko opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je pridobljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je dokazna vrednost takšne izjave omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov;
‒ na njihovi podlagi se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi;
‒ sodba se ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika po 148. členu ZKP kot na dokaz o njegovi krivdi, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav (tudi zagovora), danih v različnih fazah postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092095
KZ-1 člen 220, 220/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - predlog za pregon - domneva - izjava volje - ovadba oškodovanca - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - domneva umika predloga za pregon - varstvo oškodovanca
Podani predlog za pregon, kot tudi njegov umik, je mogoče ugotoviti po izjavljeni(h) volji(ah) v prvem odstavku 53. člena, 54. členu, 55. členu, 56. členu in 57. členu ZKP, mogoče pa ju je tudi domnevati. Temeljna domneva je določena v drugem odstavku 53. člena ZKP, po katerem se šteje, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s tem podal tudi predlog za pregon. Podobna domneva je določena še v tretjem odstavku 53. člena ZKP v zvezi z zasebno tožbo. Njun smisel je v varovanju oškodovančevega položaja za primer, ko bi bilo kasneje v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec brez predhodnega oškodovančevega predloga ne more preganjati ali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je lahko preganjano le po zasebni tožbi.
prenos krajevne pristojnosti - specializirani oddelek - izločitev sodnikov
Iz konkretnega predloga za prenos stvarne pristojnosti ne izhaja, da bi predlagatelj zatrjeval razloge, ki bi zahtevali prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP, temveč po vsebini zatrjuje razloge, ki se nanašajo na prenos krajevne pristojnosti iz 34. člena ZKP. Vrhovno sodišče je namreč v podobnih primerih že odločilo, da je izločitev vseh sodnikov specializiranega oddelka takšna okoliščina, ki utemeljuje prenos krajevne pristojnosti po 34. členu ZKP in ne prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP.
krajevna pristojnost - predlog za prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - zavrnitev predloga
Če sodišče, ki pazi na svojo stvarno in krajevno pristojnost, zapazi, da ni pristojno, mora postopati po 36. členu ZKP in se izreči za nepristojno ter zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Ne morejo pa navedbe o tem, da naj bi bilo očitano dejanje storjeno na območju drugega sodišča, predstavljati podlage za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti po določbi 35. člena ZKP.
URS člen 20. ZKP člen 192, 192/2, 192/2-3, 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravna opredelitev dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - teža kaznivega dejanja - sorazmernost
Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi sicer pa pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
KZ-1 člen 20, 34, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 123, 123-8, 128, 128/2, 128/3, 129, 129/1, 129/2, 129/2-1.
poskus kaznivega dejanja velike tatvine - dostop do evidenc DNK - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov - (ne)dovoljen dokaz - protispisnost - indična sodba
DNK vzorec obsojenca je bil zakonito uporabljen v predhodni kazenski zadevi, saj je bilo poročilo NFL v tej zadevi izdelano še pred potekom roka za izbris vzgojnega ukrepa iz kazenske evidence. S tem trenutkom se je hramba DNK podatkov obsojenca v tekoči bazi podatkov - tj. v fazi hrambe pred blokiranjem podatkov - na zakonit način avtomatično podaljšala (vsaj) za ves čas trajanja predhodno uvedenega kazenskega postopka, ki se je dne 6. 1. 2022 končal z obsodilno kazensko obsodbo, pravnomočno dne 10. 2. 2022. Izbris kazenske obsodbe iz prejšnjega kazenskega postopka ne pretrga hrambe DNK obsojenca v tekoči zbirki podatkov (prva faza hrambe), če se v vmesnem času zoper istega obsojenca uvede nov kazenski postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091970
ZKP člen 60, 60/1, 60/2, 144, 144/1, 144/1-6. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 141, 141/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - odstop od sodne prakse - pojem oškodovanca - odvzem mladoletne osebe - oškodovanec kot tožilec - največja korist otroka - pravica do stikov - onemogočanje stikov - zlonamernost
Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022.
Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.
URS člen 29. ZKP člen 299, 323, 324, 329, 334, 350, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2. ZZOKPOHO člen 22.
pravica do obrambe - beseda strank - postavitev novega izvedenca - strokovni pomočnik - zavrnitev dokaznega predloga - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - hiša za otroke (Barnahus)
Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama.
Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.