KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00093294
KZ-1 člen 54, 54/1. ZKP člen 372, 372-3.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - izključitev kazenskega pregona
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
predlog - odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - delo v splošno korist - zavrnitev predloga
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti.
prenos krajevne pristojnosti - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kazenska ovadba zoper sodnike pristojnega sodišča
Okoliščina, da je obtoženec zoper sodnike pristojnega sodišča in druge uradne osebe, ki so delovale v konkretnem postopku, vložil kazensko ovadbo zaradi izvršitve kaznivih dejanj, sama po sebi ne more vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja. To bi namreč pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - zavrnitev predloga
Državni tožilec se v svojem predlogu do obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni opredelil in ni navajal, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum. Nobenega dvoma ni, da je temeljni predpogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca.
Res je preiskovalni sodnik v svojem poročilu po 205. členu ZKP ob sklicevanju na obstoj utemeljenega suma in obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno navedel, da je razlog za podaljšanje pripora okoliščina, da sklep o izločitvi dokazov še ni pravnomočen, vendar pa njegovo poročilo ne more nadomestiti deloma neobrazloženega in deloma protispisnega predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.
postopek s pritožbo - presoja dejanskega stanja - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - neposredni dokazi - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - pristojnost sodišča druge stopnje
Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze.
Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.
formalno in materialno izčrpanje - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika je izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu uveljavljenih kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
ZKP člen 75, 420, 421, 421/1. URS člen 29, 127. ZS člen 106, 106/1, 106/1-4.
zahteva za varstvo zakonitosti - konkretizacija navedb - samostojno pravno sredstvo - ponavljanje pritožbenega očitka - prepis - sklicevanje na predhodne vloge - zloraba procesnih pravic - zagovornik
Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne ravna v korist stranke, na drugi strani pa si pred Vrhovnim sodiščem sam zagotavlja položaj, ki ni skladen z namenom njegovega procesnega upravičenja oziroma je ta popolnoma izvotljen, kar pomeni zlorabo procesne pravice.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zagovor - pisna vloga zagovornika - ustni zagovor - procesno dejanje - glavna obravnava
Zagovor obtoženca je v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z določili 323. in 324. člena ZKP.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - pomanjkanje sodnikov - drug oddelek pristojnega sodišča
Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
obnova kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba pravne opredelitve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - begosumnost - ustaljena sodna praksa - test sorazmernosti - subjektivne okoliščine - očitno neutemeljena zahteva
Izpodbijanje stališč, ki so v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljena, ne more biti uspešno. Utrjeno je namreč, da se v primeru, ko je pripor odrejen zaradi pripornega razloga begosumnosti - drugače kot to velja pri ponovitveni nevarnosti - (i) test sorazmernosti v ožjem smislu praviloma ne zahteva in (ii) da v okviru tega pripornega razloga subjektivnih okoliščin ni treba posebej ugotavljati.
ZKP člen 37, 37/1, 38, 38/1. ZCes-2 člen 41, 41/9. ZP-1 člen 14, 14/1, 77, 77/1, 80, 80/1.
krajevna pristojnost sodišča - spor o pristojnosti - opis prekrška - pravna oseba - akcesorna pridružitvena odgovornost - delavnostna teorija - kraj storitve prekrška
Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.
nepristranskost odločanja - izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika
Predsednik sodišča, ki odloča o predlogu za izločitev, na mnenje sodnika, katerega izločitev se zahteva, ni vezan. Odločitev sprejme samostojno po presoji navedb v predlogu za izločitev in na podlagi presoje konkretnih okoliščin vsake posamične zadeve.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje strank z vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne pomeni tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Enako velja tudi za zahtevo za izločitev posameznega sodnika.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj lažja izvedba kazenskega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sama po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad okoliščinami, na podlagi katerih je bilo kot pristojno določeno posamezno sodišče.
ZKP člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487.
zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v kazenskem postopku proti mladoletniku - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - kršitev zakona - preizkus vzgojnega ukrepa
V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091969
URS člen 28. KZ člen 3, 3/2, 111, 112. KZ-1 člen 7, 7/2, 91, 91/2. ZKP člen 424, 424/1.
zastaralni rok - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - relativno zastaranje kazenskega pregona - materialni rok - procesni rok - milejši zakon - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev pravnomočne sodbe - trditveno breme - načelo dispozitivnosti - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova.
Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, ki je pri presoji o enkratnem teku zastaralnih rokov izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca.
Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku.