Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi.
obrazloženost sodne odločbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - registracijsko potrdilo prosilca za azil
Vložniki ne morejo uspeti s trditvami, da so imeli tujci registracijska potrdila hrvaške policije, na podlagi katerih naj bi se lahko do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito neovirano gibali tudi po Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, (i) da je pravica do prostega gibanja na ozemlju EU vezana na državljanstvo EU po določbah ustanovnih pogodb ali na skupni vizum po določbah Zakonika o schengenskih mejah in ne more izhajati iz zakonodaje posamezne države članice, ter (ii) da tudi določbi 33. in 34. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, na kateri se sklicuje vložnik, tujcem ne dajeta podlage za neovirano gibanje po ozemlju Evropske unije. Ravno nasprotno, v 8. točki prvega odstavka 52. člena navedenega zakona je izrecno določeno, da mora prosilec za mednarodno zaščito v času trajanja postopka odobritve mednarodne zaščite ostati na področju Republike Hrvaške.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069022
KZ-1 člen 108, 108/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - odreditev pripora - terorizem - grožnja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068656
ZKP člen 76, 76/1, 181, 181/1-1.
formalni preizkus zahteve - formalni preizkus vloge - nepopolna vloga - nerazumljiva vloga - ne bis in idem - zavrženje zahteve za preiskavo - formalni preizkus zahteve za preiskavo - opis kaznivega dejanja
Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.
Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati. Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP.
Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 358, 358-4.
dejanje majhnega pomena - poškodovanje tuje stvari - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti - sprememba izpodbijane sodbe - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - osebne okoliščine - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Predpisani kaznovalni okvir za presojo majhnega pomena dejanja ni nujno odločilen. Vrhovno sodišče je institut dejanja majhnega pomena že uporabilo tudi v primerih kaznivih dejanj z višjim predpisanim kaznovalnim okvirjem, če je narava konkretnega kaznivega dejanja kazala na to, da je njegova nevarnost neznatna. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je obdolženec s kaznivim dejanjem povzročil škodo v višini 33,00 EUR, kar po merilu narave dejanja bistveno odstopa navzdol od zamišljene tipičnosti abstraktnega dejanskega stanu po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je presojo sorazmernosti oprlo na ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne bodo nastale nobene posebne negativne posledice obsodbe, razen običajnih posledic obsodbe za kaznivo dejanje. Že takšne (običajne) posledice obsodbe, ki zajemajo negativno družbeno vrednotenje in stigmo, so nesorazmerne, če je pomen kaznivega dejanja v primerjavi s posledicami kazenske obsodbe izrazito majhen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068644
ZKP člen 329, 329/4, 364, 364/7. KZ-1 člen 209, 209/1.
dokončano kaznivo dejanje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obrazložitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga
Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi.
Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo.
Okoliščina, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje storjeno na škodo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani, ki sta v zadevi pristojni presojati dejansko stanje ter odločati o kazenski sankciji oziroma višini kazni in premoženjskopravnih zahtevkih, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti objektivni videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred tema sodiščema.
standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu
Sodna praksa je že oblikovala standarde obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora, po katerih morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.
Ugotovljene pomanjkljivosti v razlogih sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora je, kot utemeljeno opozarja vložnica, v svojem sklepu „dopolnil“ zunajobravnavni senat. To ni pravilno, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - načelo ekonomičnosti - zloraba pravic - zavrženje predloga za delegacijo pristojnosti
Predlagatelj v predmetni zadevi iz v bistvenem enakih razlogov vlaga vsakokrat nov predlog za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje predlagatelja je nedopustno, očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka in po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zlorabo pravice do sodnega varstva. V skladu s 15. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Večkratno odločanje o identičnih (že pravnomočno rešenih) procesnih vprašanjih je tako v nasprotju z omenjenim načelom ekonomičnosti postopka.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - pogoji za podaljšanje pripora - trajanje pripora
Pogoji za podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni. Prvič, pripor zoper obdolženca se v času odločanja o predlogu ne izvršuje. In drugič, obdolženec je bil na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v priporu manj kot tri mesece.
Ker se pripor ne izvršuje neprekinjeno, bo treba v nadaljevanju postopka upoštevati dejansko trajanje pripora na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in senata, ki v času preiskave skupaj ne sme preseči treh mesecev.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.
Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.
Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v ultima ratio. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068640
ZKP člen 366, 366/1. KZ-1 člen 49, 49/2.
smrt bližnjega - odmera kazni - pravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dopolnitev pritožbe
Smrt bližnje in/ali bližnjih sorodstveno povezanih oseb z obdolžencem med kazenskim postopkom je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina, ki po vrsti in teži ustreza ostalim okoliščinam iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Razen tega je bila vest o smrti obsojenčeve soproge in hčerke zatrjevana v času, ko se je obsojenec, ki je prvostopenjsko sodbo prejel, še smel pritožiti, in jo je bilo potem šteti kot dovoljeno dopolnitev vložnikove pritožbe.
Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00067757
KZ-1 člen 20, 20/2, 38, 74, 75, 75/5, 175, 175/1, 175/3, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 245/4,. URS člen 29, 29/3. ZKP člen 18, 351, 351/1, 364, 364/7, 395, 395/1, 501.
zloraba prostitucije - izkoriščanje prostitucije - pranje denarja - zakonski znaki - blanketna norma - hudodelska združba - dvojna kaznivost - predhodno kaznivo dejanje - realni stek - navidezni stek - sostorilstvo - pomoč - domnevna nedolžnost - in dubio pro reo - spoznavna stiska - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - hišna preiskava - obrazložitev odredbe - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - beseda strank - dokazni predlog - pravica do obrambe - premoženjska korist - prosti preudarek - izvršitvena ravnanja - dopolnilna norma
Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne.
Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.
Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo.
Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje prostitucije pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb. Pri ekonomskem izkoriščanju je bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, korist in prejemajo denar. O izkoriščanju je mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo bivanjske razmere, v katere je ujeta, ne glede na to, da v prostitucijo ni prisiljena stricto sensu.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Če se storilcu pranja denarja očitajo izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, samostojno določenih v prvem odstavku 245. člena KZ-1 (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Kadar storilec s sprejemom denarja izpolni enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ni bistveno, od koga je gotovino sprejel, zato neskladje v identiteti dajalca gotovine med izrekom in razlogi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pravilo t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1) sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Če je tudi predikatno kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (tretji odstavek 175. člena, četrti odstavek 245. člena KZ-1). Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 za aktivnosti, ki po subjektivni in objektivni plati presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, je vzdržen zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali (tudi) z namenom pranja denarja.
Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi, pri čemer sam neposredno ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj zadošča, da sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih. Kadar razlogi pravnomočne sodbe sporočajo, da je bil prispevek storilca odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, presoje oziroma pravne opredelitve ravnanja v sostorilstvu ni moč izpodbiti s povzemanjem besedila drugega odstavka 38. člena KZ-1, kaj šteje za pomoč pri kaznivem dejanju.
Pravilo in dubio pro reo je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna. Uporabno je zlasti takrat, kadar je v razlogih sodbe prepoznati spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev. Varstvo pravila in dubio pro reo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zagotoviti s presojo, ali sta nižji sodišči sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati, in prepričanjem v krivdo, tj. skozi razloge, ki jih ponuja obsodilna sodba.
Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem procesni udeleženci izražajo stališča o relevantnih vprašanjih in podajajo predloge o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora. V končni besedi sme stranka izraziti potrebo po izvedbi dodatnih dokazov (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar mora jasno, izrecno in nedvoumno utemeljiti, izvedbo katerih dokazov ter iz katerih razlogov predlaga. Če dokaznih predlogov ne substancira, s čimer ostane kvečjemu na ravni dokazne pobude, od sodišča ne more zahtevati decidirane opredelitve glede »zavrnitve dokaznih predlogov«.
Če se obramba (vsaj) ne pridruži dokaznemu predlogu druge stranke, zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zgolj skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP).
Kolikor sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar morajo za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne gre za kršitev jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med to kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.
Kadar so premoženjska vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna in stroški neločljivo povezani izključno z izvajanjem kriminalne dejavnosti, storilec na njihovo »odštevanje« ne more računati in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena.
V primerih kriminalne dejavnosti konspirativne narave v organizirani hudodelski združbi je praviloma težko ali celo nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član združbe, pri čemer pa je izkustveno in razumno dopustno sklepati, da so korist pridobili vsi člani, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pri določitvi višine koristi se je sodišče tehtno oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vlog posameznih protagonistov.
Razumnost trajanja (in podaljšanja) pripora Vrhovno sodišče presoja celovito, ob upoštevanju dejavnikov, ki so se oblikovali v (ustavno)sodni presoji.
Obdolženčevo prikrajšanje zaradi pripora je treba vrednotiti v luči prizadevanj za varstvo kazenskopravnih dobrin, ki naj bi jih obdolženec oškodoval, prizadevanj za varstvo oškodovankinega položaja v preiskavi in kasnejšem postopku ter varstva obdolženčevega lastnega položaja in s tem poštenosti postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00067858
ZKLD člen 2, 3-3.
opis kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Da v takšnem opisu kaznivega dejanja manjka omenjeni namen iz 2. člena ZKLD je očitno in je zahtevi že glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP slediti. Še zlasti po ugotovitvi, da je konkretni opis v prvostopenjski sodbi tudi sicer nedoločen, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče povezati niti s katerimkoli drugim splošnim kaznivim dejanjem, denimo zoper življenje in telo, kot je bilo opredeljeno v paragrafu 167 v zvezi s paragrafom 34 Kazenskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št.74/1929) v zvezi z Odlokom o odpravi in neveljavnosti vseh pravnih predpisov, izdanih po okupatorju in njihovih pomočnikih v času okupacije; o veljavnosti odločb, ki so bile v tem času sprejete; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v času sovražnikove okupacije (Uradni list Demokratične Federativne Jugoslavije, št. 4/1945) in ne le s kaznivim dejanjem, uperjenim v naštete posamezne objekte ter na koncu še v posebej izbrani objekt kazenskopravnega varstva in ki je lahko bilo ravno zato storjeno zgolj z določenim namenom.
Za presojo odločilnosti prispevka je pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta. Iz okoliščin konkretnega primera in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.
Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra za njeno gojenje.