Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval milejše ukrepe.
Gre za specifično zadevo, v kateri je bil obtoženec (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime že sama po sebi praviloma veljajo za zahtevnejša. To velja še zlasti v primeru, kadar mora sodišče tehtati med kolizijo različnih ustavnih pravic, na primer časti oškodovanca na eni in svobode izražanja obtoženca na drugi strani.
Za sodnike, ki se ukvarjajo z drugimi pravnimi področji (za katere na načelni ravni sicer ni ovire, da bi sodili v kazenskih postopkih), bi obravnavanje in sojenje v tako zapleteni in specifični zadevi, ki med drugim zahteva dobro poznavanje sodne prakse najvišjih sodišč (Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) terjalo nesorazmerno pripravo.
Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Najpomembnejša posledica visečnosti pravde oziroma litispendence je torej, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Na obstoj litispendece pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da je dolžno po uradni dolžnosti s poizvedbami preverjati, ali med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari. Če pa iz podatkov spisa, ali iz lastnega vedenja, ve za obstoj takšne pravde, ali če glede na podatke spisa, ali navedbe strank, sumi, da o isti stvari med istima strankama že teče prej začeta pravda, lahko sodišče po uradni dolžnosti (torej tudi brez predloga stranke) upošteva obstoj litispendence oziroma po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za ugotovitev, ali gre za tak primer.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da med obdolžencem in oškodovancem teče pravdni postopek o škodi, ki je nastala z obdolženčevim protipravnim ravnanjem, ki se je začel, preden je oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, bo moralo sodišče oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.
Eurojust - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
Prvostopenjsko sodišče ima možnost, da se zaradi pospešitve pridobivanja podatkov v okviru pravosodnega sodelovanja obrne na Evropsko pravosodno mrežo ali na slovensko predstavništvo pri Eurojustu, kot to določata 91. in 94. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066808
ZKP člen 35, 35/1. KZ-1 člen 173, 173/3.
prenos krajevne pristojnosti - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki naj bi ga obtoženec storil zoper svojo vnukinjo, predstavlja posebej občutljivo kazensko zadevo, ki zajema specifično kazenskopravno materijo in zato zahteva posebej izkušen pristop sodnika, ki dela na kazenskem področju. Poleg tega je obsojenec v hišnem priporu, kar terja takojšnje postopanje in dobro poznavanje kazenske procesne in materialne zakonodaje. Vse to so okoliščine, ki upravičujejo prenos krajevne pristojnosti.
Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.
pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti
Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.
subjektivne meje pravnomočnosti - modifikacija obtožnega akta - čas storitve kaznivega dejanja - zastaralni rok - pomoč pri kaznivem dejanju - zakonitost dokazov - kolizija ustavnih pravic
Če sodišče druge stopnje podvomi v dokazno oceno, mora personalne dokaze, ki se izvajajo neposredno, tudi sámo neposredno izvesti (zaslišati priče), medtem ko je pri izvajanju listinskih dokazov izenačeno s sodiščem prve stopnje, ki dokaze izvaja po določbi 339. člena ZKP, zato praviloma ni nobene potrebe, da bi se listine in druga pisanja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje znova prebralo.
Teza, da bi moral biti konkretni opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zoper obtoženega A. A. identičen opisu dejanja iz pravnomočnih sodnih odločb zoper obsojena D. D. in C. C., ki sta priznala krivdo za udeležbo pri istem kaznivem dejanju, je zmotna.
Državni tožilec pri spreminjanju obtožbe zoper konkretnega obtoženca ni in ne more biti omejen s pravnomočnimi sodbami, izdanimi zoper druge udeležence pri istem kaznivem dejanju, razen v delih, ki se nanašajo na njihovo (torej že pravnomočno razsojeno) vlogo pri dejanju.
Čas izvrševanja kaznivega dejanja udeleženca v ožjem smislu se pokriva s časom, ko je zakonske znake izvrševal storilec kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066803
ZKP člen 372, 372/1, 372/4.
kršitev kazenskega zakona - določenost v zakonu
V razmerju do biti kaznivega dejanja in v razmerju do njene pravne opredelitve (kvalifikacije), je vzročna zveza stvar dejstev, po katerih bo sodišče ugotovilo, ali je storilec s posamezno izvršitvijo sploh izpolnil bit katerega od kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika ali drugega zakona s kazensko pravnimi določbami in v naslednjem koraku, katero od teh dejanj je bilo izvršeno. V primeru, ko sodišče zmotno presodi glede biti kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmota v drugem primeru pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke tega člena.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pravnomočno končan postopek - obnova kazenskega postopka
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni novega dokaza. V zvezi s presojo v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku.
Zatrjevane nepravilnosti in kršitve zakona bodo lahko predmet presoje v okviru morebitnih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja pa ne more utemeljiti želene delegacije pristojnosti.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - preizkus razlogov za pripor
Pritožnikovo izhodišče, po katerem okoliščine v zvezi s priporom med njegovim prestajanjem ne morejo biti spremenjene zaradi samega odvzema prostosti, je napačno. Že zato, ker v nasprotnem v zakonu ne bi bilo določeno vsakokratno preizkušanje pripornih razlogov z možnostjo odprave pripora ali njegovo nadomestitvijo s katerim od milejših ukrepov za odpravo predhodno ugotovljenih nevarnosti iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066806
KZ člen 199, 199/1.
zaposlovanje na črno - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Že z jezikovno razlago prvega odstavka 199. člena KZ-1 je mogoče prepoznati, da za razumevanje izraza „tujec“ ne zadošča zgolj razlikovanje med slovenskimi državljani in osebami brez slovenskega državljanstva. Pravi pomen se razkrije šele, če ga povežemo s preostalim relevantnim delom inkriminacije. Ta nam sporoča, da je kaznivo zaposlovanje na črno tujcev „brez ustreznih dovoljenj za delo.“ Zaposlovanja na črno v tej obliki prav gotovo ni mogoče izvršiti z zaposlitvijo katere koli osebe brez slovenskega državljanstva, ampak le z zaposlitvijo tistih, za katere se zahteva ustrezno dovoljenje za delo.
Ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da bi bilo obsojenki glede zaposlovanja na črno treh državljank držav članic EU mogoče očitati le drugo izvršitveno obliko dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Zanje je, kot rečeno, izključeno pogojevanje zaposlitve z izdajo dovoljenj. Pravilno je stališče obeh sodišč, da jih je treba – v kontekstu prvega odstavka 199. člena KZ-1 - obravnavati enako kot slovenske državljane.
Za presojo, ali gre za obremenilni ali razbremenilni dokaz, ni pomembno zatrjevanje stranke, ampak pomen, ki ga izjavi pripiše sodišče.
dokazni predlog - izvedenstvo - uporaba omilitvenih določil - dokazni predlog z novim izvedencem
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultativne narave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066653
KZ-1 člen 99, 99/3-1, 257, 257/3. ZKP člen 359, 359/1-1, 420, 420/5.
uradna oseba - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.
Zoper obdolženca tako neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja, kot ob vložitvi obtožnega predloga odreditev pripora ni bila predlagana, temveč je tožilec predlog podal med tekom glavne obravnave. Poudariti je, da za presojo ni odločilno, ali so okoliščine, na katere sodišče opira odločitev o priporu, nove, temveč ali so te izkazane v trenutku podaje predloga za odreditev pripora. Sodišče, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZKP, pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so glede na predlog podani pogoji za pripor.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji
Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066260
KZ-1 člen 20, 20/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29, 29-3.
zaslišanje obremenilne priče - pravice obrambe - sostorilstvo
Pravica do zaslišanja obremenilne priče obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav. Obsojenec je lahko svojega prvotnega soobtoženca, zoper katerega je kasneje tekel ločen kazenski postopek, zaslišal v predmetnem kazenskem postopku, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Sodišče lahko o sostorilčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja (subjektivna komponenta sostorilstva) sklepa na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče vztraja pri načelnem stališču, da videz nepristranskosti sojenja ni okrnjen zgolj zaradi obstoja sorodstvene povezave v tretjem kolenu stranske vrste med stranko in enim od sodnikov sodišča, ki ni sodeči sodnik. Prav tako po ustaljeni sodni praksi videza nepristranskosti sojenja sami po sebi ne krnijo kolegialni odnosi ali profesionalno sodelovanje med sodniki določenega sodišča. Odločilen razlikovalni element v predmetni zadevi pa predstavlja na novo izpostavljena okoliščina, da obtoženi v svojem lokalnem okolju in tudi širše predstavlja znano osebo iz gospodarskega življenja.
Ob ponovni presoji tako Vrhovno sodišče zaključuje, da vse v predlogu izpostavljene okoliščine kot celota, še zlasti pa odmevnost predmetne zadeve v regionalnem okolju, v konkretnem primeru predstavljajo tehtne razloge za prenos pristojnosti v smislu okoliščin, ki bi v očeh javnosti lahko vzbudile dvom v nepristranskost sojenja.