ZKP člen 15, 94, 94/1, 98.a, 420, 420/1, 420/4, 422/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - separatni stroški
Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.
Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic. Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obrazložitev sodbe - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do pritožbe - predobravnavni narok - predlog za izločitev dokazov - izločitev sodnika višjega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - tajno delovanje - privilegij zoper samoobtožbo - pravice obrambe - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev - tajno opazovanje - ustno dovoljenje - ustni predlog
Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati.
Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan.
Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov podala stranka postopka.
Državni tožilec se lahko v predlogu za odreditev ali podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov sklicuje na že izdane odredbe preiskovalnega sodnika, če predlaga izvajanje ukrepov, ki pomenijo vsebinsko nadaljevanje že odrejenih ukrepov, posebej v primeru, ko je predlog podan ustno, saj bi bil v nasprotnem primeru izničen pomen hitrega postopanja v situaciji, ki terja hitro ukrepanje. S tem ko državni tožilec tvega, da se bodo (zaradi sklicevanja v predlogu na predhodne odredbe) morebitne kršitve ob njihovi izdaji zrcalile v kasnejših odredbah, je tudi obrambi zagotovljena možnost, da si z zatrjevanjem kršitev v postopku ob izdaji predhodnih odredb, na katere se predlog tožilca sklicuje, zagotovi varstvo jamstev 22., 23. in 29. člena Ustave.
Presoja dovoljenosti uporabe izjav nadzorovane osebe, ki jih je ta podala tajnemu delavcu v okviru tajnega delovanja, je odvisna od tega, ali je bilo ravnanje tajnega delavca dejansko (ekvivalenčno) prikrito zbiranje obvestil od nadzorovane osebe. Samo, če tajni delavec na to s svojim ravnanjem vpliva in nadzorovana oseba poda obremenilne izjave, katere niso bile pridobljene spontano, temveč z aktivnim izkoriščanjem preslepitve nadzorovane osebe, gre za pomeni nedopusten poseg v pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo.
Varovanje anonimnosti in s tem osebne varnosti izvajalcev tajnih opazovanj lahko pomeni opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oseb, ki so ukrep tajnega opazovanja izvajale.
Stranka trditvenega bremena o tem, da je bil z ukrepom, odrejenim v predkazenskem postopku, kršen zakon, ne more prevaliti sodišče, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo v sodbi samo ponovno ugotavljalo zakonitost odredb istega sodišča.
Višje sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do v pritožbi zatrjevanega nezakonitega pridobivanja dokazov v predkazenskem postopku, kršilo obsojenčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
Odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov obramba lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo.
Državni tožilec lahko da ustno dovoljenje za tajno opazovanje z namenom ugotavljanja identitete osebe, ki je prišla v stik z osebo, zoper katero se ukrep tajnega opazovanja že izvaja. Ključno za presojo, ali je bil ukrep izveden zakonito je, ali ga je policija izvajala na način, ki bi lahko dal relevantne podatke za identifikacijo neznane osebe.
obvestilo o seji pritožbenega senata - obvestilo o pritožbeni seji - postopek proti mladoletnikom
Spoznanje predsednika senata ali senata o koristnosti navzočnosti na seji sodišča druge stopnje je v navedenem četrtem odstavku 485. člena ZKP omejeno le na mladoletnika, ne pa tudi na državnega tožilca in zagovornika, za katera a contrario velja, da morata biti o seji obveščena enako kot je to določeno v rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 378. člena ZKP. Razlika je le, da prvemu obvestila ni treba zahtevati, drugi je to dolžan storiti, zahteve pa mu v nasprotju s tolmačenjem drugostopenjskega sodišča ni treba posebej utemeljevati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VS00071693
URS člen 30. OZ člen 132, 168, 168/3. ZKP člen 538, 538/1, 542, 542/1.
povrnitev premoženjske škode - odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - povrnitev izgubljenega dobička - čisti dobiček družbe - aktivna legitimacija družbenikov gospodarske družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - zavrnitev revizije
Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.
Višje sodišče ne pojasni, iz katere predhodne pravnomočne ocene utemeljenosti suma je izhajalo, in tudi ne, da se zanaša na pravnomočnost obtožnice (kar je v takšnih položajih ustaljen in zadosten način obrazložitve utemeljenosti suma). To lahko pomeni le, da je pristopilo k ponovni in celoviti oceni utemeljenosti suma. S tem je sprejelo tudi merila obrazložitve, ki ustrezajo takšnemu pristopu.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministrstva - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - presoja ex nunc - ugoditev reviziji
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev
V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.
Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.
Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.
Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00071540
ZOPNI člen 5, 5/2, 27. URS člen 14, 22, 23, 33, 155, 155/1.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - pogoji za odvzem - izpodbojna zakonska domneva - domnevna baza - očitno nesorazmerje - obrnjeno dokazno breme - zavrnitev revizije
V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V spornem primeru pa gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena, in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave.
Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb (drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 27. člena ZOPNI) povzročila kršitev revidentove ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v predmetni zadevi v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To v konkretnem primeru izkazuje že njegova dokazna aktivnost. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI ni zmogel. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevaje okoliščine primera navedeni ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali oziroma uporabili, v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno, oziroma kot še očita revident - premalo restriktivno.
Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo obstoja domnevne baze preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja in višine upoštevnega vira za plačilo kupnine ter matematične razlike med njima. Razlika med navedenima pogodbeno vrednostjo in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2021 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevanimi dohodki, ne le da presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč predstavlja kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja več kot polovico vrednosti kupnine, in pomeni tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000,00 EUR (višina kupnine) in 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.
URS člen 22. ZNDM-2 člen 29, 29/3, 29/4, 31. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - priznanje krivde - ogled vozila - navzočnost obdolženca pri preiskovalnih dejanjih - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pregled vozila po ZNDM-2 zadošča že sum, ki je najnižji dokazni standard. Stopnja suma v okviru izvajanja izravnalnih ukrepov je enaka kot pri vseh drugih policijskih pooblastilih. Vezana je na osnovne policijske ugotovitve v postopkih, kar pomeni, da zanjo ne zadošča le domneva.
Iz zapisnika o ogledu ni razvidno, zakaj bi bilo s preiskovalnim dejanjem nevarno odlašati oziroma zakaj o izvedbi ogleda ni bil obveščen tudi obsojenec oziroma njegov zagovornik. Pri tem je odločilno, da obsojenec v času izvedbe ogleda ni bil na primer na begu ali na organom pregona neznanem kraju, temveč je bil v policijskem pridržanju. Glede na navedeno ni bilo nobenih ovir, da policija obsojencu ne bi zagotovila navzočnosti pri izvedbi ogleda zaseženega vozila. Ker ni ravnala tako, mu je z izvedbo ogleda v njegovi nenavzočnosti kršila jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo. Vendar pa se obdolženec s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase ne pomeni, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti.
V obravnavanem primeru pri ogledu brez navzočnosti obsojenca, ki je naslednjega dne sledil neposredni najdbi prebežnikov v predelanem prostoru vozila, niso bili najdeni novi, za obsojenca obremenilni dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev sodišča pri presoji dokazov pred sprejetjem priznanja krivde. Glede na to, da so bili odločilni dokazi zoper obsojenca zakonito zbrani že ob preiskavi vozila dne 4. 11. 2022, nezakonito izveden ogled ni mogel vplivati na njegovo odločitev, da prizna krivdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082737
KZ-1 člen 230, 230/1. URS člen 22.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - premoženjskopravni zahtevek - načelo kontradiktornosti - odklonilno ločeno mnenje
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
Odvetniška tarifa (OT) odvetniku izrecno priznava storitev za sestavo obrazložene vloge s premoženjskopravnim zahtevkom, pri čemer nobeno določilo OT vrednosti te storitve ne veže na njegov končni uspeh oziroma na priznanje zahtevka.
Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi/drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb, zaradi navedenega pomena odločitve o pravnem vprašanju sodišča širši in posledično strožji za vložnika zahteve, ki mora pravno vprašanje ustrezno oblikovati (artikulirati) ter nato še obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00071287
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 228, 228/1.
določenost kaznivega dejanja - opis dejanja - izpolnitev obveznosti - poslovna goljufija - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti
Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v KZ-1 nima nobenega vpliva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.
Po prvem odstavku 420. člena ZKP je predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa, in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - formalni pogoj - razlogi za pripor - koluzijska nevarnost
Temelj koluzijske nevarnosti je upravičena bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. V obeh primerih se mora koluzijska nevarnost nanašati na kazniva dejanja, ki so že predmet dokazovanja in ne na kazniva dejanja, ki šele utegnejo biti odkrita in nato v istem ali novem kazenskem postopku dodatno oziroma posebej dokazovana.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.
Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070047
ZKP člen 201, 201/1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - odločanje o priporu - pogoji za pripor - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.
Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
tajnost občil - pravica do zasebnosti - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - prometni podatki
IMEI številka sama po sebi ne predstavlja tveganja za komunikacijsko zasebnost, saj ni neizogibno neposredno povezana z vsebino komunikacije ali prometom v telekomunikacijskem omrežju. Vendar pa bo po oceni Vrhovnega sodišča takšen položaj nastopil, če bo operater ali policija podatek o IMEI številki pridobila z vpogledom ali drugačno obdelavo razpoložljivih prometnih podatkov (torej podatkov, ki se že nanašajo na določeno komunikacijo).