pripor - odreditev pripora - beg obdolženca - priporni razlog begosumnosti - naknadna kontradiktornost
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 presodilo, da ko je obdolženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega predloga za odreditev pripora, s čimer se posledično tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Takšnemu stališču Vrhovnega sodišča je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo, da je kontradiktornost pri odrejanju pripora zagotovljena z izvedbo naroka po 204.a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju.
Pravica obdolženca, ki je bil prijet na podlagi predhodno odrejenega pripora, do zaslišanja pred sodiščem, s katero se zagotavlja naknadna kontradiktornost, pa ne izhaja le iz določb 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, temveč tudi iz izrecne določbe četrtega odstavka 202. člena ZKP, ki med drugim predvideva, da se sme obdolženec zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil izročen sklep o odreditvi pripora. Če je priprt prvič zaslišan po preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju. Iz navedene zakonske določbe nedvoumno izhaja dolžnost sodišča, da obdolženca brez odlašanja zasliši v primeru, ko je bil zoper njega odrejen pripor, ne da bi sodišče pred tem opravilo kontradiktorni narok in ga zaslišalo, ko je pripor zoper njega realiziran in mu je vročen sklep o odreditvi pripora. ZKP v tem primeru obdolžencu daje celo posebno pravico do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo lahko udejani ob tem zaslišanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058890
URS člen 7, 7/1. KZ-1 člen 4, 6, 209, 209/1. ZVS člen 6, 6/2.
ločitev države od verskih skupnosti - avtonomija cerkve - suverenost držav - pristojnost rednih sodišč - sodno varstvo - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve.
Sodišče mora pri odrejanju pripora zoper mlajše polnoletnike še posebej skrbno presoditi pogoje za pripor. To je mogoče izpeljati že iz splošnega pravila, da je pripor dopustno vselej odrediti le v izjemnih primerih, če je to neogibno potrebno za uresničitev ciljev, ki se zasledujejo s tem omejevalnim ukrepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059159
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 10, 10/1, 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385.. URS člen 29, 29-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba milejšega zakona - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - ne bis in idem - prepoved reformatio in peius - načelo enakega varstva pravic
Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bila novela KZ-1G sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - sklicevanje na predhodne vloge - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu
Od predlagatelja se pričakuje, da v predlogu za podaljšanje pripora v bistvenem povzame dokaze, ki kažejo na utemeljenost suma izvršitve očitanih kaznivih dejanj, da se opredeli do vpliva med dosedanjo preiskavo izvedenih dokazov na obstoj utemeljenega suma, prav tako, da navede bistvene okoliščine, ki kažejo na podan priporni razlog.
Vrhovno sodišče je pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po obrazloženi odločbi o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen. Sklicevanje na pravnomočne odločitve sodišča, ki so podlaga za nadaljno sodno presojo v isti zadevi je tako dopustno, ne velja pa to za navedbe strank iz predhodnih vlog. Stranka se na svoje predhodne vloge ne more sklicevati, temveč mora svoje ugovore določno uveljaviti v vsaki konkretni vlogi.
posebno huda telesna poškodba - naklep - prepovedana posledica
Zahteva nima prav, ko navaja, da je v pravnomočni sodbi umanjkala obrazložitev, ki zadeva zavestno in voljno sestavino obsojenčevega naklepa, da oškodovancu povzroči posebno hudo telesno poškodbo. V konkretnem primeru gre za položaj, ko je treba obsojenčev odnos do prepovedane posledice presojati v skladu s pravili, ki veljajo za tako imenovani dolus generalis. Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil. Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - primernost sankcije - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni
Ob uveljavljenem stališču, da izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, s katero sodišče odloči v sodbi, z zahtevo ni dovoljeno, mora ostati še toliko manj dopustno izpodbijanje primernosti odločitve o alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je temu analogen postopek.
KZ-1 člen 173, 173/1.. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6, 338.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - mladoletni oškodovanec - zaslišanje mladoletnega oškodovanca
Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).
Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).
V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.
Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico
Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da (tudi) obdolžencu v posameznih fazah postopka zagotavlja učinkovito sodno varstvo, pri čemer pa izhaja tudi iz podmene, da ni sprejemljivo, da bi se procesna kompozicija zaradi prevelikega kopičenja rednih in izrednih pravnih sredstev ustavljala na (pre)številnih ranžirnih postajah, kar bi privedlo tudi do nepotrebnih zastojev v postopku, ki bi v končni fazi lahko tudi izničili doseganje ciljev, ki jim je kazenski postopek namenjen.
ogled - glavna obravnava - prestajanje zaporne kazni - nenavzočnost obdolženca - temeljna jamstva poštenega postopka
Sodišče je ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1), vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti.
Ugotovljena kršitev ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP.
začasni ekstradicijski pripor - odločba, ki je enakovredna odločbi o priporu
Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek
Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.
Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.
pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
prekinitev postopka - zahteva za presojo ustavnosti - delo v splošno korist - rok za vložitev prošnje
Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist.
Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.