bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek
Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.
Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.
pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
prekinitev postopka - zahteva za presojo ustavnosti - delo v splošno korist - rok za vložitev prošnje
Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist.
Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.
pripor - priporni razlog begosumnosti - okoliščine, ki utemeljujejo obstoj begosumnosti - tuje državljanstvo
Na strani obdolženca je podan tudi priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je državljan Severne Makedonije, v Sloveniji ima zgolj dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga študija do konca septembra letošnjega leta, sicer pa z našo državo nima tesnejših vezi. Ob tem, ko je v Sloveniji soočen s kazenskim postopkom zaradi treh kaznivih dejanj, za katera so predpisane visoke zaporne kazni, je podana realna nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil in se vrnil v svojo domovino, kjer živi njegova družina, zlasti starša, ki sta tudi tista, ki ga preživljata. S tem bi se izognil kazenskemu postopku, ki zoper njega teče v naši državi, saj Severna Makedonija skladno z določbo 1. točke 8. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 11/97), svojih državljanov na izroča naši državi.
podaljšanje pripora po seji senata sodišča druge stopnje - begosumnost - podaljšanje pripora - pravnomočno končan kazenski postopek
Ker ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen, je podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti dopustno.
Trditve o medsebojnih poznanstvih in prijateljevanju sodnikov z obdolženko in njeno družino ter v zvezi s sporom s predsednikom Višjega sodišča v Celju pa ostajajo na povsem pavšalni ravni, saj predlagateljica konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za takšne odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov, ne navaja. Predsednik sodišča pa nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov. Njegova funkcija sodi le na področje sodne uprave. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih in so zavezani soditi po ustavi in zakonih.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056519
ZKP člen 394.
odločanje na seji pritožbenega senata - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.
Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058211
KZ-1 člen 134, 134/1, 294, 294/1. ZKP člen 3, 3/2, 18, 18/1, 420, 420/1-3.
in dubio pro reo - hudodelsko združevanje - stek - indična sodba - dokazna ocena - dokazni standard - enotna uporaba prava
Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.
Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo.
Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča.
Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056334
KZ-1 člen 175, 175/1, 175/2.. ZKP člen 152, 152/1, 152/1-4, 155, 155/4.
zloraba prostitucije - izkoriščanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazložitev odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - pošten postopek
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja.
Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.
Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - dokazi, pridobljeni s strani oškodovanca
Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve.
zahteva za preiskavo - specializirani oddelek - prenos stvarne pristojnosti - zahtevnost zadeve
Obravnavana zadeva po svoji zapletenosti, zahtevnosti in pomenu bistveno ne odstopa od zadev, ki jih obravnavajo sodniki rednih kazensko-preiskovalnih oddelkov. Relevantna dejanska in pravna vprašanja ne kažejo na večjo zapletenost zadeve, saj gre za tri osumljence v povezanem in enostavnem dejanskem stanju. Poleg tega državna tožilka predlaga zaslišanje štirih prič. Tudi stopnja zahtevnosti zadeve ni takšna, da bi se morala obravnavati na specializiranem oddelku, ker zadeva nima kakšnih procesnih posebnosti.