Policisti so se sami prepričali o verodostojnosti anonimne informacije in na tej lastni zaznavi policistov ter v nadaljevanju zbranih obvestil je temeljil predlog za odredbo hišne preiskave, ki mu je v sporni odredbi obrazloženo sledil preiskovalni sodnik. Ker utemeljen sum, izražen v predlogu in presojan v odredbi za hišno preiskavo, ni temeljil le na anonimni prijavi, temveč tudi na lastni zaznavi policistov, je pritrditi nižjima sodiščema, da je obrazložitev odredbe skladna z merili, vzpostavljenimi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00063520
URS člen 28, 29, 35, 36, 37, 38, 54, 56.. KZ-1 člen 82, 90, 90/3, 190, 190/1.. ZKP člen 248, 249, 249/1, 265.. ZS člen 12a, 12a/2, 13, 13/6, 80, 84.. ZVOP-1 člen 6, 6-19.. Sodni red (2016) člen 244.
odvzem mladoletne osebe - zakonska rehabilitacija - pravica do zasebnega življenja - pravica do informacijske zasebnosti - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - izključitev protipravnosti - načelo zakonitosti - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke - onemogočanje stikov - volja otroka - korist mladoletnega otroka - zlonamernost - odredba o postavitvi izvedenca - izvedensko mnenje iz drugega postopka - zastaranje kazenskega pregona
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1).
Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami. Pridobitev mnenj iz prejšnjih postopkov je utemeljena v dokaznih ter spoznavnih potrebah novega kazenskega postopka, ki jih je sodišče utemeljilo v odredbah, s katerimi je postavilo izvedence v aktualnem postopku.
V novejši ustavnosodni presoji Ustavno sodišče zbiranje, obdelovanje in hrambo osebnih podatkov presoja skozi merila pravice do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Prav ta merila so upoštevna ob presoji ravnanja sodišča, ki s pomočjo izvedencev zbira zdravstvene podatke o obsojenki ter njenih otrocih (mladoletnih oškodovancih), tj. vse na podlagi sodnih odločb (odredb o izvedenstvu), s katerimi sodišče izvršuje materialno procesno vodstvo in zbira dokazno gradivo. Vsebinski temelj (tudi) za odločbe materialnega procesnega vodstva je presoja pogojev, ali naj se začne sodni kazenski postopek, s čimer je zadoščeno zahtevi po določni zakonski podlagi (drugi odstavek 38. člena Ustave) za pridobivanje občutljivih osebnih podatkov v kazenskem postopku. Določbe ZKP od sodišča zahtevajo, da za potrebe odločanja o kazenski zadevi, tj. predmetu obtožbe, odločitev o odreditvi izvedenstva v odredbi konkretizira z navedbo dejstev ter okoliščin, ki naj bi jih ugotovilo s pomočjo izvedenca. Še dodatna obrazložitev odredbe o izvedenstvu ni potrebna. Presoja predpostavk za tek sodnega postopka in presoja, ki jo sodišče izrazi v odredbi o izvedenstvu, prestavljata celoto, iz katere je mogoče prepoznati, ali je zbiranje ter obdelovanje občutljivih osebnih podatkov nujno za izvajanje pristojnosti kazenskega sodišča.
Nižji sodišči sta argumentirano utemeljili obstoj zakonskega znaka zlonamernosti. Opravili sta tehtanje med vsebino izvršljivih sodnih odločb o stikih mladoletnih oškodovancev z enim od staršev in koristmi otrok. Ugotovili sta, da niso obstajale (izjemne) okoliščine, ki bi kazale, da je vsebina odločb o stikih v nasprotju z največjimi koristmi oškodovancev, kar pomeni, da ni prišlo do kolizije koristi otrok z izvršljivimi sodnimi odločbami. Opredelili sta se, da indoktrinirani volji obeh otrok, ki sta bila v kritičnem obdobju pod starostnim pragom kognitivne zrelosti (pred adolescenco), ni mogoče priznati relevantnosti. S tem sta sledili merilom, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v zadevi Up-616/15-17.
Institut prenosa krajevne pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča, pri čemer razlogi iz prvega odstavka 34. člena ZKP onemogočajo delo celotnega sodišča, medtem ko ga razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP v znatni meri otežujejo. Posledično je prenos krajevne pristojnosti v prvem primeru obligatoren in v drugem primeru fakultativen.
Sodišče je pri obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki je obstajalo v času, ko je bil pripor zoper obdolženca odrejen. To pomeni, da sodišče pisne odločbe o priporu ne sme utemeljevati z dokazi, ki so bili morebiti izvedeni že po ustni naznanitvi odreditve pripora oziroma sodišče z njimi v času sprejema odločitve o odreditvi pripora ni razpolagalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062902
URS člen 53, 54, 56. KZ-1 člen 190. ZKP člen 144. ZZZDR-UPB1 člen 113. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - oškodovanec - postavitev pooblaščenca - kolizija interesov - največja korist otroka - zakonski znaki kaznivega dejanja - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - izvršljiva sodna odločba - izključitev protipravnosti - ugrabitev otroka - privolitev oškodovanca - krivda - pooblaščenec mladoletne oškodovanke - skrajna sila - pritrdilno ločeno mnenje
Zavarovana dobrina obravnavanega kaznivega dejanja je zgolj pravica mladoletne osebe, da je nameščena pri osebi, ki ji je zaupana. Položaj oškodovanca, ki ga je treba vedno presojati s pomočjo razumevanja tega pojma v materialnopravnem smislu, tako pripada le otroku. Četudi je obsojenec s svojim ravnanjem posegel tudi v pravico oškodovankine matere, ki ji je bila oškodovanka z začasno odredbo zaupana v varstvo in vzgojo, to kaznivo dejanje ne varuje njenih pravic. Pravice te osebe so varovane le posredno.
Prizadeti starš ima v primeru mednarodne ugrabitve otroka na voljo dve možnosti pravnega varstva. Tako lahko v državi, v katero je bil otrok protipravno premeščen, zahteva, da v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji odloči o vrnitvi otroka. Druga možnost pa je, da v državi izvora, iz katere je bil otrok ugrabljen, po pravilih o pristojnosti Uredbe Sveta (imenovane tudi Uredbe Bruselj II) zahteva, da meritorno odloči o sporu o starševski odgovornosti (o varstvu in vzgoji ter stikih otroka). Obsojenec je v konkretni zadevi izkoristil obe možnosti, ki pa se med seboj ne izključujeta ali si kakorkoli konkurirata, saj gre za odločanje o različnih vprašanjih. Pri tem odločitev o zahtevku za vrnitev otroka sama po sebi ne vpliva na odločitev sodišča o varstvu, vzgoji in stikih otroka. Zato tudi ne drži, da v primeru, ko je odločeno, da se otrok vrne v državo izvora, da se vzgoja in varstvo ter stiki otroka s starši lahko izvajajo le v državi izvora, ne glede na to, kje imata starša bivališče in ne glede na odločitev sodišča o vzgoji, varstvu ter stikih.
Prvi odstavek 398. člena Zakona o kazenskem postopku možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku ne predvideva. Izpodbijana odločitev ne temelji na drugačnem dejanskem stanju, ki bi ga sodišče druge stopnje ugotovilo po opravljeni obravnavi, vložene pritožbe zato po zakonu niso dovoljene.
Pouk, ki ga je v zvezi s posledicami priznanja sodišče dolžno podati obdolžencu na predobravnavnem naroku, ter kasnejši preizkus, ali je obdolženec te posledice razumel, se nanašata le na tiste posledice priznanja, ki so vezane na dejstvo, da v primeru priznanja v zadevi ne bo izvedena glavna obravnava. Namen zakonskih določb je obsojenca poučiti, da v posledici priznanja v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku. Ne pomenijo pa, da bi moralo sodišče obdolženca vsakokrat posebej seznaniti s prav vsemi potencialnimi pravnimi posledicami obsodilne sodbe, temveč to sodi v okvir pravnega svetovanja. Pouk po 1. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP se torej ne razteza na posledice obsodilne sodbe glede v postopku uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkov. Priznanje namreč zajema le krivdo za dejanje po obtožbi, ne pa tudi morebitnih premoženjskopravnih zahtevkov, kar izhaja tudi iz četrtega odstavka 285.c člena ZKP, da se lahko obdolženec ob priznanju posebej izjavi tudi o premoženjskopravnem zahtevku.
Določbo prvega odstavka 104. člena ZKP gre razlagati tako, da mora biti obdolženec z dejstvi, navedenimi v premoženjskopravnem zahtevku, seznanjen in imeti možnost se do njih opredeliti, ni pa potrebno, da mu je ta možnost dana v obliki zaslišanja.
sodne počitnice / poletno poslovanje - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - nujna zadeva
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da v skladu z določbo 83. člena ZS procesni roki v času sodnih počitnic oziroma poletnega poslovanja ne tečejo. Poletno poslovanje sodišča začne teči dne 15. julija in se izteče s potekom dne 15. avgusta. To pomeni, da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v tem času prekinjen in začne ponovno teči dne 16. 8. 2008.
Kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper obdolženca se konča s pravnomočnostjo sodbe. Po pravnomočnosti sodbe nastopijo pogoji za njeno izvršitev, ki pa je ni mogoče šteti za tek kazenskega postopka, enako kot tudi postopka z izrednimi pravnimi sredstvi (na primer z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti) ni mogoče šteti za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe.
Ker je bil v obravnavani zadevi kazenski postopek že pravnomočno končan, zadeve po nastopu pravnomočnosti ni mogoče šteti za nujno v smislu določbe tretjega odstavka 83. člena ZS.
obnova - zavrženje zahteve za obnovo - nova dejstva in dokazi - očitna neprimernost dokaza
Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.
Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.
prenos krajevne pristojnosti - zavrženje predloga - zloraba pravice - zavlačevanje postopka
Za zlorabo pravice gre, ko nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Abstraktno upravičenje je namreč dodeljeno zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Tega ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Ravnanja udeležencev postopka, ki pomenijo zlorabo pravic, mora sodišče skladno s 15. členom ZKP onemogočati in si tudi na ta način prizadevati, da postopek teče brez zavlačevanja.
Na podlagi vsebine obravnavanega predloga, upoštevajoč tudi dosedanji tek postopka izvršitve zaporne kazni obsojencu, gre utemeljeno sklepati, da obsojenec z vlogo ne zasleduje namena instituta prenosa krajevne pristojnosti, temveč je ta usmerjena zgolj v zavlačevanje postopka izvršitve zaporne kazni.
Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba.
V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.
Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora.
Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).
predlog za podaljšanje pripora - odgovor obrambe na predlog za podaljšanje pripora - seznanitev z zahtevo za dopolnitev preiskave - seznanitev s predlogom za podaljšanje pripora
Obdolženčev zagovornik ima prav, ko zatrjuje, da je zahteva za dopolnitev preiskave dejansko del predloga za podaljšanje pripora. Zahteva za dopolnitev preiskave je bila vložena hkrati s predlogom za podaljšanje pripora. Vsebina predloga za podaljšanje pripora kratko, na polovici strani povzema utemeljitev zahteve za dopolnitev preiskave in se nanjo tudi izrecno sklicuje.
V spisu ni podatka, da bi bila zahteva za dopolnitev preiskave kakorkoli sporočena obrambi. Pri odločanju o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče zato ne more izhajati iz tistega dela tožilkinega predloga, ki izrecno ali po vsebini pomeni sklicevanje na vloženo zahtevo za dopolnitev preiskave.
V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062338
ZKP člen 372, 372-1. ZOPOKD člen 4.
odgovornost pravne osebe - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - temelji odgovornosti pravne osebe
Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.
pripor - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev predloga za odreditev pripora - odreditev pripora po razglasitvi sodbe
V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.
kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - izpodbijanje dejanskih ugotovitev
Vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.