prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - običajni kolegialni odnosi
Na videz nepristranskosti celotnega sodišča ali celo več sodišč, ki poslujejo v isti stavbi, ne more imeti vpliva dejstvo, da je obdolženec pisal članke o posameznih sodnikih ali pa da je z njimi v drugih sodnih postopkih, ki niso neposredno povezani s predmetnim.
Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - upravičenci za vložitev zahteve - soobdolženec - izločitev postopka
Med taksativno naštetimi upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni soobdolžencev, zoper katere je bil kazenski postopek izločen iz enotnega obravnavanja in se vodi posebej (32. in 33. člen ZKP), kot tudi ne njihovih zagovornikov.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 36, 64, 64/4. ZKP člen 96, 96/1, 357, 357/4, 429. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 43, 44, 44/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (2007) člen 3.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - ustavitev disciplinskega postopka - sklep o stroških postopka
Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).
zloraba položaja - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - sostorilstvo - premoženjska korist - pritožbena seja - navzočnost strank
Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita.
Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja.
Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu.
Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice posojila.
Stališče, da redno vračilo kreditov ni pomembno za presojo premoženjske koristi (in s tem ne za odločitev o krivdi), je skladno z zahtevami pravila podjetniške presoje, ki narekuje ex ante presojo skrbnosti ravnanja obsojencev.
Ker je odločanje o odobritvi kreditov poslovna (in ne pravno vezana) odločitev, je treba pri presoji, ali so obsojenci zlorabili svoj položaj kot člani uprave banke, uporabiti pravilo podjetniške presoje.
Uporaba pravila podjetniške presoje pomembno oži domet naknadne sodne presoje poslovnih odločitev. Vendar pa pravilo, kot je sprejeto v slovenskem prostoru, naknadne vsebinske presoje popolnoma ne izključuje.
Subjektivni element sostorilstva je mogoče prepoznati v usklajenem, vzajemno dopolnjujočem se ravnanju vseh obsojencev kot članov uprave. Okoliščina, da so ravnali na vnaprej določen ali vsaj običajen način, in da so svojo voljo kot člani uprave izjavljali ločeno in zaporedoma, tega ne more omajati.
Udeleženec, ki ne zahteva obveščanja o pritožbeni seji, prepušča odločitev o tem, ali je njegova navzočnost na pritožbeni seji koristna, pritožbenemu sodišču. V takšnem primeru je mogoče s kasnejšim zatrjevanjem kršitve prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP uspeti le, če vložnik zatrjuje bodisi neenako obravnavanje udeležencev pritožbenega postopka bodisi neupoštevanje meril, ki jih mora višje sodišče upoštevati pri presoji, ali naj se pritožbena seja opravi v njihovi navzočnosti .
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.
ZIKS-1 člen 38. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 76, 76/8.
osebni pregled - odredba za osebni pregled - standard obrazloženosti - nezakonit dokaz
Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).
Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.
spor o pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054136
URS člen 19, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/3.
odškodninska odgovornost države - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti - nedovoljeno ravnanje oškodovanca - krivdno ravnanje oškodovanca - aktivno ravnanje - begosumnost - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - začetek teka roka
Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.
predlog za pregon - individualizacija - vsebina predloga za pregon
Zahteva odpira vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, je zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek.
Obramba si je prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda na jukeboxu ni bila neznatna ali zanemarljiva, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
zahteva za varstvo zakonitosti - pravni interes - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - odklonilno ločeno mnenje
Procesna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. Vložnik mora imeti na pravu utemeljen interes za pravno sredstvo, kar pomeni, da pravo ta interes priznava in varuje. Samo dejanski interes, četudi je za vložnika pomemben, ne zadošča. Izkazati je treba, da bi vložnik ob hipotetičnem uspehu s pravnim sredstvom v konkretnem postopku izboljšal svoj pravni položaj.
začasni izročitveni pripor - pravica do uporabe svojega jezika - opis dejanja - prevod
Tujcu, ki mu je odvzeta prostost zaradi odreditve pripora, mora biti ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (drugi odstavek 525. člena ZKP) zagotovljena učinkovita možnost izjaviti se o vseh predpostavkah za odreditev pripora. To je mogoče le, če je z relevantnim procesnim gradivom tudi v bistvenem seznanjen, v jeziku, ki ga razume. To jamstvo zagotavlja 8. člen ZKP oziroma širše, v vseh postopkih pred državnimi organi, 62. člen Ustave. Z odreditvijo začasnega pripora v obravnavani zadevi pa obrambi takšna možnost ni bila zagotovljena.
zastaralni rok - tek zastaralnih rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - zavrnilna sodba
Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.
Odlok, ki je v neskladju z drugim odstavkom 32. člena Ustave in tretjim odstavkom 42. člena Ustave, ne more biti podlaga za izrek prekrškovne sankcije. Sodišče, ki je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih, bi moralo zato v izpodbijanem sklepu odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da bi odklonilo uporabo relevantnega Odloka v konkretni zadevi z uporabo instituta exceptio illegalis.
Ratione temporis so učinki ugotovitvene ustavne odločbe enaki razveljavitvenim, zato dejstvo pravnomočnosti prekrškovne odločbe na obveznost sodišča, da pri odločanju upošteva objavljene ustavne odločbe, ne vpliva.
ZKP člen 361, 361/7. ZIKS-1 člen 23, 23/2. ZS člen 83, 83/2-1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - nujna zadeva - pripor - predčasno prestajanje kazni - premestitev pripornika
Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.
Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva.
Po oddaji v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).
Obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, ima še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe), da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. V skladu z ZIKS-1 pa je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane. Obtoženčev status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.