Vrhovno sodišče mora - tako kot druga redna sodišča - zagotavljati enak obseg sodnega varstva človekovih pravic, kot ga je mogoče zahtevati pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zato pri razlagi besedila ZKP ni mogoče izhajati iz 158. člena Ustave, ki sicer narekuje utesnjujočo razlago določb o izrednih pravnih sredstvih, tj. da je poseganje v pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nasprotno, zaradi zagotavljanja celovitega dostopa do sodnega varstva svobode govora pred Vrhovnim sodiščem je treba relevantne določbe ZKP razlagati širše, skladno z namenom zagotoviti učinkovito sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave).
V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, zato Vrhovno sodišče sprejema razlago, po kateri je treba določilo 5. točke 372. člena ZKP razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je z odločbo o kazenski sankciji sodišče "prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu", upoštevati načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. To pomeni, da bo v tem kontekstu Vrhovno sodišče - še vedno v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP) - presojalo tudi, ali je sodišče z izbiro in odmero kazenske sankcije ostalo v mejah dopustnega, sorazmernega posega v navedeno svoboščino.
Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.
Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.
Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.
Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.
Na glavni obravnavi se bo ocenjevala verodostojnost prič, zato bodo v postopku ponovno zaslišane. Ob upoštevanju, da utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v pretežni meri temelji na izpovedbi prič, ki so osebnostno in čustveno labilne ter obdolženčeve domnevne nadrejenosti nad pričami tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je za neoviran potek kazenskega postopka in zato, da bodo priče tudi na glavni obravnavi lahko izpovedale neobremenjeno in po resnici, neogibno potrebno, da se obdolžencu pripor podaljša tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00052752
KZ-1 člen 48, 324, 324/1-3.. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98.a.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 12, 12/1, 34.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - pritožbeni stroški - stroški kazenskega postopka - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.
Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek
Narava in obseg zadeve, v kateri je vložena neposredna obtožnica, ne narekujeta obravnave pred specializiranim oddelkom okrožnega sodišča, saj ne gre za zahteven ali posebej zapleten primer, ki bi odstopal od siceršnjih zadev, ki jih obravnavajo sodniki kazenskih oddelkov okrožnih sodišč.
nalog za prijetje in predajo - prošnja za izročitev
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1.
Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Ni mogoče spregledati procesnih okoliščin, ki so spremljale sojenje obdolžencu v pretekli kazenski zadevi. Skupni vpliv dogajanja ob in po končanem kazenskem postopku ter splošno znana dejstva o javno izraženih stališčih nekaterih sodnikov o obdolžencu je takšen, da bi pri razumnem posamezniku oziroma v očeh razumne javnosti lahko ustvaril upravičen dvom, da bo obdolženec pred pristojnim in pred Višjim sodiščem v Ljubljani deležen nepristranskega sojenja.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sojenja
V predlogu navedena okoliščina, da sta v obravnavani kazenski zadevi obdolženki sodnici Višjega sodišča v Kopru, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Višjim sodiščem v Kopru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o vloženi pritožbi.
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.
kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - izločitev nedovoljenih dokazov
Potrebno je razlikovati med kazensko ovadbo, ki jo sestavi policija po devetem odstavku 148. člena ZKP in kazensko ovadbo, ki jo poda državljan, ko skladno z določbo 146 člena ZKP naznani kaznivo dejanje. S strani državljana podana kazenska ovadba po 146 členu ZKP sama po sebi ni dokaz, je pa lahko dokazno sredstvo, s katerim se preverja verodostojnost ovaditelja in se ovaditelju ob njegovem zaslišanju lahko predoči. Določbe, ki bi narekovala, da se sodna odločba ne sme opreti na tak zapisnik, v ZKP ni, zato ni podlage za njegovo izločitev.
ZKP-M člen 8, 8/1, 8/4, 8/7, 233, 233/3, 249, 249/4. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - nujna preiskovalna dejanja - osumljenec - zaslišanje priče - sodni tolmač - pravica do obrambe - učinkovita obramba - pošten postopek
Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).
utemeljen sum - zavrženje obtožnega akta - kazenska ovadba kot dokaz
Kaznivo dejanje se mora do stopnje utemeljenega suma raziskati pred vložitvijo obtožnega akta. Ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti že tožilstvo v predkazenskem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00052496
ZSS člen 81, 81/2, 81/2-3, 84, 84/2, 84/3, 84/4. ZPP člen 321, 321/3. ZKP člen 357, 357/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 44.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - rok za izdajo odločbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe - disciplinski postopek - disciplinska kršitev - absolutno zastaranje pregona - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - odprava izpodbijane odločbe
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
kazenski postopek - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - razlogi ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - bivališče osumljenca - sedež oškodovanca - bivališče prič - zavrnitev predloga
Ker osumljenci in predlagane priče prihajajo z različnih območij, četudi je večina bližje sodišču, ki naj bi po obravnavanem predlogu odločalo v zadevi, je Vrhovno sodišče ob upoštevanju, da ima oškodovana družba sedež v Ljubljani, kjer so bila storjena vsa kazniva dejanja, da so nekateri od osumljencev pred zaslišanjem na policiji v predkazenskem postopku pooblastili zagovornike z območja Ljubljane in okolice (trije od šestih) in da imajo druge osebe, ki (še) niso predlagane za priče, je pa policija od njih v predkazenskem postopku zbrala obvestila, v večini prebivališče v krajih, bližje Ljubljani, odločilo, da v konkretni zadevi okoliščine, ki bi narekovale odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, niso podane.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - pravica do nepristranskega sojenja - pristojnost za odločanje o predlogu za delegacijo
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani samo v primeru, če bi bil predlog predlagateljev utemeljen tudi glede pomislekov, ki se nanašajo na odločanje višjega sodišča.
Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora sodišče šele ugotoviti, saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.
Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščine, da je obdolženec svak predsednice Okrajnega sodišča v A. D. D., ki je bila do meseca maja 2021 dodeljena na delo na Okrožno sodišče v A., zaradi česar dobro pozna vse sodnike na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v A., bi že sama po sebi v postopku lahko dajala videz pristranskosti, če bi ta tekel pred Okrožnim sodiščem v A. Poleg tega tudi ni mogoče mimo okoliščine, da je sodnica D. D. predsednica Okrajnega sodišča v A., ki ima prostore v isti stavbi kot Okrožno sodišče v A. Na podlagi teh okoliščin je Vrhovno sodišče odločilo, da se za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče, izven območja pristojnosti Višjega sodišča v A.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove »sadeže« (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice.
Trditveno in dokazno breme, najsi gre za zakonitost pridobitve varovanega osebnega podatka (telefonske številke), s čimer se posega v osumljenčevo pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave, ali za podlago osredotočenja suma zoper določeno osebo, je na strani države, konkretno državnega tožilstva. Če tožilstvu ne uspe izkazati ustavnoskladnega ter zakonitega delovanja policije v predkazenskem postopku, dokaznega bremena ni dopustno prevaliti na (obrambo) obdolženca, saj to pomeni (tudi) kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Odločanje o izločitvi (ekskluziji) dokazov je neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so ravnanja organov odkrivanja, najsi gre za slovensko ali tujo policijo (zlasti v tajni fazi predkazenskega postopka) jasno, pravočasno in skrbno protokolirana. Če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo še v večji meri tvega, da trditvenemu ter dokaznemu bremenu zakonitega delovanja ne bo moglo zadostiti.
Posplošena izpovedba kriminalista o tem, da policija naj ne bi delovala drugače kot zakonito, ne more zadostiti oziroma nadomestiti dokaznega bremena državnega tožilstva glede okoliščin konkretnega (operativnega ali preiskovalnega) posega v ustavno varovane pravice osumljenca.
Ne drugi odstavek 18. člena ZKP niti 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta interpretacije, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave narekuje ekskluzijsko sankcijo le v kazenskem postopku zoper osebo, ki ji je bil privilegij kršen, ne pa tudi v postopkih zoper (z izjavo osumljenca obremenjene) tretje osebe, kjer ima izkoriščanje kršitve ustavnega jamstva procesni pomen. Odločilno je vrednotenje konkretnih okoliščin posameznega primera, zlasti presoja vsebinske (ne)prepletenosti samoobtoževanja v razmerju do obtoževanja drugih.
Praksa Vrhovnega sodišča dopušča uporabo izjem doktrine sadežev zastrupljenega drevesa (neizogibno odkritje, neodvisni vir, zbledeli madež). V procesni situaciji, ko se sicer nakazuje uporaba izjem, vendar pravnomočna sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov, Vrhovno sodišče obrazložitve ne more in ne sme nadomeščati, saj bi na ta način kršilo pravici obsojencev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ter do obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave. Osvežena argumentacija v tej smeri je mogoča v novem sojenju po razveljavitvi sodbe.
Iz ustaljene in poenotene prakse Ustavnega ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so dokazi, ki so bili neodvisno pridobljeni v tuji suvereni državi zoper tam procesirano osebo, dopustni, čeprav procesna oziroma preiskovalna dejanja niso bila opravljena skladno z ureditvijo v ZKP, a pod pogojem, da pri pridobivanju dokazov ni prišlo do kršitev jamstev mednarodnopravnega (konvencijskega) ali ustavnega nivoja. V obravnavani zadevi takšne kršitve ne pri t. i. srbskih niti pri t. i. urugvajskih dokazih niso bile ugotovljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051678
ZKP člen 340., 340/4, 450.a. KZ-1 člen 51., 51/2,.
nedovoljeni dokazi - pravica do izjave - kazenska sankcija
Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.