V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00052496
ZSS člen 81, 81/2, 81/2-3, 84, 84/2, 84/3, 84/4. ZPP člen 321, 321/3. ZKP člen 357, 357/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 44.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - rok za izdajo odločbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe - disciplinski postopek - disciplinska kršitev - absolutno zastaranje pregona - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - odprava izpodbijane odločbe
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
kazenski postopek - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - razlogi ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - bivališče osumljenca - sedež oškodovanca - bivališče prič - zavrnitev predloga
Ker osumljenci in predlagane priče prihajajo z različnih območij, četudi je večina bližje sodišču, ki naj bi po obravnavanem predlogu odločalo v zadevi, je Vrhovno sodišče ob upoštevanju, da ima oškodovana družba sedež v Ljubljani, kjer so bila storjena vsa kazniva dejanja, da so nekateri od osumljencev pred zaslišanjem na policiji v predkazenskem postopku pooblastili zagovornike z območja Ljubljane in okolice (trije od šestih) in da imajo druge osebe, ki (še) niso predlagane za priče, je pa policija od njih v predkazenskem postopku zbrala obvestila, v večini prebivališče v krajih, bližje Ljubljani, odločilo, da v konkretni zadevi okoliščine, ki bi narekovale odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, niso podane.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - pravica do nepristranskega sojenja - pristojnost za odločanje o predlogu za delegacijo
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani samo v primeru, če bi bil predlog predlagateljev utemeljen tudi glede pomislekov, ki se nanašajo na odločanje višjega sodišča.
Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora sodišče šele ugotoviti, saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.
Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščine, da je obdolženec svak predsednice Okrajnega sodišča v A. D. D., ki je bila do meseca maja 2021 dodeljena na delo na Okrožno sodišče v A., zaradi česar dobro pozna vse sodnike na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v A., bi že sama po sebi v postopku lahko dajala videz pristranskosti, če bi ta tekel pred Okrožnim sodiščem v A. Poleg tega tudi ni mogoče mimo okoliščine, da je sodnica D. D. predsednica Okrajnega sodišča v A., ki ima prostore v isti stavbi kot Okrožno sodišče v A. Na podlagi teh okoliščin je Vrhovno sodišče odločilo, da se za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče, izven območja pristojnosti Višjega sodišča v A.
V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove »sadeže« (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice.
Trditveno in dokazno breme, najsi gre za zakonitost pridobitve varovanega osebnega podatka (telefonske številke), s čimer se posega v osumljenčevo pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave, ali za podlago osredotočenja suma zoper določeno osebo, je na strani države, konkretno državnega tožilstva. Če tožilstvu ne uspe izkazati ustavnoskladnega ter zakonitega delovanja policije v predkazenskem postopku, dokaznega bremena ni dopustno prevaliti na (obrambo) obdolženca, saj to pomeni (tudi) kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Odločanje o izločitvi (ekskluziji) dokazov je neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so ravnanja organov odkrivanja, najsi gre za slovensko ali tujo policijo (zlasti v tajni fazi predkazenskega postopka) jasno, pravočasno in skrbno protokolirana. Če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo še v večji meri tvega, da trditvenemu ter dokaznemu bremenu zakonitega delovanja ne bo moglo zadostiti.
Posplošena izpovedba kriminalista o tem, da policija naj ne bi delovala drugače kot zakonito, ne more zadostiti oziroma nadomestiti dokaznega bremena državnega tožilstva glede okoliščin konkretnega (operativnega ali preiskovalnega) posega v ustavno varovane pravice osumljenca.
Ne drugi odstavek 18. člena ZKP niti 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta interpretacije, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave narekuje ekskluzijsko sankcijo le v kazenskem postopku zoper osebo, ki ji je bil privilegij kršen, ne pa tudi v postopkih zoper (z izjavo osumljenca obremenjene) tretje osebe, kjer ima izkoriščanje kršitve ustavnega jamstva procesni pomen. Odločilno je vrednotenje konkretnih okoliščin posameznega primera, zlasti presoja vsebinske (ne)prepletenosti samoobtoževanja v razmerju do obtoževanja drugih.
Praksa Vrhovnega sodišča dopušča uporabo izjem doktrine sadežev zastrupljenega drevesa (neizogibno odkritje, neodvisni vir, zbledeli madež). V procesni situaciji, ko se sicer nakazuje uporaba izjem, vendar pravnomočna sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov, Vrhovno sodišče obrazložitve ne more in ne sme nadomeščati, saj bi na ta način kršilo pravici obsojencev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ter do obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave. Osvežena argumentacija v tej smeri je mogoča v novem sojenju po razveljavitvi sodbe.
Iz ustaljene in poenotene prakse Ustavnega ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so dokazi, ki so bili neodvisno pridobljeni v tuji suvereni državi zoper tam procesirano osebo, dopustni, čeprav procesna oziroma preiskovalna dejanja niso bila opravljena skladno z ureditvijo v ZKP, a pod pogojem, da pri pridobivanju dokazov ni prišlo do kršitev jamstev mednarodnopravnega (konvencijskega) ali ustavnega nivoja. V obravnavani zadevi takšne kršitve ne pri t. i. srbskih niti pri t. i. urugvajskih dokazih niso bile ugotovljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051678
ZKP člen 340., 340/4, 450.a. KZ-1 člen 51., 51/2,.
nedovoljeni dokazi - pravica do izjave - kazenska sankcija
Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.
prikriti preiskovalni ukrepi - nezakoniti dokazi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - hramba dokazov - začetek kazenskega postopka - formalna zahteva za začetek kazenskega pregona
Sodišče podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni "hranilo na zalogo", saj je bil na njihovi podlagi še pred potekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP začet kazenski pregon zoper drugega osumljenca. Prav tako tožilstvu ni mogoče očitati zlorabe pri njihovem pridobivanju, saj so bili posnetki in podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko se ti izvajali zoper drugega osumljenca. Dokazi, ki so bili pridobljeni zakonito oziroma so bili "validirani" s potrditvijo prvotnega namena njihove pridobitve s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, pa v drugi kazenski zadevi ne morejo veljati za nezakonite in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Za presojo zakonitosti podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi je v smislu drugega odstavka 154. člena ZKP odločilna le pravočasna formalna zahteva državnega tožilca, torej zahteva za preiskavo ali neposredni obtožni akt.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051689
KZ-1 člen 299, 299/4. URS člen 22, 29.
zakonski znaki kaznivega dejanja - maščevanje uradni osebi - grožnja - pravica do obrambe - pravica do kontradiktornosti
Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ni neobičajna, niti ne zakonita. Vložniki zahteve zato ne morejo uspeti z navedbami, da priporni pogoji v času izdaje sklepa niso bili podani, ker je bil obdolženec v priporu v drugi državi. Z odreditvijo pripora, ki se bo pričel izvrševati, ko bo obdolženec prijet v postopku prijetja in predaje, je sodišče na ustrezen način poskrbelo, da bo sklep o odreditvi pripora učinkoval brž, ko bo obdolženec predan Republiki Sloveniji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051521
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530, 530/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izročitev tožnika drugi državi - pogoji za izročitev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - javna korist - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke. Toženka sicer navaja, da se bo tožniku 24. 11. 2021 iztekel ukrep obveznega javljanja na policijski postaji in da bo potem lahko neovirano zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil izvršitvi Odločbe o izročitvi. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi do tega lahko prišlo že na podlagi dejstva, da postopek o priznanju mednarodne zaščite do trenutka prenehanja omenjenega ukrepa še ne bo pravnomočno zaključen, torej neodvisno od morebiti izdane začasne odredbe. Ta argument toženke zato ne more biti utemeljen razlog, da začasna odredba ne bi bila izdana.
oškodovanec - nadaljevanje kazenskega pregona - nenavzočnost na glavni obravnavi - vrnitev v prejšnje stanje
Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi.
Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema:
(i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in
(ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu.
Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen.
V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. člena ZKP). Neizpodbojnost domneve je mogoče prepoznati v ureditvi, ki oškodovancu ne dovoljuje procesnega dejanja, s katerim bi izjavil drugačno procesno voljo.
V drugem položaju pa ZKP dopušča, da oškodovanec tudi po izdaji zavrnilne sodbe izjavi voljo nadaljevati pregon in s tem izpodbije domnevo, ki jo predpisuje ZKP zaradi njegove zamude. Oškodovanec ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, (i) če je predlog pravočasen, (ii) če so podane okoliščine iz drugega odstavka 61. člena ZKP (tj. če so za zamudo podani razlogi, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu), in (iii) če hkrati izjavi, da nadaljuje pregon.
začasni izročitveni pripor - standard obrazloženosti sklepa - obrazložitev utemeljenega suma - obrazložitev sklepa o odreditvi pripora
Praksi Ustavnega sodišča v zvezi z obveznostjo presoje obstoja utemeljenega suma pri odreditvi izročitvenega pripora je v svoji ustaljeni sodni praksi doslej sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Pri tem se sodišče ne spušča v oceno nasprotujočih si dokazov, temveč presodi le, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil v prošnji za izročitev navedeno kaznivo dejanje.
Preiskovalna sodnica v razlogih sklepa ni povzela niti opisa tujcu očitanega kaznivega dejanja, niti iz sklepa o odreditvi pripora ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil prav to kaznivo dejanje.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - pogoji - trditveno breme
Medtem ko se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, so pogoji za izpodbijanje t.i. druge odločbe strožji. Zahteva za varstvo zakonitosti je v teh primerih dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pogoji, pod katerimi je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče izpodbijati drugo odločbo, so tesno povezani s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve.
podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - pritožba zoper sklep višjega sodišča - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - vročitev obtožnice - vročitev predloga za podaljšanje pripora - možnost seznanitve - kršitev pravice do obrambe - izjava obrambe o predlogu
Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.
Iz procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.
Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.
omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.