bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo neposrednosti - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - preložitev glavne obravnave - ponovni začetek glavne obravnave - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki ureja kdaj se mora preložena glavna obravnava začeti znova, je namenjen varovanju načela neposrednosti. Zaradi zagotavljanja načela neposrednosti določbe ZZUSUDJZ o prekinitvi teka rokov na rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP nimajo vpliva.
Prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.
Vrhovno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora samostojno presodi, ali je (še) podan utemeljen sum izvršitve kaznivih dejanj, ki se očitajo priprtim obdolžencem, pri čemer upošteva tudi gradivo, zbrano po izdaji sklepa o uvedbi preiskave oziroma sklepa o podaljšanju pripora.
Odločitev o podaljšanju pripora mora, med drugim, temeljiti na oceni trajanja pripora, narave kaznivega dejanja, posledic pripora za obdolženca, zapletenosti primera ter ravnanja tožilstva in sodne veje oblasti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048585
ZKP člen 65, 76, 76/2, 76/3, 92, 92/2, 92/2-8, 269, 269/1, 344, 371, 371/1, 371/1-5, 372, 372-2. URS člen 29, 31. KZ-1 člen 240.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enotno dejanje - ne bis in idem - obtožba upravičenega tožilca - sestavine obtožnice - popolnost vloge - podpis vloge - pooblaščenec oškodovanca kot tožilca - plačilo nagrade in stroškov odvetnika - več pooblaščencev - zavrnitev dokaznih predlogov - skrajna sila - dokončano kaznivo dejanje - poskus - sprememba obtožnice
Četudi bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene.
Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP.
Sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le nagrado in potrebne izdatke enega od oškodovančevih pooblaščencev, saj ima oškodovanec pravico, da v kazenskem postopku svoje pravice izvršuje po več pooblaščencih. Sodišče namreč ne more presojati, ali je bilo potrebno, da si je oškodovanec vzel več pooblaščencev, temveč le, ali so bili izdatki pooblaščencev potrebni. To presojo pa bo sodišče opravilo, ko bo odločalo o zahtevi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencev oškodovanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00047817
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530, 530/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izročitev tožnika drugi državi - pogoji za izročitev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Republiki Kazahstan, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede prvega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Republiki Kazahstan, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda tako po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048365
URS člen 35, 35. ZKP člen 18, 18/2. KZ-1 člen 323, 323/1, 328, 328/1. ZVOP-1 člen 24, 25, 74, 74/1, 74/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči - videonadzor - obvestilo o izvajanju videonadzora - poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - osebni podatki - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic
Vozilo, ki je z zbitjem pešca na prehodu za pešce povzročilo prometno nesrečo, je odpeljalo v garažno hišo in bilo z jasno razvidno registrsko številko posneto ob uvozu z javne površine. Obramba je zatrjevala kršitev pravice do zasebnosti, ker bi naj bil videonadzor izvajan brez obvestila in ne da bi bilo izkazano, ali je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal, kar zapovedujeta 24. in 25. člen ZVOP-1, torej zaradi kršitev ZVOP-1. Vrhovno sodišče je ob uporabi testa t. i. pričakovane zasebnosti presodilo, da zatrjevana kršitev ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048161
ZKP člen 355, 355/2. KZ-1 člen 190, 190/1.
dokaz iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - prosta presoja dokazov - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka
Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost.
Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.
URS člen 23, 29. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/3.
dokazni predlog - vnaprejšnja dokazna ocena - in dubio pro reo - kršitev kazenskega zakona - silobran - prekoračeni silobran - eventualni naklep
Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.
Ni mogoče enačiti materialnega procesnega vodstva, v katerem sodišče nerazumno onemogoča uspeh obrambnih dokaznih prizadevanj, z materialnim procesnim vodstvom, v katerem sodišče ob celoviti oceni uspeha dokazovanja ne sprejme obrambnih verzij historičnega dogodka in zato tudi ne obrambnih prizadevanj za izvedbo dodatnih ali novih dokazov.
Pri presoji očitkov glede eventualnega naklepa je treba upoštevati, da so ugotovitve vsebine obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. O očitku kršitve kazenskega zakona bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo stališče pravnomočne sodbe, po katerem je mogoče uboj ali poskus uboja izvršiti v eventualnem naklepu, napačno, ali če bi sodišči tej krivdni obliki pripisali napačno (materialnopravno) vsebino.
utemeljeni razlogi za sum - tajno opazovanje - pripravljalna dejanja - nedovoljeni dokazi - izločitev nedovoljenih dokazov - možnosti za pripravo obrambe - predobravnavni narok
V primeru pripravljalnih oziroma organizacijskih dejanj je lahko le namen (že znanih) dejanj osumljencev edina vez z (bodočim) kaznivim dejanjem. Ugotovitev namena, ki ga pripišemo ravnanjem osumljencev, pa je tista okoliščina, ki zamejuje polje dovoljenega ravnanja organov (pred)kazenskega postopka na podlagi 149. a člena ZKP. Če naj bo zadoščeno ustavnopravnim vsebinskim in procesnim merilom pravnega (sodnega) varstva, potem morajo biti okoliščine, iz katerih sklepamo na namen osumljenčevih ravnanj, navzven zaznavne in preverljive.
Bistvo poštenega postopka pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je - ob zatrjevanih kršitvah ustavno varovanih pravic - oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev. Če je zbiranje in selekcija podatkov, ki so pomembni za obrambo obdolženca, v rokah policije, državnega tožilca ali sodišče, je od njihovega ravnanja (zbiranja in selekcije podatkov) odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe. Odgovornost organov kazenskega postopka je toliko večja, če opravljajo dejanja skrita pred očmi javnosti in drugih udeležencev kazenskega postopka.
Ni videti, v čem naj bi zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih na prvi stopnji bila v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom ali 29. členom Ustave. Zato zgolj zaradi tega, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve dokaznega postopka o (ne)dovoljenosti dokazov, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu in ne o kršitvah pravic obrambe.
kazenska sodba - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - rok za vložitev tožbe - oblika tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - dopuščena revizija
Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.
Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo.
Te ugotovitve so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika.
S spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi.
pogajanja o priznanju krivde - pravna opredelitev dejanja - pogajanja o pravni opredelitvi dejanja
Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.
sporazum o priznanju krivde - pogajanja o priznanju krivde - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprejem sporazuma o priznanju krivde - pravica do poštenega sojenja
Obsojenec se je med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir.
V primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, bi navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj.
URS člen 22, 29, 29-2, 29-4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-3, 450.a, 450.a/2, 450.č, 450.č/2, 450.č/2-2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - preklic priznanja - zagovornik po uradni dolžnosti
Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.
Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00047053
ZKP člen 204.a.
čas storitve kaznivega dejanja - časovna opredelitev kaznivega dejanja - okoliščine, nastale po izdaji prejšnje odločbe - sklep o odreditvi pripora
Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP).
Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.
obrazložitev sklepa o odreditvi pripora - sklep o odreditvi pripora - razlogi za odločitev
Ni odločilno, ali je ubeseditev razlogov za odločitev (v bistvenem) enaka argumentom državnega tožilca, važno je, da sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.
Dejstvo, da je nekatere dejanske zaključke ubesedil v trdilnem in ne pogojnem naklonu, ne predstavlja "kršitve garantne funkcije preiskovalnega sodnika", kakor uveljavlja zahteva.
sklep o podaljšanju pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Obdolženčevo dosedanje življenje, ko po vrnitvi v Slovenijo ni živel na naslovu stalnega bivališča, to je pri starših, temveč naj bi živel na širšem območju Celja ter Žalca, kjer je neprijavljen stanoval oz. spal na različnih krajih, utemeljuje realno nevarnost, da bi se obdolženec, ki je sedaj soočen s kazenskim postopkom zaradi dveh kaznivih dejanj, za kateri je kot zakonski minimum predpisana zaporna kazen 15 let, na prostosti skrival. Takšen zaključek utrjuje tudi okoliščina, da ni realno pričakovati, da bi obdolženec na prostosti lahko živel na naslovu prijavljenega bivališča, to je pri svojem očetu, katerega naj bi poskušal umoriti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščina, da je obsojenčeva soproga višja sodnica (na gospodarskem oddelku) istega višjega sodišča, ki je pristojno odločati o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bilo nepravnomočno odločeno o kazenski odgovornosti njenega soproga in to zaradi kaznivega dejanja, ki sodi v poglavje Kazenskega zakonika o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni takšno okoliščino, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvari upravičen dvom o nepristranskost kateregakoli sodnika tega sodišča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046830
ZKP člen 133, 133/1, 201, 201/1.. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
pripor - prestajanje druge zaporne kazni - izvršitev sodne odločbe - neogibnost pripora - odložni rok - priporni razlogi
Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.
evropski nalog za prijetje in predajo - dovoljenost zahteve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.