kazenska sodba - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - rok za vložitev tožbe - oblika tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - dopuščena revizija
Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.
Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo.
Te ugotovitve so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika.
S spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi.
sporazum o priznanju krivde - pogajanja o priznanju krivde - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprejem sporazuma o priznanju krivde - pravica do poštenega sojenja
Obsojenec se je med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir.
V primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, bi navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj.
pogajanja o priznanju krivde - pravna opredelitev dejanja - pogajanja o pravni opredelitvi dejanja
Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.
URS člen 22, 29, 29-2, 29-4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-3, 450.a, 450.a/2, 450.č, 450.č/2, 450.č/2-2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - preklic priznanja - zagovornik po uradni dolžnosti
Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.
Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00047053
ZKP člen 204.a.
čas storitve kaznivega dejanja - časovna opredelitev kaznivega dejanja - okoliščine, nastale po izdaji prejšnje odločbe - sklep o odreditvi pripora
Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP).
Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.
obrazložitev sklepa o odreditvi pripora - sklep o odreditvi pripora - razlogi za odločitev
Ni odločilno, ali je ubeseditev razlogov za odločitev (v bistvenem) enaka argumentom državnega tožilca, važno je, da sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.
Dejstvo, da je nekatere dejanske zaključke ubesedil v trdilnem in ne pogojnem naklonu, ne predstavlja "kršitve garantne funkcije preiskovalnega sodnika", kakor uveljavlja zahteva.
sklep o podaljšanju pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Obdolženčevo dosedanje življenje, ko po vrnitvi v Slovenijo ni živel na naslovu stalnega bivališča, to je pri starših, temveč naj bi živel na širšem območju Celja ter Žalca, kjer je neprijavljen stanoval oz. spal na različnih krajih, utemeljuje realno nevarnost, da bi se obdolženec, ki je sedaj soočen s kazenskim postopkom zaradi dveh kaznivih dejanj, za kateri je kot zakonski minimum predpisana zaporna kazen 15 let, na prostosti skrival. Takšen zaključek utrjuje tudi okoliščina, da ni realno pričakovati, da bi obdolženec na prostosti lahko živel na naslovu prijavljenega bivališča, to je pri svojem očetu, katerega naj bi poskušal umoriti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščina, da je obsojenčeva soproga višja sodnica (na gospodarskem oddelku) istega višjega sodišča, ki je pristojno odločati o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bilo nepravnomočno odločeno o kazenski odgovornosti njenega soproga in to zaradi kaznivega dejanja, ki sodi v poglavje Kazenskega zakonika o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni takšno okoliščino, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvari upravičen dvom o nepristranskost kateregakoli sodnika tega sodišča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046830
ZKP člen 133, 133/1, 201, 201/1.. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
pripor - prestajanje druge zaporne kazni - izvršitev sodne odločbe - neogibnost pripora - odložni rok - priporni razlogi
Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.
evropski nalog za prijetje in predajo - dovoljenost zahteve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.
ZBPP člen 5, 29, 29/1. ZKP člen 12, 12/1, 12/2, 67, 70, 70/4, 70/5. ZOdv člen 16, 16/1, 55.
obvezna formalna obramba - dodelitev odvetnika - brezplačna pravna pomoč - nadomeščanje odvetnika - odvetniški kandidat - substitut - pravna pomoč odvetnika po zbpp
Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).
rok za pritožbo - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se odloča o pripornem statusu, ne velja splošni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 400. člena ZKP, temveč specialen, tri dnevni rok iz četrtega odstavka 200. člena ZKP.
jezik postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - enakost pred zakonom
Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.
postopek s pritožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - drugačna presoja ugotovljenih dejstev
Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi obrazložilo vsa odločilna dejstva. Dodatne ugotovitve višjega sodišča, ki je sicer presojo prvostopenjskega sodišča sprejelo, niso imele vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046821
ZZUSUDJZ člen 3.. KZ-1 člen 62,.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - tek rokov - tek materialnih rokov - narava roka - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predvidel tako procesne kot materialne roke v zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, vendar je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je s tem posegel v pravice strank v kazenskem postopku. Ker je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJU dopolnilna norma posameznih določb KZ-1 in ZKP, ki določajo roke, je treba pri njeni uporabi in razlagi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri tej presoji je bistvena opredelitev narave posameznega roka, na katerega bi lahko vplival ZZUSUDJZ, saj prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona velja le za materialne, ne pa tudi procesne roke. Zato je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali ima rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 v konkretnem primeru naravo procesnega ali materialnega roka.
Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, ima rok za preklic naravo procesnega roka, določenega za ukrepanje sodišča glede določenega procesnega dejanja, saj mora sodišče v tem časovnem okvirju izvesti in pravnomočno končati postopek preklica pogojne sodbe. Ta rok obsojencu neposredno ne omogoča uveljavitve nobenih materialnih pravic in mu tudi ne nalaga posameznih obveznosti, temveč se nanaša na časovno obdobje, v katerem mora sodišče opraviti določeno dejanje v postopku. Pravice in obveznosti obsojencev torej ne nastanejo s pretekom roka in od njega niso neposredno odvisne, prav tako tudi niso odvisne od ravnanja obsojenca, temveč so posledica ukrepanja sodišča. Ravno zaradi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima rok za preklic pogojne obsodbe v konkretnem primeru naravo procesnega roka. V tem kontekstu je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ.
zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.
Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
sprememba obtožbe - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega postopka
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.
Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.