stroški kazenskega postopka - sklep o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o stroških kazenskega postopka - premoženjskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Prvostopenjsko sodišče bi v obravnavani zadevi moralo presoditi, ali nagrada zagovornika, priglašena za postopek s premoženjskopravnim zahtevkom, pomeni potrebno nagrado z vidika odzivanja obrambe, glede na dinamiko in potek kazenskega postopka.
ZKP člen 328.. URS člen 29.. Sodni red člen 77, 77/2.
sedežni red - glavna obravnava - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom
Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - drugačna presoja ugotovljenih dejstev - načelo neposrednosti - pooblastila sodišča druge stopnje - pritožbena obravnava
Obsojenec je bil poznan za krivega, da je (med drugim) z oškodovanko, ki takrat še ni dopolnila 15 let, v celotnem inkriminiranem obdobju imel tudi enkrat na mesec spolni odnos. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, da je bilo teh spolnih odnosov v celotnem inkriminiranem obdobju šest. Do drugačnega dejanskega zaključka pa je prišlo na podlagi posredne kontrole navedb oškodovanke, ki je bila pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, in na podlagi njenega pisanja, ki ni bilo predmet dokazovanja. S tem je prekršilo načelo neposrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045622
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 20, 20/2, 54.
priznanje krivde - prostovoljnost priznanja krivde - prikriti preiskovalni ukrepi - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - sostorilstvo - nadaljevano kaznivo dejanje
Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša.
Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.
ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.
Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.
Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja
Obtoženec ima možnost okoliščino, da je sodišče utemeljeni sum oprlo na napačno sestavljeni listini, kot kršitev kazenskega postopka uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sodne odločbe. Čeprav je bilo šele ob zaslišanju priče ugotovljeno, da je tožilstvo sodišču predložilo napačno sestavljeno poročilo, pa takšno dejstvo samo po sebi še ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju ostalih okoliščin, utemeljeno vzbujala dvom v nepristransko sojenje pred tema sodiščema.
odreditev pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - očitna pisna pomota - ogrožanje varnosti - varnost ljudi
Rok 48 ur začne teči od trenutka prve privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 20. člena Ustave, ki določa, da je potrebno obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24 urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej, kot 48 urni rok, ki ga določa ZKP, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava.
Obdolžencu je bil pripor sicer odrejen pravočasno, saj mu je bil odrejen znotraj roka 48 ur od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno vročen obrazloženi pisni sklep o priporu. Tako ravnanje sodišča je imelo za posledico kršitev 20. člena Ustave in tretjega odstavka 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Iz celotne vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora je jasno razvidno, da gre za pisno obrazložitev na naroku 5. 3. 2021 ustno razglašenega sklepa o odreditvi pripora, z napačno navedbo datuma 7. 3. 2021.
Ustavno sodišče je že v svoji odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 zavzelo stališče, da se »varnost ljudi« ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč je treba 20. člen Ustave razumeti kot ustavno normo, ki zagotavlja spoštovanje pravice drugih do varnosti, ki jo zagotavlja 34. člen Ustave.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZPPre člen 13, 13/4, 19, 19/2.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - odredba sodišča - pravnomočno končan kazenski postopek
V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.
Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - smrt obsojenca po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti
Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura. ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.
Določba prvega odstavka 83. člena ZKP zahteva izločitev obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil (ne da bi bil) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Točno takšno dejansko stanje sta ugotovili tudi nižji sodišči. Pri tem ni pomembno, ali je bila policija že dolžna poučiti (bodočega) osumljenca o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP ali ne. Vendar pa to še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo.
Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo, je treba razlagati skupaj z a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave), in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, tj. ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo t. i. ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku.
Učinkovito sodno varstvo je v teh položajih možno zagotoviti le naknadno, sodišče pa je v kazenskem postopku odvisno od podatkov, ki jih posredujejo organi (pred)kazenskega postopka in obdolženec. Učinkovito sodno varstvo - zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih - je zato mogoče le, če so dejanja organov (pred)kazenskega postopka vestno, pravočasno in skrbno protokolirana. To nalogo pri zbiranju obvestil od osumljenca ali drugih oseb zagotavlja policija s pripravo uradnih zaznamkov, ki morajo - poleg vsebine izjave, osebnih podatkov osebe (osumljenca) in osebnih podatkov uradne osebe - vsebovati tudi dovolj podatkov, da lahko sodišče presodi, v katerem časovnem trenutku so bili policisti dolžni osebo poučiti o jamstvih, ki ji gredo po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V dolžnosti skrbnega protokoliranja zbiranja obvestil se zrcali pomen privilegija zoper samoobtožbo kot jamstva, ki varuje posameznika, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru preiskovalnega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
URS člen 23, 23/1, 29. ZKP člen 426, 426/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kršitev pravice do poštenega sojenja
Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče.
V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.
Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.
Določba 28. člena ZDD-1 dopušča, da detektiv "pridobiva informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, in od drugih oseb, ki s podatki razpolagajo, če so jih pripravljene dati prostovoljno /.../." S tem sporoča, da detektiv pri izvajanju svoje dejavnosti ob neposredni komunikaciji z drugimi osebami ne sme poseči v njihovo splošno svobodo ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS. Ta določba zagotavlja vsakomur pravico "da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, /.../ da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku."
Merila prikrite kazenske preiskave (ob zatrjevanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo ali njegovih prvin) so uporabna le, ko imamo opravka z izjavami (kasnejšega) domnevnega storilca, danimi pri sodelovanju v oblastnih (nekazenskih) postopkih. Prav tako ni mogoče uporabiti meril, oblikovanih za presojo načinov pridobivanja izjave, ki štejejo za ekvivalent (policijskega) zaslišanja. Za uporabo teh meril je bistveno, da je do izjave prišlo zaradi odločilnega vpliva organa kazenskega postopka.
vročanje - fikcija vročitve - vročanje preko sodne deske - pravica do pritožbe - pravica do sojenja v navzočnosti - namen zavlačevanja postopka - zloraba procesnih pravic
Ker je treba fikcijo vročitve obravnavati kot poseg v jamstva 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, je ocena zakonitosti vročanja vabil in pisno izdelane sodbe le izhodišče za oceno nujnosti, primernosti in sorazmernosti posledic fikcije v konkretnem primeru.
Fikcija vročitve bo nujna, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic.
Zaradi učinkov fikcije vročitve sodbe ni sprejemljivo ravnati, kot da se je vložnik s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, na splošno odrekel aktivni obrambi in pristal na vsa tveganja, povezana z (ne)izvrševanjem pravice obrambe.
zaslišanje mladoletnega oškodovanca - ponovno zaslišanje priče - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - mladoletni oškodovanec - pravica do sodnega varstva
Oškodovanka je bila v času sojenja pred sodiščem prve stopnje mlajša kot 15 let, zato skladno z določbo petega odstavka 331. člena ZKP, glede na to, da je bila žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni bila neposredno zaslišana. Navedena določba pomeni na zakonski ravni odstop od načela neposrednosti pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi. ESČP je že v več odločbah presodilo, da je potrebno med kazenskim postopkom uravnotežiti pravico obdolženca do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP).
ESČP je v zadevi Y proti Sloveniji, kjer je presojalo položaj žrtve med kazenskim postopkom, poudarilo, da je najpomembnejša sodnikova dolžnost zagotoviti varovanje ustreznega spoštovanja osebne integritete oškodovanke. Njegova dolžnost je, da nadzira obliko in vsebino vprašanj, ne sme dovoliti ponovnega postavljanja istih vprašanj in tistih, ki niso relevantna za zadevo, kakor tudi tistih, ki niso usmerjena zgolj v preverjanje verodostojnosti oškodovanke, temveč v to, da se umaže njen značaj.
Mladoletna oškodovanka, žrtev spolnega nasilja, se zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, zaradi preverjanja njene verodostojnosti, praviloma ni dopustno. Drugo zaslišanje oškodovanke tudi ni bilo opravljeno z namenom, da se jo ponovno zasliši o okoliščinah, o katerih je že izpovedala.
pripor - podaljšanje pripora - obrazložitev utemeljenega suma - utemeljen sum - pravica do pritožbe - učinkovito pravno sredstvo - presoja pritožbenih navedb - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1". Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.
zahteva za varstvo zakonitosti - očitno neutemeljena zahteva
Vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045548
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 41, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - plačilo - član hudodelske združbe - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva
V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046010
ZKP člen 148, 148/6, 258, 285c, 285c/1-3.. KZ-1 člen 116-4.
narok za izrek kazenske sankcije - pogoji za sprejem priznanja krivde - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - zbiranje obvestil od osumljenca - dokaz z novim izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.
Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.
Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zahtevnejša kazenska zadeva
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.