ZIKS-1 člen 38. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 76, 76/8.
osebni pregled - odredba za osebni pregled - standard obrazloženosti - nezakonit dokaz
Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).
Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.
spor o pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054136
URS člen 19, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/3.
odškodninska odgovornost države - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti - nedovoljeno ravnanje oškodovanca - krivdno ravnanje oškodovanca - aktivno ravnanje - begosumnost - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - začetek teka roka
Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.
predlog za pregon - individualizacija - vsebina predloga za pregon
Zahteva odpira vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, je zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek.
Obramba si je prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda na jukeboxu ni bila neznatna ali zanemarljiva, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
zahteva za varstvo zakonitosti - pravni interes - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - odklonilno ločeno mnenje
Procesna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. Vložnik mora imeti na pravu utemeljen interes za pravno sredstvo, kar pomeni, da pravo ta interes priznava in varuje. Samo dejanski interes, četudi je za vložnika pomemben, ne zadošča. Izkazati je treba, da bi vložnik ob hipotetičnem uspehu s pravnim sredstvom v konkretnem postopku izboljšal svoj pravni položaj.
začasni izročitveni pripor - pravica do uporabe svojega jezika - opis dejanja - prevod
Tujcu, ki mu je odvzeta prostost zaradi odreditve pripora, mora biti ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (drugi odstavek 525. člena ZKP) zagotovljena učinkovita možnost izjaviti se o vseh predpostavkah za odreditev pripora. To je mogoče le, če je z relevantnim procesnim gradivom tudi v bistvenem seznanjen, v jeziku, ki ga razume. To jamstvo zagotavlja 8. člen ZKP oziroma širše, v vseh postopkih pred državnimi organi, 62. člen Ustave. Z odreditvijo začasnega pripora v obravnavani zadevi pa obrambi takšna možnost ni bila zagotovljena.
zastaralni rok - tek zastaralnih rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - zavrnilna sodba
Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.
Odlok, ki je v neskladju z drugim odstavkom 32. člena Ustave in tretjim odstavkom 42. člena Ustave, ne more biti podlaga za izrek prekrškovne sankcije. Sodišče, ki je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih, bi moralo zato v izpodbijanem sklepu odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da bi odklonilo uporabo relevantnega Odloka v konkretni zadevi z uporabo instituta exceptio illegalis.
Ratione temporis so učinki ugotovitvene ustavne odločbe enaki razveljavitvenim, zato dejstvo pravnomočnosti prekrškovne odločbe na obveznost sodišča, da pri odločanju upošteva objavljene ustavne odločbe, ne vpliva.
Spremenjena izjava lahko predstavlja drug obnovitveni razlog, in sicer razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listin ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga pa se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Izjemoma se sicer sme kriva izpovedba dokazovati tudi z drugimi sredstvi, če je na primer pregon za kaznivo dejanje krive izpovedbe že zastaral, je priča umrla, gre za otroka in podobno.
ZKP člen 361, 361/7. ZIKS-1 člen 23, 23/2. ZS člen 83, 83/2-1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - nujna zadeva - pripor - predčasno prestajanje kazni - premestitev pripornika
Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.
Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva.
Po oddaji v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).
Obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, ima še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe), da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. V skladu z ZIKS-1 pa je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane. Obtoženčev status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.
Vrhovno sodišče mora - tako kot druga redna sodišča - zagotavljati enak obseg sodnega varstva človekovih pravic, kot ga je mogoče zahtevati pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zato pri razlagi besedila ZKP ni mogoče izhajati iz 158. člena Ustave, ki sicer narekuje utesnjujočo razlago določb o izrednih pravnih sredstvih, tj. da je poseganje v pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nasprotno, zaradi zagotavljanja celovitega dostopa do sodnega varstva svobode govora pred Vrhovnim sodiščem je treba relevantne določbe ZKP razlagati širše, skladno z namenom zagotoviti učinkovito sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave).
V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, zato Vrhovno sodišče sprejema razlago, po kateri je treba določilo 5. točke 372. člena ZKP razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je z odločbo o kazenski sankciji sodišče "prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu", upoštevati načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. To pomeni, da bo v tem kontekstu Vrhovno sodišče - še vedno v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP) - presojalo tudi, ali je sodišče z izbiro in odmero kazenske sankcije ostalo v mejah dopustnega, sorazmernega posega v navedeno svoboščino.
Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.
Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.
Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.
Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.
Na glavni obravnavi se bo ocenjevala verodostojnost prič, zato bodo v postopku ponovno zaslišane. Ob upoštevanju, da utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v pretežni meri temelji na izpovedbi prič, ki so osebnostno in čustveno labilne ter obdolženčeve domnevne nadrejenosti nad pričami tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je za neoviran potek kazenskega postopka in zato, da bodo priče tudi na glavni obravnavi lahko izpovedale neobremenjeno in po resnici, neogibno potrebno, da se obdolžencu pripor podaljša tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00052752
KZ-1 člen 48, 324, 324/1-3.. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98.a.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 12, 12/1, 34.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - pritožbeni stroški - stroški kazenskega postopka - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.
Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek
Narava in obseg zadeve, v kateri je vložena neposredna obtožnica, ne narekujeta obravnave pred specializiranim oddelkom okrožnega sodišča, saj ne gre za zahteven ali posebej zapleten primer, ki bi odstopal od siceršnjih zadev, ki jih obravnavajo sodniki kazenskih oddelkov okrožnih sodišč.