KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043520
KZ-1 člen 179, 179/1.. ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/1-1.
malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti - blanketna norma - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti se od drugih blanketnih norm razlikuje po tem, da odkazuje na uporabo pravil zdravniške znanosti in stroke, ne pa na pravna pravila.
Za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo.
Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP.
Na podlagi načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi, tako kot je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Na straneh 8 in 9 obrazložitve sodbe je navedlo, da je v zvezi z avtentičnostjo in vrednostjo obravnavane slike, kakor tudi glede delovanja trga umetniških del zaslišalo F. F., G. G. ter H. H. in se zadovoljilo z njihovimi izpovedbami, dodatno zaslišanje D. D. in E. E. pa se je tako pokazalo za nepotrebno. Na straneh 32 do 34 obrazložitve sodbe pa je navedlo, da bi predlagane dokaze izvedlo, če ga navedeni strokovnjaki G. G., F. F. in H. H. ne bi prepričali, da obravnavana slika ne sodi v kategorijo velikanov svetovne umetnosti kot je Velazquez ter da so mojstri Velazquezovega kova svet in razred zase, ki se mu obravnavana slika ne približa niti toliko, da bi jo lahko uvrstili vsaj med izdelke njegovih posnemovalcev.
Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi se na glavni obravnavi zaradi ocene obravnavane slike s strani zaslišanih izvedencev porodil dvom o njihovi nepristranskosti, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da je slika vredna 11.000,00 EUR.
ZKP člen 420, 420/1. ZOdv člen 19. Odvetniška tarifa (2015) člen 19.
odločba o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - razlaga odvetniške tarife
Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00044676
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-4,. KZ člen 235, 235/1, 244, 244/1.
uporaba kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - tiha blanketa - dolžnostno ravnanje - gospodarska dejavnost - dejanski koncern - klavzula subsidiarnosti - glavna obravnava - pritožbeni postopek
Pred presojo utemeljenosti trditve obsojenčevega zagovornika, da v opisanem ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, je po naravi stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Šele opredelitev, katera je tista materialna kazenska norma, ki jo je treba uporabiti, ponuja izhodišče za nadaljnji preizkus ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je zmotna razlaga, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati tako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe bi pomenila prestop meja pravic. Obsojenčeva pooblastila so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi temeljila na pogodbi, sklenjeni med M., d. d., in V. dne 3. 2. 2006. Te pogodbe in zapisnika z 29. redne seje nadzornega sveta družbe M., d. d., z dne 20. 6. 2006, ko je ta odločal o predlogu njegove družbe za odobritev navedene pogodbe o svetovanju, sodišče ni pridobilo. Vendar pa to ni odločilnega pomena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je obsojenec kot nekdanji direktor M. veljal za koordinatorja S. in dejansko odločal o vseh pomembnih poslovnih odločitvah tako v S., kot v z njo lastniško povezanih družbah. Vrhovno sodišče je že v več sodbah sprejelo stališče, da ni nujno, da bi bila storilčeva vloga v družbi pri opravljanju gospodarske dejavnosti formalizirana, ampak zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe oziroma, da dejansko deluje kot poslovodni organ. Temu kriteriju pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.
Vrhovni državni tožilec z navedbami, da je sodišče druge stopnje v oprostilnem delu kršilo kazenski zakon, saj da ima opis vse znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 235. člena KZ, zgreši bistvo. Čeravno je višje sodišče v sodbenem izreku navedlo, da je obsojenega A. A. in obtožena B. B. in C. C. oprostilo po 358. členu ZKP, je iz obrazložitve sodbe razvidno, da jih je oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker jim kaznivo dejanje ni dokazno. V takem procesnem položaju pa s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vrhovni državni tožilec odločitve drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu ne more spodnesti.
Glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, ki je najbolj dovršen mehanizem spoznavanja resnice, je namenjena kompleksni, celoviti in vsestranski raziskavi dejanskega stanja. To kar jo dela metodološko še najbolj verodostojno, je njena živa kontradiktornost, ki omogoča strankam, da neposredno ustno in javno pojasnijo svoj pogled na zadevo ter ga podprejo z dokazi, pri čemer pa imajo tudi možnost oporekati navedbam nasprotne stranke. Vse to prvostopenjskemu sodišču omogoča, da si sestavi celostno sliko o zadevi, tudi ob upoštevanju subtilnih mehanizmov verbalne in neverbalne komunikacije, na podlagi katerih si ustvari sliko o verodostojnosti obdolženca in prič. Sodnik si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Na ta način lahko sodnik testimonialne dokaze oceni ne le z vidika logičnosti, ampak tudi psihološko.
Slovenski pritožbeni postopek ni koncipiran tako, da bi bil (praviloma) namenjen celovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, tehtanju dokazov, presojanju verodostojnosti prič in podobno, temveč je pravno sredstvo pritožbe bolj instrument nadzora nad sodišči prve stopnje, ki ko gre za dejansko stanje, zagotavlja pravilnost končne odločitve. V pritožbenem postopku lahko pritožbeno sodišče presoja tudi dejanska vprašanja, vendar je pri tem njegov manevrski prostor v tem pogledu omejen, saj ne sme tehtati dokazov ali spreminjati dokazne presoje prvostopenjskega sodišča. Izjemoma sme sodišče druge stopnje ne da bi opravilo obravnavo poseči v dejansko stanje, ne da bi kršilo načelo neposrednosti, samo v primeru, če je prvostopenjsko sodišče neko odločilno dejstvo ugotovilo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov ali dokazov, ki jih samo ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi, temveč posredno (z branjem zapisnikov, zaslišanih med preiskavo) oziroma če je sodišče prve stopnje tako dejstvo ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ne more in tudi ne sme pa neposredno presoditi dokaze, ki so bil na glavni obravnavi neposredno izvedeni, zato tudi ne more drugače presoditi tistih dejstev, ki so bila v prvostopenjski sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
Upoštevajoč čas še neprestane zaporne kazni, izrečene z nepravnomočno sodbo, stopnjo ponovitvene nevarnosti in v tem okviru tudi ugotovljeno dejstvo, da obtoženec kljub drugačnim navedbam v postopku ni prenehal z zlorabo prepovedanih drog, je ukrep pripora sorazmeren ukrep. Možnost, da bi bil obtoženec po polovici prestane kazni pogojno odpuščen (88. člen KZ-1) in da bi bil predčasno odpuščen (25. člen Zakona o probaciji), pa je zgolj hipotetična ter odvisna od izpolnitve pogojev s strani obsojenca. Gre za privilegij obsojenca, ki si ga ta lahko prisluži s svojim vzornim vedenjem v času prestajanja kazni. Takšna možnost zato ob ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, ne more vplivati na odločitev, da je ukrep sorazmeren.
ZKP člen 18, 18/2, 149b, 149b/3, 427.. URS člen 37, 37/2.
nezakoniti dokazi - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin - poseg v komunikacijsko zasebnost - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - odredba sodišča - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - dvom o resničnosti odločilnih dejstev - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - razumno pričakovanje zasebnosti
Policija je podatke o naročniku določenega statičnega IP naslova pridobila na podlagi pisne zahteve od telekomunikacijskega operaterja, ker naročniški podatki niso bili javno objavljeni.
Vrhovnemu sodišču se je ob presoji uveljavljane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojavil dvom v resničnost ugotovljenega dejstva, da je obsojenec uporabljal statični IP naslov.
Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obsojenec ob naložitvi oziroma objavi slikovne datoteke odpovedal svoji zasebnosti oziroma anonimnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043514
ZKP člen 372-1, 372-2. KZ-1 člen 289.
preprečitev vrnitve na delo - konkretizacija zakonskih znakov - naklep
Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. V obravnavani zadevi je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana.
razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Zahteva s povzetimi trditvami izpodbija pravne zaključke pravnomočne sodbe, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo, na podlagi drugačne presoje dokazov kot sta jih presodili nižji sodišči. Pravnomočno sodbo tako izpodbija z uveljavljanjem nedovoljenega razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043486
ZKP člen 16, 16/3, 340, 340/4, 371, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-8, 371/2.. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 172, 172/1.
kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - privolitev oškodovanca - zavrnitev dokazov - pravica do obrambe - nedovoljeni dokazi - nepristranskost sojenja - izvedba naroka v nenavzočnosti - nepopolna rešitev predmeta obtožbe - umik predloga za pregon
V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna.
Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043029
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZPPPD člen 9.. Pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka (2011) člen 3, 3/2.
neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - industrijska konoplja - dokazni predlog
Vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042664
ZKP člen 372, 372-2, 420, 420/2.. KZ-1 člen 49, 323, 323/1, 323/2.. ZPrCP člen 45, 45/1, 46, 46/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prispevek oškodovanca - vzročna zveza - odmera kazenske sankcije - odmera sodne takse
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.
S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost.
V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00043544
ZKP člen 527, 528, 530. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 21. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - izročitev tožnika drugi državi - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - tuja sodna odločba - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042657
KZ-1 člen 56.. ZKP člen 344, 344/1, 385, 397, 397/4.
izrek kazenske sankcije - vštevanje pripora in prejšnje kazni - pogojna obsodba - sprememba obtožbe v ponovnem sojenju - načelo prepovedi reformatio in peius
Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima že začeto izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi, s katero je obsojenčeva krivda ugotovljena z gotovostjo, praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, kjer pravnomočna in izvršljiva odločitev o obsojenčevi kazenski odgovornosti še ni sprejeta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042662
KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.. ZKP člen 371, 371/1-10, 372, 372-4, 385, 394, 394/1.
kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - ponareditev poslovne listine - uporaba ponarejene listine - blanketna norma - navidezen idealni stek - prepoved reformatio in peius - eno kaznivo dejanje
Če se sprememba pravne kvalifikacije ravnanja obsojenke presoja izolirano, je za obsojenko res strožja pravna opredelitev njenega ravnanja kot več kaznivih dejanj, storjenih v realnem steku, v primerjavi s pravno opredelitvijo kot eno (enotno ali nadaljevano) kaznivo dejanje.
Vendar pa je položaj obsojenke potrebno presojati celostno, upoštevajoč vse spremembe, ki so vplivale na njen položaj in so bile z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije povezane. Zaradi spremembe pravne opredelitve ravnanja obsojenke, je bila spremenjena tudi odločba o krivdi in o kazenski sankciji, pri čemer je bila le prva spremenjena v obsojenkino škodo, drugi dve pa izrazito v obsojenkino korist, pri čemer je do sprememb v korist obsojenke prišlo ravno zaradi spremenjene pravne kvalifikacije obsojenkinega ravnanja. Ob tehtanju na eni strani strožje pravne kvalifikacije in na drugi strani manjše kriminalne količine, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ki je rezultirala v blažji kazenski sankciji, ki ima za posledico krajši čas, potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati večjo težo spremembam in njenim posledicam, ki so obsojenki v korist.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - zakonski pogoji
Za podaljšanje pripora nad tri mesece morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja - poleg tega, da gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen nad 5 let zapora, sme Vrhovno sodišče pripor podaljšati šele po poteku 3 mesecev od dneva, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost.
sprememba obtožnice v novem sojenju - ponovno sojenje - pogoj za spremembo obtožbe - vsebina obtožnega akta - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - odvetnik kot priča - privilegirana priča kot priča pri hišni preiskavi - dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodnika - rok za zahtevo za izločitev seja pritožbenega senata
Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1) daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu določa predmet spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovana pravica pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2) daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave in tretji odstavek 16. člena ZKP). Stroga določenost opisa kaznivega dejanja, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), se po prvem odstavku 434. člena tega zakona zahteva tudi za obtožni predlog in zasebno tožbo.
Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.
Pri tem je treba izhajati iz načela materialne resnice. To načelo pa ne zavezuje le sodišča (instrukcijska maksima), temveč tudi vse državne organe, ki sodelujejo v postopku. Velja torej tako za sodišča kakor za državnega tožilca in to ves čas postopka.
Neutemeljene so tako navedbe, da je kršena določba prvega odstavka 344. člena ZKP, ker je sodišče dopustilo spremembo obtožbe, čeprav je državna tožilka obtožbo modificirala na glavni obravnavi, razpisani po razveljavitvi sodbe, ko se je postopek šele začel in ko se torej dejansko stanje ni v ničemer spremenilo.
Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni treba poučiti po določilih drugega odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom tretjega odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Prav tako, enako kot to velja za odraslega člana gospodinjstva, je smoter in namen navzočnosti odvetnika, ki nastopa kot zastopnik tistega, čigar prostori se pregledujejo, ne glede na to, ali se pregledujejo prostori osumljenca ali tretje osebe, v nadzoru nad opravljanjem hišne preiskave, oziroma v zagotavljanju in varovanju ustavnosti in zakonitosti hišne preiskave. Tak odvetnik hkrati opravlja tudi vlogo predstavnika javnosti. Njegova naloga je nadzor nad zakonitostjo in ustavnostjo dela policistov, ne pa zastopanje stranke, oziroma ni v nudenju strokovne pomoči pri obrambi zoper obtožbo, ki jo lahko nudi zagovornik in tudi ni v nudenju pomoči, ki jo zagotavlja pooblaščenec oškodovancu. Samo v teh odnosih se vzpostavi zaupno razmerje med izbranim odvetnikom in stranko - obdolžencem ali oškodovancem, kjer je odvetnik zavezan kot tajnost varovati tisto, kar mu je stranka zaupala.
Nižji sodišči s tem ko sta sodbo oprli na izpovedbi odvetnikov A. P. in P. K. in to izključno v zvezi z opravljenima hišnima preiskavama ni storilo kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz procesno relevantnih dejstev namreč nedvomno izhaja, da sta bila odvetnika v tem postopku izključno le zastopnika tistega, čigar stanovanje ali prostor se je preiskoval in nista imela vloge zagovornikov obeh osumljencev. Pooblastilo za zastopanje je bilo v enem primeru sodna odločba (odvetnik P.), v drugem pa pooblastilo dano s strani tistega, čigar hiša je bila preiskovana (odvetnik K.). Ker je vloga zastopnika tistega čigar prostori se preiskujejo drugačna kot vloga zagovornika v postopku, sodišče s tem, ko odvetnikoma ob zaslišanju ni dalo pravnega pouka v smislu 236. člena ZKP, ni kršilo zakona.
Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka le do začetka seje senata. Če se pred sodiščem druge stopnje opravi obravnava (380. člen ZKP), se glede zahteve stranke za izločitev sodnika smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za sojenje pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 41. člena ZKP).
Iz podatkov v spisu v obravnavani kazenski zadevi obramba v ponovljenem sojenju ni zahtevala izločitev sodnikov pritožbenega sodišča, ki so že prvič odločali o pritožbi, prav tako pa tudi ni imela nikakršnih pripomb na sestavo senata pred ali med sejo pritožbenega sodišča opravljeno dne 9. 7. 2019, na kateri je bil prisoten obsojeni Š. in njegova zagovornica odvetnica Anka Kozamernik. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja so tako zagovorniki prvič uveljavljali šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer naj bi bil kršen prvi odstavek 23. člena Ustave zgolj zato, ker je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo v tej zadevi in tedaj sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.
sporazum o priznanju krivde - vložitev izrednega pravnega sredstva - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva - zloraba procesnih pravic - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.
Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.
S tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.
Na dlani je, da gre v obravnavanem primeru za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec (v dogovoru z državnim tožilstvom) s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal v pritožbenem postopku (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius), brez nevarnosti, da bi si kakorkoli poslabšal svoj položaj. Takšno, očitno fraudulozno ravnanje, ne more uživati pravnega varstva. Zato, upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, pritožba zoper sodbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti dovoljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ne bi smelo vsebinsko obravnavati.
Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja.
Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.
Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finančne stiske, so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe. Ta je bila omejena na stranke, ki jih je pridobila hudodelska združba, saj jim je bilo prepovedano, da bi se prostituirale zunaj dejavnosti gospodarske družbe. Navedeno, v povezavi z zahtevo, da so morali koristniki spolnih storitev del plačila opraviti hudodelski združbi, da so dekleta opravljala tudi delo barskih plesalk, za katerega niso prejele plačila, ter finančne obveznosti oškodovank do hudodelske združbe, kažejo na organizirano in načrtno izkoriščanje prostitucije oškodovank. Hudodelska združba je izrabila, da so se bile oškodovanke, zato, da bodo sebi in svojim bližnjim zagotovile boljši gmotni položaj, pripravljene prostituirati. Navedeno je šteti kot obliko izkoriščanja prostitucije, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse ESČP.
Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.
Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.