oškodovanec - nadaljevanje kazenskega pregona - nenavzočnost na glavni obravnavi - vrnitev v prejšnje stanje
Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi.
Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema:
(i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in
(ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu.
Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen.
V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. člena ZKP). Neizpodbojnost domneve je mogoče prepoznati v ureditvi, ki oškodovancu ne dovoljuje procesnega dejanja, s katerim bi izjavil drugačno procesno voljo.
V drugem položaju pa ZKP dopušča, da oškodovanec tudi po izdaji zavrnilne sodbe izjavi voljo nadaljevati pregon in s tem izpodbije domnevo, ki jo predpisuje ZKP zaradi njegove zamude. Oškodovanec ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, (i) če je predlog pravočasen, (ii) če so podane okoliščine iz drugega odstavka 61. člena ZKP (tj. če so za zamudo podani razlogi, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu), in (iii) če hkrati izjavi, da nadaljuje pregon.
začasni izročitveni pripor - standard obrazloženosti sklepa - obrazložitev utemeljenega suma - obrazložitev sklepa o odreditvi pripora
Praksi Ustavnega sodišča v zvezi z obveznostjo presoje obstoja utemeljenega suma pri odreditvi izročitvenega pripora je v svoji ustaljeni sodni praksi doslej sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Pri tem se sodišče ne spušča v oceno nasprotujočih si dokazov, temveč presodi le, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil v prošnji za izročitev navedeno kaznivo dejanje.
Preiskovalna sodnica v razlogih sklepa ni povzela niti opisa tujcu očitanega kaznivega dejanja, niti iz sklepa o odreditvi pripora ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil prav to kaznivo dejanje.
podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - pritožba zoper sklep višjega sodišča - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - vročitev obtožnice - vročitev predloga za podaljšanje pripora - možnost seznanitve - kršitev pravice do obrambe - izjava obrambe o predlogu
Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.
Iz procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.
Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.
omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.
V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.
V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051099
KZ-1 člen 289. ZKP člen 371, 371/2, 442, 442/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - preprečitev vrnitve na delo
Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00049956
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/1, 530/3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - izročitev tožnika drugi državi - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - protiustavna pravna praznina - pravica do pravnega sredstva - zahteva za oceno ustavnosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku.
sodba o kaznovalnem nalogu - beneficium cohaesionis - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu
Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00052500
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - premoženjska korist - protipravna premoženjska korist - vodenje gospodarske dejavnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.
Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.
Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.
Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.
Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.
Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec. Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).
V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti odločbe
Pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
ZKP člen 158, 158/1.. ZObr člen 34, 34/1, 34/2, 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1.
specializirana enota vojaške policije (SEVP) - vojaška oseba - predkazenski postopek - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka
Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049952
ZKP člen 420, 420/5.. KZ-1 člen 49.
odmera kazenske sankcije - neizčrpanost pritožbe
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
pravica do nepristranskega sodnika - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Glede na ustaljena merila presoje zatrjevanih kršitev pravic do nepristranskega sodišča je mogoče ugotoviti le, da vložnika v svojih zahtevah ne zatrjujeta, da bi sodišči v predhodnih ali izpodbijani sodbi, v opisu ali v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev, presegla uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.
V okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjsko sodišče zaradi varstva človekovih pravic prepoznalo položaj, v katerem do sankcij zaradi poteka dvoletnega roka iz 154. člena ZKP ne more priti. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, bi bila nesprejemljiva.
pripor - begosumnost - prestajanje zaporne kazni - neogibna potrebnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Okoliščina, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali je z vidika predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049603
KZ-1 člen 211.. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/4.. ZKP člen 371, 371/1-3, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - izvršitvena ravnanja - goljufiv namen - osebni stečaj - sodna poravnava - sojenje v nenavzočnosti obtoženca
Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.
Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.