zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovanje odločbe - pripor - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost - tujina - neogibna potrebnost pripora
V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - kolegialnost sodnikov - osebno kaznivo dejanje - videz nepristranskosti
V obravnavani zadevi zaupanja v nepristranskost sojenja vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Mariboru sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je bila oškodovanka pred leti zaposlena kot kazenska sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki je v predmetni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi predlagatelja po ZNPPol, niti dejstvo, da se osebno pozna s sodniki in drugim sodnim osebjem sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru. Ko pa se tem okoliščinam pridruži še osebna narava očitanega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad oškodovanko, osumljenčevo dolgoletno zakonsko partnerko, ki je bila dnevno vpeta v delovno okolje kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru s prostori v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru, je treba po presoji Vrhovnega sodišča sprejeti osumljenčev predlog in zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti za odločanje določiti drugo stvarno pristojno sodišče.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - procesna sposobnost - duševno stanje - znaki duševne bolezni - pravica do učinkovite obrambe - enakopravnost strank v postopku - človekovo dostojanstvo
Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038508
KZ-1 člen 227, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - množinska oblika zakonskega znaka - upnik - dokončano kaznivo dejanje - nelikvidnost - drugo premoženje - res iudicata - sprememba obtožnice
Zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 so podani tudi v primeru, ko je oškodovan le en upnik.
Kaznivo dejanje je bilo dokončano, ko so obsojenčevi upniki na podlagi lažnih asignacijskih pogodb, denar namesto na tekoči račun obsojenca, kjer bi bil predmet izvršbe v korist DURS oziroma pravilno FURS, nakazali na račun obsojenke.
Kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov.
ZKP člen 39, 39/1-5, 39/1-6, 371, 371/1-2, 371/2, 506, 506/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom v nepristranskost sodnikov - postopek za preklic pogojne obsodbe - izločitev sodnika - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja
Sodišče pri odločanju o kazenski odgovornosti obtoženca in izbiri ter odmeri kazenske sankcije ugotavlja in presoja druga pravno relevantna dejstva kot pri postopku preklica pogojne obsodbe. Tako ne gre za odločanje o istih vprašanjih oziroma za vsebinsko odločanje o isti zadevi. V postopku o preklicu pogojne obsodbe se v ničemer ponovno ne odloča o obtožbi in o kaznovanju obsojenca in se ne ugotavlja pravilnosti dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Zato tudi kršitev v tej zvezi v pritožbenem postopku preklica pogojne obsodbe ni dovoljeno uveljavljati.
Samo okoliščina, da je v postopku preklica pogojne obsodbe odločal isti sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, sama po sebi, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost odločanja v postopku preklica pogojne obsodbe, ne predstavlja v zahtevi uveljavljanih kršitev.
ZKP člen 201, 201/1, 524, 524/3, 525, 525/1, 529.a, 529.a/1.
ekstradicijski pripor - pogoji za odreditev pripora - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - obstoj utemeljenega suma - opis kaznivega dejanja
V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor.
Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - postopek poravnavanja - zavrženje kazenske ovadbe - določen rok za izpolnitev obveznosti - oportunitetno načelo - načelo ne bis in idem
Sklenjen in izpolnjen sporazum po 161. a členu ZKP ima procesne učinke ne bis in idem, saj po zakonu pomeni okoliščino, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Državni tožilec mora po prejemu obvestila o izponjenem sporazumu kazensko ovadbo zavreči.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - strokovni nadzor - organizacija sodišča - letni razpored sodnic in sodnikov
Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave. Hitrost reševanja zadev in sojenje v razumnem roku pa se zagotavlja z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, primeroma znotraj letnega razporeda sodnikov posameznega sodišča oziroma z dodelitvijo sodnikov z drugih sodišč.
ZKP člen 265, 265/2-1, 311, 311/3, 371, 371/1-3, 442, 442/1.
pravica do obrambe - procesna sposobnost - presoja izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača - materialna izčrpanost pravnih sredstev - sojenje v nenavzočnosti
Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca.
Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavo preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.
Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00038496
URS člen 25, 29, 29-2.. ZP-1 člen 90, 90/4, 171.. ZOdv člen 2.a, 34.c, 34.d.
pravica do zagovornika - pravica do svobodne izbire zagovornika - tuj odvetnik - zastopanje po tuji odvetniški družbi - dovoljenost pravnih sredstev - pravica do pravnega sredstva
Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, sme v skladu z določbo 34.d člena ZOdv v Republiki Sloveniji opravljati odvetniške storitve, ki sodijo v okvir odvetniškega poklica ob pogoju iz drugega odstavka 34.c člena ZOdv, to je, da mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom „odvetnik“. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00037669
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 156, 156/1, 156/1-3.. URS člen 31.
kršitev materialnih določb zakona - prepoved ponovnega sojenja v isti stvari - ne bis in idem - zavrženje kazenske ovadbe - umik predloga za pregon - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku.
Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - preobremenjenost pristojnega sodišča
Preobremenjenost sodnikov pri njihovem delu, njihova visoka starost, ki nakazuje na bližajočo upokojitev ter preprečevanje morebitnih sodnih zaostankov, niso razlogi, ki bi utemeljevali izjemnost uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - oprostilna sodba - nedokazanost - kršitev kazenskega zakona
Navedbe vrhovne državne tožilke v zahtevi temeljijo na napačni podmeni, zakaj je bila obtožencema izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Oba obtoženca je sodišče oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ s posebnim naklepom (namenom), da v inkriminiranem triletnem obdobju pridobita premoženjsko korist v obliki bilančnega dobička družbi AA. Glede na takšno argumentacijo je jasno, da obtoženca nista bila oproščena, ker bi opis očitanega jima dejanja ne vseboval kakšnega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak zaradi pomanjkanja dokazov, da sta kaznivo dejanje storila z zakonsko predpisano krivdno obliko.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Upoštevaje obdolženkino zdravstveno stanje Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam predlagatelja, da bi v obravnavani zadevi kazenski postopek lažje izvedlo Okrajno sodišče v Celju, na območju katerega ima obdolženka stalno prebivališče. Obdolženkino zdravstveno stanje namreč predstavlja okoliščino, ki obdolženki onemogoča oziroma znatno otežuje udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kar predstavlja razlog, ki prevlada nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038052
URS člen 29-4.. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2-3, 148.a, 148.a/3, 216, 216/7, 219, 285.c, 330, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 450.č.. KZ-1 člen 186.
dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - izločitev sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sodba praksa ESČP - ustavnosodna praksa - zavrnitev priznanja krivde - glavna obravnava - nedovoljeni dokazi - izostanek pravnega pouka - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - zapisnik o hišni preiskavi - odredba za hišno preiskavo - rok za izvedbo - zaseg predmeta - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki
Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.
Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).
Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.
V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.
Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.
Dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00036557
ZKP člen 344, 355, 355/2, 364, 364/7, 367, 367/2, 367/5, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-3, 420, 420/5, 421, 500, 504.. KZ člen 344.. URS člen 25.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - prepovedana posledica - sostorilstvo - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - učinkovita obramba - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - sprememba obtožnice - zastaranje kazenskega pregona - odvzem protipravne premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi prejemniku koristi - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Prejemnik premoženjske koristi ima pravico do pritožbe in pravico do enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo v vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.
Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.