ZKP člen 329, 329/3, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje priče - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - postavljanje vprašanj priči - možnost učinkovite obrambe
V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost.
Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.
URS člen 36, 36/2. ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 218, 218/1, 371, 371/1-8.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - prisilna privedba - pooblastila policije v predkazenskem postopku - hišna preiskava brez odredbe - varnostni pregled
Ustava dopušča vstop v stanovanje brez odločbe sodišča, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Zakonska podlaga, ki omogoča poseg v nedotakljivost stanovanja brez odredbe sodišča je v 218. členu ZKP.
Vstop je bil v konkretnem primeru upravičen iz razloga, ker se je v sobi nahajal obsojenec, za katerega je bila izdana odredba pristojnega organa z njegovo prisilno privedbo, to je v informacijski sistem vpisan ukrep „prijetje s privedbo“.
Obsojeni je bil prijet zaradi njegove privedbe na policijsko postajo. Policist je ob odgovoru obsojenca, da je kovček v omari, omaro odprl in tega iz nje vzel. Navedenega ni mogoče šteti kot opravo hišne preiskave, temveč sestavni del prijetja, kovček, s katerim je obsojeni pripotoval v Slovenijo, pa kot predmet po drugem odstavku 51. člena ZNPPol, ki ga je imel obsojenec s sabo.
Določbe 4. člena ZKP o pravnem pouku, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost, ni mogoče razlagati na način, da bi moral pravni pouk biti podan že tekom prijetja, predno se opravi varnostni pregled osebe in predmetov, ki jih ima pri sebi.
ZKP člen 372, 372-5, 374, 374/1, 420, 420/2, 420/5.
formalno in materialno izčrpanje - materialno izčrpanje - vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, z vložitvijo pritožbe, temveč tudi materialno, vsebinsko. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo.
Z očitki, da sodišče ni pravilno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin vložnik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
ZKP člen 371, 371/1-8, 514.. Evropska Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah člen 3, 3/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje oškodovanca kot priče - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza
Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili.
Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega.
Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete.
Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.
zavrnitev dokaznih predlogov - soočenje prič - nepotreben dokaz - zakonitost dokazov - policist kot priča - pritožbeni postopek - pritožba državnega tožilca - odločanje v okviru zahtevka - prekoračitev pritožbenega zahtevka tožilstva
Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v tem obsegu nedopustno v obdolženčevo škodo s sodbo presenečenja odločilo (praktično) po uradni dolžnosti.
predlagalni delikt - predlog za pregon - smrt oškodovanca - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe
V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati.
Obrambi je bilo pojasnjeno, ne le kaj je izvedenka ugotovila, ampak tudi, kako je do teh ugotovitev prišla. Kljub temu je vztrajala, da sodna izvedenka predloži svojo dokumentacijo, ki bi jo preveril drug sodni izvedenec iste stroke, saj ni sprejela metodologijo izdelave izvedenskega mnenja, vendar svojega nestrinjanja ni utemeljila z nobenimi konkretnimi ugovori (na primer, zakaj meni, da so bili uporabljeni psihodiagnostični instrumenti neprimerni za izdelavo izvedenskega mnenja), niti ni v tej smeri pritegnila strokovnjaka, ki bi se kot strokovni pomočnik obrambe opredelil do izvedenkine metodologije dela. Navedbe oziroma dokazni predlog obrambe je zato ostal na ravni splošnosti, saj po podanih izvedenkinih pojasnilih ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljene sodne izvedenke, dodatni odgovori sodne izvedenke pa so sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je njeno mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035190
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 344, 344/1, 353, 353/1.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - sprememba obtožbe - dopolnitev dokaznega postopka - načelo neposrednosti
V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja.
Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev.
Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).
V obravnavani zadevi je v času preiskave obsojenčevih računalnikov sicer že veljalo določilo 219.a člena ZKP, kljub temu pa je pri presoji uveljavljane kršitve določb postopka, poleg omenjenega zakonskega določila, treba izhajati tudi iz ustavnega okvirja zadeve. Zato dovoljenosti posega v pravico iz 37. člena Ustave ni mogoče presojati le z vidika upravičenega pričakovanja zasebnosti, ampak je hkrati treba upoštevati tudi drugi odstavek 37. člena Ustave, ki za tovrstne posege zahteva sodno odredbo. Iz takšnega izhodišča je izhajal tudi zakonodajalec pri zakonski ureditvi preiskave elektronskih naprav v 219.a členu ZKP.
Nedotakljivost stanovanja in komunikacijska zasebnosti sta različni ustavno varovani kategoriji, zato morajo biti tudi posegi vanje obravnavani različno. V obravnavani zadevi bi zato morali policisti potem, ko so ugotovili, da določeni računalniki ne pripadajo takrat osumljenemu B. Š., v skladu z drugim odstavkom 219.a člena ZKP, pridobiti predhodno soglasje drugih imetnikov oziroma uporabnikov elektronskih naprav, ali pridobiti novo sodno odredbo, ki bi ustrezno konkretizirala uporabnike in predvidela poseganje v njihovo pravico iz 37. člena Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035186
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 243, 243/1.
kršitev kazenskega zakona - zloraba notranje informacije - zakonski znaki - notranja informacija - izkoriščanje - kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov
Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni.
Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.
V situaciji, ko gre za plačevanje na različnih plačilnih avtomatih (ali bankomatih), kot je bilo to v obravnavani zadevi, plačilna kartica na ime omogoča vsakokratnemu prinositelju, ki ima njeno osebno identifikacijsko številko, da z njo tudi izvede plačilo. To pomeni, da kljub temu, da gre za plačilni instrument na ime, se le-ta po svoji vsebini približuje instrumentu, ki funkcionira na prinositelja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri odtujitvi plačilne kartice, kjer storilec pridobi tudi osebno identifikacijsko številko in v nadaljevanju opravi dvig ali nakup blaga, za protipraven prenos oziroma odvzem denarja iz sfere oškodovanca v premoženjsko sfero storilca, torej za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in ne goljufije. Ključna razlikovalna okoliščina med tema kaznivima dejanjema je v soglasju oškodovanca. V takšni situaciji se oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, strinja s prenosom določenih stvari izven svoje premoženjske sfere. V primeru tatvine pa o takšnem soglasju ni mogoče govoriti.
Pri razlagi zakonskega znaka odvzema je treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem. Oblast nad premoženjem do katerega se dostopa s plačilnimi karticami lahko ima le imetnik plačilne kartice, kljub temu, da je v kritičnem času v posesti druge osebe. Plačilna kartica predstavlja ključni element, ki omogoča izvrševanje oblasti oziroma instrument s pomočjo katerega se razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi oziroma premoženjem. Zato se le imetniku plačilne kartice z njeno odtujitvijo in nakupom blaga ali dvigi gotovine odvzame oblast nad tem delom premoženja, ki nato preide v premoženjsko sfero storilca kaznivega dejanja. Hkrati oškodovanec s takšnim načinom izgube oblasti nad stvarjo ne soglaša, zato je mogoče odvzem opredeliti kot protipraven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034050
KZ člen 217, 217/1.. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - dokončano kaznivo dejanje - zakonitost dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - načelo neposrednosti - vpliv na zakonitost sodbe - relevantnost dokaza
Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila.
Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.
Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - datum storitve kaznivega dejanja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - odločilno dejstvo - isti historični dogodek
Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva.
Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034149
ZKP člen 257, 258, 331, 331/1, 333, 333/6, 371, 371/2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovno mnenje - navedbe stranke v postopku - ugotavljanje dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - goljufija
Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca.
Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.
pripor - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje - neogibna potrebnost pripora - socialno varstveni zavod
Ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S.P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, vložnica ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
V konkretni zadevi okoliščina, da je obdolženec A. A. brat višje sodnice na Višjem sodišču v ..., C. C., ki je bila pred tem dolgoletna sodnica na Okrožnem sodišču v ..., ki ima prostore v isti stavbi kot Višje sodišče v ..., predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz stališča, da mora biti nepristranskost in neodvisnost sodišča razvidna tudi navzven.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.