KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030286
ZKP člen 83, 83/2, 358, 358-1, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. KZ-1 člen 174, 174/1.
bistvena kršitev določb postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - neupravičeno zvočno snemanje - snemanje pogovorov - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - kršitev spolne nedotakljivosti - kolizija ustavno varovanih pravic - kršitev kazenskega zakona - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - zloraba položaja
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.
V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.
ZKP člen 3, 3/2, 155, 155/3, 155/4, 371, 371/1-11, 372, 372-2, 372-3, 395.. URS člen 27.
domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - dokazni standard - gotovost - načelo proste presoje dokazov - pravno vprašanje - dejansko stanje - dokazna ocena - načelo materialne resnice - soočenje prič - predočanje izjav drugih prič - tajno opazovanje - izzvana kriminalna dejavnost
Presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.
Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo.
pripor - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - utemeljen sum
Glede na to, da je teža kaznivega dejanja, ki se odraža v očitani kriminalni količini, upoštevna okoliščina pri presoji neogibnosti in sorazmernosti pripora, ni dovolj, da obrazložitev utemeljenega suma zajema le manjše število izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolžencu. Sodišče mora za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma, in katero dokazno gradivo to potrjuje, oziroma v primerih, ko se obdolžencu očita vodilna vloga pri organizaciji kaznivih ravnanj, navesti vsaj konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o njegovi krovni vlogi v hudodelski združbi, na podlagi katere se mu lahko pripiše tudi organizacija posameznih očitanih izvršitvenih ravnanj.
Obstoja begosumnosti pri obtožencu samo po sebi ne izključuje dejstvo, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v Španiji.
Predlagan ukrep javljanja na policijski postaji, ob dejstvu, da se obtoženec nahaja v Španiji, kjer je priprt, povsem zgreši bistvo, saj je ukrep mogoče odrediti le, če je obtoženec v Republiki Sloveniji.
ZKP člen 4, 7, 8, 371, 371/2, 420, 420/3, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - zahteva za varstvo zakonitosti - bistvena kršitev določb postopka - pravica do poštenega postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika
Načinov izvrševanja sodb ESČP je več, pri čemer je treba poudariti, da določba 46. člena EKČP ne nalaga domačim sodiščem držav članic Sveta Evrope, da brez izjeme sledijo izdani sodbi ESČP v posameznem primeru. Sodbe ESČP so namreč zavezujoče samo za vlade držav pogodbenic EKČP (upoštevajoč preambulo EKČP, po kateri kot podpisnice EKČP nastopajo vlade posameznih držav članic Sveta Evrope), ne pa tudi za domača sodišča, da jo spoštujejo izven okvirjev konkretnega primera, ali celo v okviru konkretnega primera, kadar menijo, da v predhodnem postopku pred njimi niso bili dovolj upoštevani in vključeni posamezni vidiki odločanja.
Ni mogoče ugotoviti niti, ali je bil obsojenec v prvem postopku sploh poučen o pravici do uporabe svojega jezika, saj zapisa tega pravnega pouka in obsojenčeve izjave o tem ni v nobenem zapisniku o procesnem dejanju (niti v preiskavi, niti na glavni obravnavi), kar predstavlja kršitev pozitivne dolžnosti domačih organov po tretjem odstavku 6. člena EKČP, ki je bila že v času prvotnega sojenja enako uzakonjena v takrat veljavnem prvem odstavku 4. člena, v tretjem odstavku 7. člena in v 8. členu ZKP.
odreditev pripora - bistvene kršitve določb postopka - priporni razlog - nasprotje med izrekom in njegovo obrazložitvijo - pisna pomota
Ko je torej podana neskladnost med izrekom pisne odločbe in izvirnikom, ki je posledica očitne pisne ali računske pomote, se na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda sklep o popravi odločbe, zato v takih primerih ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
prenos pristojnosti - razlog ekonomičnosti - drugi tehtni razlogi
Zdravstvene težave, navedene v predlogu, sicer predstavljajo določeno omejitev za obdolženčevo sodelovanje v kazenskem postopku, vendar se njihov (negativni) vpliv lahko omili že z ukrepi procesne narave, ki so na voljo razpravljajočemu sodniku (na primer razpis več narokov za glavno glavno obravnavo, njihove krajše izvedbe ali številčnejši odmori).
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 207/5, 394, 394/3.
pripor - ponovitvena nevarnost - odločanje sodišča druge stopnje o priporu - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - trajanje pripora po vložitvi obtožnice
Pritrditi je treba navedbam pritožnice, ki opozarja, da je bila obtožencu za kaznivo dejanje uboja kazen le določena, saj sodba kot celota obtožencu še ni bila izrečena. Drugačna procesna situacija bi bila v primeru, če bi pritožbeno sodišče obtožencu kazen osem let izreklo, preostali del postopka pa izločilo iz spisa. V tem primeru bi bil obtoženec pravnomočno obsojen za eno kaznivo dejanje in bi seveda dobil status zapornika. Postopek za drugo kaznivo dejanje pa bi se vodil ločeno. Ker torej sodba v enotnem kazenskem postopku, ki teče po citirani obtožnici, obtožencu še ni bila izrečena, od vložitve obtožnice pa je minilo že več kot dve leti, je Vrhovno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in obtožencu pripor odpravilo.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00028606
URS člen 26. ZIZ člen 279. ZKP člen 502, 502b, 502c, 502d. KZ člen 95, 96, 98.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - protipravnost - začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - neutemeljena začasna odredba - povrnitev škode dolžniku - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predkazenski postopek
ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030643
ZKP člen 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1,445.. KZ člen 243.. URS člen 22, 25, 29-2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZTFI člen 373, 566.
zloraba notranje informacije - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - notranja informacija - razkritje dokumenta javnosti - bistvene kršitve določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - sojenje v navzočnosti - obveščanje strank o seji senata - sodelovanje v drugih postopkih - privilegij zoper samoobtožbo
Določba 243. čena KZ je tiha kazenskopravna blanketna norma, ki tacite odkazuje na drug predpis.
Presoja, ali ima določena informacija lastnosti notranje informacije, je pridržana sodniku.
Ni pomembno, kako je obsojenec notranjo informacijo pridobil, odločilno je, da je s tako informacijo razpolagal. Ni nujno, da notranja informacija izvira iz sfere izdajatelja vrednostnih papirjev, pogoj je le, da se nanaša nanj ali na njegove vrednostne papirje.
S tem, ko je sodišče druge stopnje na nejavni pritožbeni seji, na katero ni vabilo obdolženca ter njegovega zagovornika, ocenjevalo izpovedbe prič iz postopka pred sodiščem prve stopnje, je kršilo 445. člen ZKP ter drugo alinejo 29. člena in 25. člen v povezavi z 22. členom Ustave RS. Tako postopanje sodišča je tudi v nasprotju s pravico obdolženca do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pritožbeno sodišče mora v primerih, ko dejstva primera ponovno vrednoti, obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočiti navzočnost na seji.
Tudi izrek denarne kazni zaradi nesodelovanja obdolženca v drugih, nekazenskih postopkih, pomeni prisilo. Pravnim osebam kot umetnim tvorbam privilegij zoper samoobtožbo ne gre.
Ko gre za izjavljanje in izročanje listin posameznika v nekazenskem postopku, je treba upoštevati, kdaj je nastopila osredotočenost suma zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja.
ekstradicijski pripor - izročitev - pravica do azila - politično kaznivo dejanje - pogoji za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev. To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, če sta izpolnjena dva pogoja: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.
V obravnavanem primeru se državno tožilstvo namreč v predlogu za podaljšanje pripora ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o odreditvi pripora ter sklep o njegovem podaljšanju, temveč je podalo tudi presojo, da se okoliščine, ki so bile konkretno ugotovljene v prejšnjih pravnomočnih odločbah, niso v ničemer spremenile.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028558
URS člen 22, 29.. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2.
enako varstvo pravic - pravica do obrambe - drugačna presoja dokazov - sodba presenečenja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pomemben del telesa - opis dejanja - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00029246
ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/2.. ZFPPIPP-E člen 21, 408, 409.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - osebni stečaj - odpust obveznosti
Če so bile obsojenemu terjatve v postopku osebnega stečaja pravnomočno odpuščene, teh terjatev, četudi predstavljajo s kaznivim dejanjem povroženo škodo, ni mogoče priznati kot premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028804
ZKP člen 372, 372-1, 427. KZ-1 člen 186, 186/1-1.
kršitev kazenskega zakona - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki - prepovedana droga - konoplja - proizvodnja mamil - večja količina - namen prodaje - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.
V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.
Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.
Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.
Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.
Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.
Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
krajevna pristojnost - kraj storitve - ubikvitetna teorija - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca - spor o pristojnosti
Kadar iz konkretnega dela opisa izhaja določen podatek o kraju storitve kaznivega dejanja, ostaja samo negotovo, katero izmed dveh ali več stvarno pristojnih sodišč je tudi krajevno pristojno in si zato njihove krajevne pristojnosti medsebojno konkurirajo. Takšna situacija ni enaka primerom, kot je obravnavani, ko iz konkretnega dela opisa sploh ni mogoče razbrati kraja storitve kaznivega dejanja in torej ta ni znan, kar pomeni, da tudi ni znano, katero stvarno pristojno sodišče je krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Zato je pravilna uporaba prvega odstavka 29. člena ZKP.
ZKP člen 148, 164, 214, 214/1, 215, 215/3, 219, 220, 222, 223, 371, 371/1, 371/1-8.. ZN člen 1, 2, 5, 5/2, 25, 26.. URS člen 35, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/1, 137.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
bistvena kršitev določb postopka - pravica do zasebnosti - razumno pričakovanje zasebnosti - notar - hišna preiskava - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg elektronskih podatkov - odredba sodišča - preiskava elektronske naprave - navzočnost pri preiskavi
Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost.
Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen.
Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP).
Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.
začasni ekstradicijski pripor - neogibna potrebnost pripora - milejši ukrep - obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča - odvzem potnega lista - pogoji za izročitev tujca
Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP).
Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VS00029699
ZKND člen 2, 3, 14.. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (Jugoslavija, 1931) člen 94.. ZKP člen 39, 39/1-6, 371, 371/1-5, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4.. Zakonik o kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo (Jugoslavija, 1929) člen 32, 32/1, 97, 204, 214, 215, 292, 293.
kršitev določb kazenskega postopka - neposredna obtožnica - pravica do obrambe - sojenje v nenavzočnosti - pravica do zagovornika - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek sodbe - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper narod in državo - veleizdaja - politično sodelovanje z okupatorjem - sovražna propaganda - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - domobranstvo - namen - (ne)obrazloženost sodbe - retroaktivna veljavnost zakona - splošna pravna načela civiliziranih narodov.
V sodbi morajo biti obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona. Obrazloženo mora biti, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Pri presoji sodbe je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je možna glede temeljnih postopkovnih garancij obsojencu. Te pa niso dosegale tedanjih procesnih standardov in tako tudi niso bile v zadostni meri upoštevane, saj je bilo sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih.
Objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD je bila državna (ustavna) in politična ureditev. Izjema je veljala za vojne zločine, storjene med drugo svetovno vojno, ki so bili kaznivi tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.
Dejanja obsojenca, ki imajo znake kaznivega dejanja, so bila kazniva po splošno priznanih načelih in so jih preganjale takrat moderne države in jih je kot taka poznala tudi Kraljevina Jugoslavija.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009 pojasnilo, da je z besedno zvezo obstoječa državna ureditev iz 2. člena ZKLD potrebno razlagati vsakokratno ustavno ali na drugih pravnih aktih temelječo družbeno ureditev, ki je obstajala v času storitve kaznivega dejanja.