krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - pristojnost za odločanje o predlogu za delegacijo
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani samo v primeru, če bi bil vložničin predlog utemeljen tudi kolikor se nanaša na njene pomisleke glede odločanja višjega sodišča. Posplošene okoliščine, ki naj bi po vložničinem mnenju narekovale prenos pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Ljubljani, po oceni Vrhovnega sodišča ne vzbujajo dvoma v nepristransko odločanje višjega sodišča o predlogu, kolikor se ta nanaša na vložničine pomisleke glede izvedbe kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Na sodnem območju Višjega sodišča v Ljubljani sta poleg Okrožnega sodišča v Ljubljani, tudi Okrožni sodišči v Kranju in Novem mestu, glede katerih pa vložnica ne navaja razlogov, ki bi vzbujali pomisleke v nepristransko izvedbo postopka, če bi bila krajevna pristojnost prenesena na eno od teh sodišč. S tega vidika Vrhovno sodišče glede predloga za prenos pristojnosti z Okrožnega sodišča v Ljubljani na drugo stvarno pristojno sodišče, pri čemer ni pomembno, da se sama zavzema za prenos na Okrožno sodišče v Kopru, ne predstavlja skupnega neposrednega višjega sodišča, ki bi bilo pristojno odločati o prenosu pristojnosti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pripor - pravica do uporabe svojega jezika - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie
Pomanjkanje podatkov v spisu glede vprašanja, od katerega trenutka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik ter nejasnosti o tem, kdo je obdolžencu dal pravni pouk v srbskem jeziku in v kolikšni meri je bil ta pouk pravilno preveden ter ali ga je obdolženec v celoti razumel, onemogočajo celovito presojo (ne)dovoljenosti dokazov. Navedeno pomeni, da bodo omenjene okoliščine predmet ugotavljanja nadaljnjega postopka. Hkrati pa ravno pomanjkanje določenih procesno relevantnih dejstev, ki bi omogočilo odgovore na zgoraj navedena vprašanja, ob upoštevanju dejstva, da iz listinske dokumentacije izhaja podatek o danem pravnem pouku v jeziku, ki ga obdolženec razume, onemogoča zaključek o prima facie nedovoljenih dokazih.
ZKP člen 18, 18/2, 25, 39, 39/1-6, 285e, 340, 340/4, 371, 371/1-1, 371/2.. URS člen 23.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do sodnega varstva - sestava sodišča - zborno sojenje - senatno sojenje - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - dvom v nepristranskost sodnikov - videz nepristranskosti
V fazi glavne obravnave je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju. Zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat.
Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti.
URS člen 25.. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 23, 23/7.. ZKP člen 423, 423/2.
evropski nalog za prijetje in predajo - ekstradicijski postopek - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - ustavna pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - dovoljenost izrednega pravnega sredstva
ZSKZDČEU-1 izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo. Vprašanje pravnih sredstev s pravico do pritožbe je torej v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Glede izrednih pravnih sredstev zakon ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP. Izredno pravno sredstvo zoper sklepe o dovolitvi predaje zahtevane osebe ni dovoljeno.
krajevna pristojnost - odgovornost pravne osebe za prekršek - spor o krajevni pristojnosti - navezne okoliščine - sedež pravne osebe - kraj storitve prekrška - delavnostna teorija
Pri odločanju o krajevni pristojnosti sodišča navezna okoliščina kraja storitve prekrška neposrednega storilca (forum delicti dommissi) pretehta nad krajem sedeža pravne osebe.
ZKP člen 285.a, 285.a/3, 285.b, 285.b/4, 285.c, 285.c/1, 450.č, 450.č/2-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sporazum o priznanju krivde - odvzem protipravne premoženjske koristi - opozorilo na procesne pravice
Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma.
Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pošteno sojenje - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do kontradiktornosti - vročanje vloge v odgovor - odgovor obdolženca na predlog državnega tožilca
S tem, ko je zunajobravnavni senat sicer vročil predlog tožilstva za podaljšanje pripora in obrambi določil rok 24 ur, da se o njem izjavi, nato pa še pred potekom tega roka sprejel odločitev, je ravnal v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v škodo obdolženca kršil njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZKP.
relativna bistvena kršitev določb postopka - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - obrazložitev sklepov senata v zapisniku o glavni obravnavi - neopredelitev do dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - vpliv na zakonitost sodbe - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - obrazložitev izvedenih dokazov - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nasprotje med izrekom in razlogi - kršitve kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktni naklep - odvzem protipravne premoženjske koristi - stranska denarna kazen - koristoljubnost - nadaljevano kaznivo dejanje
Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).
Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe.
Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.
Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega.
Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.
obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - pomembno pravno vprašanje
Ni mogoče z zatrjevanjem kršitev določb postopka iz prvotnega kazenskega postopka, ki jih v njem obramba ni uveljavljavljala skozi zahtevo za varstvo zakonitosti, v obnovi postopka poseči v pravnomočno sodbo. Kršitve določb postopka namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi ni mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil v prvotnem postopku. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi možnost odpiranja tovrstnih pomembnih vprašanj po pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočala uveljavljanje kršitev, ki so sicer zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
ZKP člen 7, 11, 371, 371/1-3,371/1-11, 395, 395/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - jezik kazenskega postopka - jezik pisanj - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nerazumljiv izrek - nerazumljiv opis - (ne)obrazloženost sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilno dejstvo
Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
URS člen 29, 29-3, 31.. ZKP člen 10, 371, 371/11-9, 372, 372-3.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - objektivna identiteta - ista zadeva (stvar) - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga
Nastanek hude telesne poškodbe oziroma očitek, da je oškodovanec zaradi prejetega udarca utrpel takšno telesno poškodbo, da je bil zaradi tega začasno znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, je tisti ključni element (differentia specifica) v opisu kaznivega dejanja, ki ga opis prekrška ne vsebuje, saj zanj ne le, da ni bil pomemben, temveč v času odločanja o prekršku še ni bil znan. S tem je podana kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj. Opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa ima še zakonski znak (nastanek hude telesne poškodbe), ki je ključen za to kaznivo dejanje in ga opis prekrška ne vsebuje. V konkretnem primeru so tako dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče, v bistvenem delu različna in po navedenem je mogoč sklep, da pri prekršku oziroma pri kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.
Pest je del roke, zato obsojenec pri opisu dejanja „udarec z roko“ ne bi mogel biti še enkrat obsojen za kaznivo dejanje z očitkom „udarec s pestjo“ (test res iudicata). Tako je med obtožbo in sodbo še vedno podana subjektivna in (problematizirana) objektivna identiteta.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko.
Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.
Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi državnega tožilca zoper sklep prvostopenjskega sodišča o odpravi pripora, pritožba ni dovoljena.
V izreku odločitve je pritožbeno sodišče res zapisalo, da se zoper obtoženega odredi pripor, vendar za tako odločitev ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženega ni bil pravnomočno odpravljen.
Z odpravo odločitve pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču je odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika za odpravo pripora obtoženemu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženega zoper navedeno odločitev. Obtoženemu je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja, omogočena pa mu je bila tudi podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča.
pripor - koluzijska in ponovitvena nevarnost - vplivanje na priče - beneficium cohaesionis - posebne okoliščine - predkaznovanost
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Očitanih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna.
URS člen 14, 14/2, 156.. ZUstS člen 23.. ZKP člen 560, 560/2.
postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka - enakost pred zakonom
Določba drugega odstavka 560. člena ZKP je po oceni Vrhovnega sodišča v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj brez razumnega in stvarnega razloga različno obravnava slovenske državljane, ki so bili pred 25. 6. 1991 na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije obsojeni s sodbami vojaških sodišč, in slovenske državljane, ki so bili na teh območjih pred navedenim datumom obsojeni s sodbami sodišč splošne pristojnosti.
Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe.
Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo.
Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.