zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - sklicevanje na pritožbene navedbe - samostojno pravno sredstvo - substanciranje navedb - priporni narok - pravica do kontradiktornega postopka - obstoj utemeljenega suma - dokazna ocena
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. To pomeni, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti golo sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže.
Obramba se mora na pripornem naroku opredeliti do navedb tožilstva glede pogojev za odreditev pripora, saj je takšna kontradiktornost (ki ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi) nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018539
ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 44/1, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
bistvene kršitve določb postopka - nerazumljiv izrek - enovito kaznivo dejanje - realni stek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sodni izvedenec - pristranskost izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - status direktorja družbe - nadomestilo plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje kazenskega pregona
Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.
Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - videz nepristranskosti
Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018535
ZKP člen 201, 201/1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 355, 355/1, 359, 359/1.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - ogrozitev ustavne ureditve - utemeljen sum
Ustanovitev oborožene vojaške skupine je šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj gre za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, ki je v njeni izključni pristojnosti, to je zagotavljanje varnosti države. Pozivanje članov vojaške skupine k nepokorščini do policistov, to je izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področje zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti ustavno ureditev.
Govor obdolženca ob ustanovitvi oborožene vojaške skupine, v katerem naj bi navedel, da imajo pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, ko bodo usposobljeni, pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo oborožene vojaške skupine in pozivanje, da se ji pridružijo, oziroma da ustanovijo vojaške skupine po območjih pokrajin, pa je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - procesna sposobnost - prištevnost obdolženca - ugotavljanje (ne)prištevnosti - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - omejitev osebne svobode - psihiatrični pregled obdolženca - zagovor obdolženca kot dokaz - nedovoljen dokaz
Procesna nesposobnost ni nujno povezana z duševnim stanjem obdolženca. Zaradi časovne oddaljenosti med storitvijo kaznivega dejanja in sodnim postopkom je mogoče, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, v postopku pa je procesno sposoben. Določba 2. alineje 265. člena ZKP predvideva, da se sme psihiatrični pregled obdolženca odrediti tudi, če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljenec sodnik Višjega sodišča v Ljubljani, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Višjim sodiščem v Ljubljani, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o vloženi pritožbi.
URS člen 22, 27.. ZKP člen 1, 1/1, 3, 3/1, 17, 17/1, 17/2, 18, 18/1, 329, 329/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2.. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 48, 48/1.. Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah člen 11, 11/1.. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah člen 14, 14/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazno breme - načelo in dubio pro reo - ustavno načelo domneve nedolžnosti - domneva krivde - dokazni standard gotovosti - indična sodba - dokazovanje z indici - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - substanciranje dokaznega predloga - dokazni predlog obrambe - zavrnitev dokaznega pradloga obrambe - izvedenstvo - postavitev drugega izvedenca - vnaprejšnja dokazna ocena - pošteno sojenje - kršitev pravice do obrambe - nelogična dokazna ocena
Domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), ter da mora sodišče, kadar tožilec tistega (tako težkega) dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. Obdolženec bo torej oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki mora biti podan, da kazenski postopek sploh steče, že po logiki stvari ne more biti podlaga za obsodbo. V nasprotnem namreč kazenski postopek sploh ne bi bil potreben, saj bi že razlog za njegovo uvedbo (utemeljen sum) hkrati pomenil podlago za njegov zaključek.
Vprašanje ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo pomeni pravno vprašanje. Podobno kot to velja za presojo utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora. Res je sicer, da sodišča pri presoji ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna ocena nastopi šele tedaj, ko je sodnik spoštoval načelo domneve nedolžnosti, ko je izhodišče za presojo onkraj zapovedanega dokaznega standarda. Prosta dokazna presoja namreč ne pomeni pooblastila za sprejemanje arbitrarnih odločitev, odločitev, ki niso sprejeta z razumnimi razlogi. In če sodišče pri vseh indicih, vsakega od njih razlaga v škodo, je potem jasno, da ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde. Skupek nezanesljivih indicev lahko rezultira samo v nezanesljivi ugotovitvi o krivdi, kar v primeru obsodbe pomeni kršitev načela in dubio pro reo.
Drugačna je situacija, če sodišče vrednoti indice, ki vsak zase neposredno ne kažejo na odločilna dejstva, temveč so ti indici vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev. V tem primeru obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje. Če je prvi indic 50 % verjeten, drugi indic pa 80 % verjeten, je sklep obeh indicev skupaj 40 % verjetnost. Navedeno pomeni, da skupek nezanesljivih indicev ne more biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. V tem primeru je treba obdolženca po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe. Povedano drugače: dokazna moč indica je izračunana kot „razmerje verjeti“ (likelihood quotient) in je abstraktna. Začnemo vedno pri tako imenovani začetni verjetnosti. Brez upoštevanja tega podatka zagrešimo zmoto osnovnega deleža (base rate fallacy). Bistveno je, da morajo indici na koncu delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev. Če indici ne kažejo vsak zase neposredno na odločilno dejstvo, pač pa so vezani en na drugega (indic, temelji na drugem indicu), gre za verigo indicev. V tem primeru se negotovost multiplicira, oziroma se njihova skupna dokazna moč zmanjšuje, pri čemer moramo biti pozorni na pravilo v dvomu v korist. Torej, tudi če na njihovi podlagi ni mogoč le enoznačen sklep, ker jih je, obravnavane izolirno, možno razlagati tudi drugače, jih moramo na koncu ovrednotiti skupaj. Šele razumen dvom, ki temelji na dejanskih naveznih točkah, je upravičena podlaga za odločitev v korist obdolženca.
Če se sodišče tudi z mnenjem tretjega, novega izvedenca ne strinja, to pomeni perpetuacijo spoznavne krize. Spoznavna kriza pomeni spoznavni pat položaj, ko se ne ve ali drži teza A, ali teza B, med seboj pa se ti tezi izključujeta. V takem položaju se aktivira ustavna garancija-domneva nedolžnosti, ki sodniku nalaga, da odloči na podlagi mnenja, ki je za obsojenca najugodnejše ob upoštevanju vseh ostalih ugotovljenih dejstev.
Sodišče lahko izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev. En sam indic, pa naj bo še tako zanesljiv, ne zadošča za obsodbo. Pri indični sodbi, oziroma sodbi na podlagi posrednih dokazov je presoja sodišča odvisna od relacije med hipotetičnimi možnostmi primera in njegovimi dejanskimi pojavnostmi. Zato so napake v verigi logičnega sklepanja bistveno večje, kar posledično zahteva, da je zanesljivost oziroma dokazanost indicev, še posebej tistih, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju odločilnih dejstev, še toliko večja.
Nesprejemljivo je, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se zasežejo in vpogledajo posnetki kamere št. 2 z dne 16. 12. 2015, s katerim je ta želela dokazati še nekaj več, kot le, da v kritičnem času na posnetku (kolesar brez luči) ni bil obsojenec, želela je dokazati popoln alibi. Dokazni predlog je bil utemeljen. Okoliščina, ali so na posnetku kamere št. 2 posnete osebe, ki so opravljale rekonstrukcijo, medtem, ko na nobeni kameri od obsojenčevega doma pa do lokala VB, kolesarjenje in prihod obsojenca na kraj dejanja (oziroma kolesarja brez luči, za katerega je sodišče presodilo, da je storil kaznivo dejanje umora) naj ne bi bil zabeležen, je namreč zelo pomembna. Če bi dokaz obrambe uspel, bi omajal zaključke sodišča o tem, kako je obsojenec do kraja kaznivega dejanja sploh prišel in koliko časa je za to pot porabil. Presoja sodišča, da po enem letu podatki niso relevantni, pa je popolnoma prazna. Tako razmišljanje bi bilo utemeljeno le, če bi bile kasneje zgrajene na primer nove ceste ali na teh, že obstoječih dovoznih poteh, postavljene druge kamere. Če pa so ostale prometne razmere v tem času nespremenjene, je izvedba dokaza tako pomembna, kot če bi se ogled in rekonstrukcija opravljala neposredno po dejanju. Če so na kamerah vidni tisti, ki so opravljali rekonstrukcijo, bi moral biti viden tudi obsojenec, ki naj bi se po ugotovitvah sodišča na kraj dejanja pripeljal po eni od teh poti.
Sodišče je, po tem, ko je prebralo zapisnik o zaslišanju A. J., dokazni predlog strank zavrnilo z nejasno obrazložitvijo. Najprej je navedlo, da je dokazni predlog nesubstanciran, čeprav iz konteksta navedb obrambe jasno izhaja, o čem naj bi priča pričala. Pritožbeno sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo še z obrazložitvijo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, ker ve priča isto kot njen mož, njegova izpovedba pa je bila na obravnavi prebrana. Ker pa gre tak zaključek sodišča mimo dokaznega predloga, ki se je nanašal predvsem na razmerje dr. S. in njegove prijateljice do dr. J., je sodišče zatem dokaz še vnaprej ocenilo oziroma, celo več, prejudiciralo je, kaj bo priča izpovedala, oziroma, „da več in drugega kot je že povedala o zadevi ne ve“. Gre za oceno, ki ni v skladu z načelom poštenega postopka, saj je priča želela pričati v korist obsojencu. S takšnim ravnanjem je po presoji Vrhovnega sodišča višje sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe (kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, oziroma kršitev ustavne pravice, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave). Sodišče obsojenca spoznalo za krivega na podlagi indicev, pri čemer je bil en od pomembnih indicev ravno motiv za storitev kaznivega dejanja, ki ga sodišče najde le pri njem in morda J., medtem ko je želela obramba dokazati, da so imeli motiv za dejanje drugi, ki so pokojniku grozili, tudi v fizičnem smislu, zaradi česar naj bi bil prestrašen do te mere, da se je bal za svoje življenje. Če bi obrambi dokaz uspel, obsojenec ne bi bil več tisti, ki bi bil edini oziroma usodno motiviran za storitev kaznivega dejanja, temveč bi se utegnilo izkazati (tudi z zaslišanjem matere oz. očeta pokojnika), da je bil kdo drug pokojniku neprimerljivo bolj nevaren. S tem pa bi odpadel pomemben indic, ki ga je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016530
ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 54, 54/1, 251, 251/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - izvedenstvo - celovita in prosta presoja dokazov - non liquet - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - realni stek - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjsko kaznivo dejanje
Izvedenstvo se v postopku odredi takrat, ko je potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Navedba prvostopenjskega sodišča, da samo z neposredno zaznavo ugotavlja, da so nesporni podpisi različni od spornih podpisov na obravnavanih listinah, vsaj na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj je izvedenstvo sploh odredilo. Vendar pa je potrebno omenjeno stališče brati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev več tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016061
ZKP člen 272, 272/2, 371, 372/1-11.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvene kršitve določb postopka - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba
V zvezi z dokazovanjem obdolženčevega védenja o obstoju hudodelske združbe gre za vprašanje, ki ga bo sodišče ugotavljalo šele v naslednjih fazah kazenskega postopka, pri čemer po ustaljeni sodni praksi ni potrebno, da bi moral obdolženec kot član hudodelske združbe vedeti za povezave med ostalimi člani hudodelske združbe oziroma za njihov kriminalni prispevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018536
ZKP člen 68, 68/1, 372, 372-1, 420, 420/5.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.. ZOdv člen 5.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pravica do zagovornika - izčrpanje pravnih sredstev
Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.
Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da ne obstaja sorazmerje med ogroženostjo oškodovankinega življenja in težo ukrepa, ter da bi bilo mogoče v konkretnem primeru pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (8. točka na 8. strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka na 6. in 7. strani sklepa zunajobravnavnega senata) presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem oškodovanke.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
V vsakem posameznem primeru posebej je treba skrbno presoditi, ali je odnos med zaposlenimi takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvom v nepristrankost sojenja na tem sodišču.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - hišna preiskava - zaseg predmeta - odredba o hišni preiskavi - utemeljeni razlogi za sum - informacije anonimnega vira
Zaključek odredbe, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da obdolženi izvršuje kazniva dejanja povezana z mamili, temelji izključno na izjavi anonimnega vira. Slednje pa, skladno z ustaljeno sodno prakso, ne more biti podlaga za izdajo odredbe o hišni preiskavi.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (8. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika - sodni tolmač
Za presojo zakonitosti sklepa o odreditvi pripora v luči zagotavljanja pravice do uporabe jezika je odločilnega pomena, da je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici, ki je izpeljala priporni narok ob prisotnosti zagovornika in sodne tolmačke za hrvaški jezik, na njem je bil obdolžencu podan pravni pouk v hrvaškem jeziku, preiskovalna sodnica pa je sklep o odreditvi pripora obdolžencu preko sodne tolmačke tudi obrazložila, na predstavljeno in prevajano vsebino pripornega naroka pa obdolženec ni imel pripomb in ga je kot točnega podpisal. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik utemeljuje s tem, da sodni tolmač ni bil prisoten ob odvzemu prostosti obdolžencu, ni podana.
Izdajo odredb za hišno preiskavo je predlagala policija, točneje Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo o nezakonitosti odredbe ostaja na goli trditveni ravni, saj ne pojasni, zakaj bi moral hišno preiskavo predlagati državni tožilec, saj tega pogoja ZKP ne določa. Ob tem je potrebno pojasniti, da je bilo tako v teoriji kot tudi v sodni praksi resnično problematizirano to vprašanje in sicer vse do sprejetja načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da preiskavo (hišno in osebno) odredi sodišče na pisni predlog (upravičenega) tožilca, kar je v mnenju tudi podrobneje obrazložilo. Pri tem pa iz mnenja tudi določno izhaja, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tudi dejstvo, da je bila hišna preiskava odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, razen če vložnik izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pritožbena seja - pritožbena obravnava - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami - pravno odločilna dejstva - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, ne more, samo na seji senata spremeniti izpodbijane sodbe.
Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.
ZKP člen 371, 371/2, 372, 372-1, 373, 373/1, 420, 420/2.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pravno neodločilen dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik s svojimi navedbami, da je obsojenec preživninske obveznosti izpolnil na drug način, pod videzom kršitve kazenskega zakona izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.
Izvajanje dokazov je bilo zaradi jasnosti zadeve odveč, dokazno sredstvo pa glede na stranke pogodbe za ugotavljanje dogovora o najemni pogodbi oziroma plačevanju najemnine med obsojencem in oškodovanko tudi ni primerno.
pripor - odreditev pripora - utemeljeni sum - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev
Pri pravni opredelitvi obdolžencu očitanih osmih primerov neupravičene prodaje prepovedane droge heroin gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec očitana kazniva dejanja storil na način, kot jih je v predlogu za odreditev pripora opredelil višji državni tožilec.