KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00019531
ZKP člen 201, 201/1-2, 201/1-3, 371, 371/1-8, 372, 372-1.
odreditev pripora - bistvene kršitve določb postopka - pogoji za pripor - ponovitvena nevarnost - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost uničenje sledov kaznivega dejanja - koluzijska nevarnost vplivanje na priče - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno sprejemanje daril - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - pomoč h kaznivemu dejanju
Abstraktna opredelitev kaznivega dejanja ne potrjuje navedb zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 241. člena KZ-1 kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 241. člena KZ-1 se kaznuje storilec zaradi tako imenovanega pravega podkupovanja, pri čemer storilec terja podkupnino za sklenitev posla, s katerim zanemari koristi organizacije (nedovoljeno ravnanje), po drugem odstavku citiranega člena pa storilec terja podkupnino za sicer dovoljeno sklenitev posla (tako imenovano nepravo podkupovanje), čemur sledi tudi kaznovalni okvir, ki je po drugem odstavku citiranega člena milejši.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na priče. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi zato ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
krajevna pristojnost - predlog za prenos krajevne pristojnosti - izločitev sodnikov
Na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022591
ZKP člen 371, 371/1-11, 378, 395, 395/1, 420, 420/1-1, 445.
kršitev kazenskega zakona - protipravnost - vzročna zveza - krivda - zavestna malomarnost - test sorazmernosti - načelo proporcionalnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - seja pritožbenega senata - obveščanje strank o seji senata
Ne glede na to, da je z neupoštevanjem policijskega zakonitega ukaza oškodovanec kot storilec prometnega prekrška sprožil dogajanje, je bila stopnja njegovega ogrožanja zaradi načina zasledovanja, potem ko je obsojenec za njim zapeljal v njivo, v popolnem nesorazmerju z obsojenčevo nalogo prijetja storilca prekrška. Pri presoji (ne)sorazmernosti obsojenčevega posega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je obsojenec sledil oškodovancu tudi po tem, ko je obvestil OKC in že razpolagal s podatkom o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, tako da po ugotovitvah pritožbenega sodišča potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. V konkretnem primeru pa je policist upravljal službeno vozilo, ki je nevarno sredstvo in glede na način zasledovanja oškodovanca ustvaril nevaren položaj, tako da vozila ni uspel pravočasno ustaviti ter posledično povozil oškodovanca, ki je dobil hudo telesno poškodbo.
V pravnomočnem sklepu so bile pri presoji ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora utemeljeno upoštevane tako pretekle pravnomočne kazenske obsodbe obdolženca, kot tudi izdani plačilni nalogi za storjene prekrške zoper javni red in mir, navedena priporna pogoja pa je sodišče utemeljeno ocenjevalo tudi v luči načina storitve očitanega kaznivega dejanja in predpisane kazni. Drži navedba zagovornice, da navedeni kriteriji predstavljajo obteževalne okoliščine pri izrekanju kazenske sankcije, vendar pa se lahko upoštevajo tudi v postopku odločanja o priporu, kot pri presoji obdolženčevih osebnih lastnosti in njegovega prejšnjega življenja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), zato zagovornica nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati teh odločb in narave kaznivega dejanja.
Sodišče v kazenskopravni očitek obsojencu, da je prikrajšal delavce za plačilo prispevkov za socialno varnost, ki ima za posledico, da se plače za navedeno obdobje ne upoštevajo v izračun pokojninskih osnov, s spremembo dopolnilne norme ni poseglo.
Razlaga prepovedane posledice (prikrajšanja delavcev za pravice, ki jim pripadajo) pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki jo ponuja vložnik zahteve (da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki se bo odrazilo v višini odmerjene pokojnine ob delavčevi upokojitvi) pomeni, da bi bilo mogoče delodajalcu kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev v primeru neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, očitati šele ob nastopu pogojev za delavčevo upokojitev.
Sodišče vedno sklepa na krivdo storilca na podlagi presoje njegovega ravnanja in na podlagi te presoje napravi zaključke o tem, ali mu je krivda dokazana.
pripor - podaljšanje pripora - utemeljen sum - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Za utemeljitev obstoja utemeljenega suma v fazi odločanja o priporu po vložitvi obtožnice, ko se zahteva zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), ne zadošča le povzemanje navedb iz oškodovankinih kazenskih ovadb, ki, razen z izpovedbama dveh policistov, iz katerih izhajajo le njune zaznave o oškodovankinem psihičnem stanju v času policijske obravnave, in še to le v zvezi z dvema od več obravnavanih dogodkov, nista podprti z nobenimi drugimi dokazi.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - postopek proti mladoletnikom
V obravnavanem primeru se je postopek proti mladoletnici združil s postopkom zoper polnoletne obdolžence, v kazenski zadevi pa je bil že razpisan predobravnavni narok. Navedeno pomeni, da je tudi predlog za kaznovanje proti mladoletni K. D., enako kot obtožnica zoper polnoletne obdolžence, postal pravnomočen.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kriterij obrazloženosti - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba - uporaba dobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve.
Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča.
Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi zoper osebo, ki sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila odredba izdana.
Na podlagi bolj kritične presoje spisovnega gradiva bi se po oceni Vrhovnega sodišča utegnilo izkazati, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali le zoper tiste osumljence (sedaj obsojence), zoper katere so bile odredbe izdane, temveč so policisti brez ustrezne odobritve odredbodajalca v neki točki de facto sami razširili subjektivni domet sicer zakonitih odredb, izdanih zoper druge obsojence, na M. M. Če bi se ugotovilo, da so policisti odredbe, izdane zoper soobsojence, uporabili za osredotočeno zbiranje podatkov in informacij tudi zoper M. M., bi to pomenilo, da je bilo s takim ravnanjem poseženo v bistvo zahteve po predhodni kontroli teh ukrepov, ki posegajo v ustavne pravice posameznika.
Na podlagi dejanskega stanja, ki ne daje jasnih in prepričljivih odgovorov, ali je bila dejavnost policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper soobsojence, v resnici usmerjena tudi zoper M. M., da se odkrije in razišče tudi njegova vloga pri izvrševanju kaznivih dejanj, sta sodišči zaključili, da zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve ustavnih pravic niso podane. V takšne zaključke pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče podvomilo, zato je izpodbijani sodbi na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritrditi pa je treba zahtevi, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dejanjem, ki se očita obsojenemu H. N., nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe namreč niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svoje zaključke o tem, zakaj šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe vsebino posameznih izvedenih dokazov samo povzelo, ne da bi obrazložilo presojo teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP.
V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018684
ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/2.. KZ člen 234a, 234a/1, 234a/2.
bistvene kršitve določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - dokazni sklep - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenec - prepozen dokazni predlog - nesubstanciran dokazni predlog - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - preslepitveni namen
V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato sodišče prve stopnje ni dolžno navajati in se opredeljevati do vsakega dokaza, ki ga izvede, sploh če ta nima nikakršne dokazne vrednosti in se ne nanaša na dokazovanje pravno odločilnih dejstev.
Zagovorničina stališča, ki jih je predstavila v končni besedi, po vsebini predstavljajo njeno utemeljevanje, zakaj izvedeni dokazi, s tem pa tudi konto kartice, ne dokazujejo obsojencu očitanega kaznivega dejanja, v podkrepitev tega pa je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Takšne navedbe ne morejo predstavljati samostojnega dokaznega predloga, temveč le stališče obrambe glede ugotovljenih dejstev, ki bi jih lahko po njenem mnenju podkrepil izvedenec.
prenos krajevne pristojnosti - predlog za prenos krajevne pristojnosti - razlog ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - združitev kazenskih postopkov
Če obstaja med kaznivimi dejanji določena povezava (subjektivna ali objektivna koneksiteta ali zveznost), sodišče iz razlogov procesne ekonomičnosti praviloma izvede enoten postopek in izda eno samo sodbo.
V obeh primerih gre poleg istega obdolženca, za tako tesno povezanost dejanskih stanov, da so v veliki meri podani tudi enaki dokazni predlogi in razlogi ekonomičnosti utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti.
ZKP člen 17, 17/1, 201, 201/1-3, 371, 371/1-11, 472, 472/1.. URS člen 29, 29-4.
odreditev pripora - postopek proti mladoletnikom - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - privilegij zoper samoobtožbo - načelo materialne resnice - instrukcijska maksima
V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora za mladoletnika bi morala biti navedena pravnorelevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja, in neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave, nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek, da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi mladoletnik ponavljal kazniva dejanja.
ZKP člen 39, 39/1-6, 41, 41/2.. URS člen 23, 23/1.
bistvene kršitve določb postopka - izločitev sodnika - rok za zahtevo za izločitev sodnika - pravica do nepristranskega sodnika
Prvo vprašanje na katerega je moralo odgovoriti Vrhovno sodišče je, ali je bil predlog za izločitev predsednika razpravljajočega senata pravočasen. Glede na to, da je sodišče tik pred koncem glavne obravnave prebralo oba sklepa, pri katerih je kot predsednik ali član senata sodeloval predsednik razpravljajočega senata, obramba pa je sklepa dobila na vpogled šele po zaključku naroka, je Vrhovno sodišče presodilo, da je predlog za izločitev sodnika, ki ga je obramba uveljavljala še istega dne priporočeno na pošti, predvsem pa v pritožbi, pravočasen.
Drugo vprašanje na katerega je moralo odgovoriti Vrhovno sodišče je, ali je razlog za izločitev predsednika senata utemeljen, oziroma ali je bila obsojencu zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja.
V konkretni kazenski zadevi je torej sodnik sodeloval pri izdaji odločb, s katerimi se nedvomno posega v pravice oziroma v pravni položaj preiskovanca. Sodnik se je opredelil do konkretnih vprašanj v istem postopku in sicer najprej v fazi predkazenskega postopka, za tem pa še v fazi sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za situacijo, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost oziroma je podana kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00020088
ZKP člen 372, 372/1, 427.. KZ-1 člen 323, 323/1.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - vzročna zveza - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Sodišči prve in druge stopnje se nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kdo (obsojenka ali oškodovanec) je v obravnavanem primeru povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, kdo je sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok, ki je rezultiral v prepovedani posledici.
zahteva za varstvo zakonitosti - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - sklep o stroških kazenskega postopka - pravica do nagrade in povrnitve potrebnih izdatkov - strokovni pomočnik
V obravnavani zadevi bi obdolženec z dokaznim predlogom za postavitev sodnega izvedenca dosegel, da bi sodišče odredilo izvedenstvo grafološke stroke. Zadostovalo bi že, da bi prerekal, da gre na listinah za njegove podpise (parafe) in bi se sodišče, ki na tem področju nima strokovnega znanja, saj odgovor na tako vprašanje presega standard splošne razgledanosti, moralo obrniti na izvedenca. Tega položaja ni mogoče enačiti s tistim, ko izvedenec, ki ga je odredilo sodišče, izdela za obdolženca obremenilno mnenje, ki pa ga obdolženec s pomočjo strokovnjaka, nato ovrže ali omaje, tako, da mora sodišče, če tudi s ponovnim zaslišanjem izvedenca nasprotij ali pomanjkljivosti ne odpravi, odrediti novo izvedenstvo.
ZKP člen 323, 324, 325, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 211, 211/1.
bistvene kršitve določb postopka - pravica do izjave - pravica do učinkovite obrambe - pravica do zagovora - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki
Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018550
KZ-1 člen 54, 54/1, 54/2, 217, 217/1, 217/3.. ZKP člen 427.
kaznivo dejanje prikrivanja - nadaljevano kaznivo dejanje - čas storitve kaznivega dejanja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Ker Okrajno sodišče v Trbovljah ocenjuje za isto časovno obdobje neugotovljen dan poleti leta 2012 in neugotovljen dan v letu 2012, je tako vprašljiv zaključek sodišča v obravnavani zadevi, zakaj potem ni enotno časovno obdobje, poletje med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012. Isto velja glede enotnosti kraja storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj in tistih po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem. Glede pravilnosti dejanskih ugotovitev, pomembnih za pravilno pravno presojo obstoja pogojev po prvem odstavku 54. člena KZ-1, ki narekujejo uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom, zato je na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Zgolj okoliščina, da je predsednica senata v obravnavani zadevi, hkrati sodnica Višjega sodišča v Ljubljani, ki bo odločalo o pritožbi zoper njene odločitve, ne more že sama po sebi vzbujati dvoma v videz nepristranskosti pritožbenega sodišča kot celote. Pri tem je potrebno upoštevati, da so višji sodniki pri odločanju o pritožbi vezani na Ustavo in zakone.
ZKP člen 65, 65/1, 97, 97/2.. ZOdv člen 2, 2/2, 16, 16/1.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca - nadomeščanje odvetnika na naroku - odvetniški pripravnik
Odvetnik ni edini, ki stranko (oškodovanca) lahko zastopa v postopku pred sodiščem. Že iz citirane določbe drugega odstavka 97. člena ZKP izhaja, da lahko v kazenskem postopku oškodovanec pooblasti tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat. Takšna ureditev je skladna tudi s V. poglavjem ZKP, ki med drugim ureja položaj oškodovanca. Ta sme na podlagi prvega odstavka 65. člena ZKP izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, pri čemer zakon oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Bistveno je, da ima oškodovanec široke možnosti glede izbire pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je pooblaščenec v vsakem primeru upravičen do (odvetniške) nagrade. V kazenskem postopku si oškodovanec lahko za pooblaščenca vzame tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma nima pravne izobrazbe, ne sme pa tak pooblaščenec opravljati svojih storitev proti plačilu, saj je tako imenovano zakotno pisaštvo prepovedano. S tem se prepreči odplačno opravljanje odvetniškega poklica tistim osebam (pooblaščencem), ki odvetniškega statusa nimajo, s čimer se ščiti tudi stranke pred zanje neugodnimi posledicami, ki bi jih imela (nekvalitetna) procesna dejanja njihovih nekvalificiranih pooblaščencev.