pripor - odreditev pripora - dokazni standard verjetnosti - dokazni standard gotovosti - zakonski znaki kaznivega dejanja
Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki ne dosega stopnje gotovosti o storitvi kaznivega dejanja, čemur sledi tudi izrazoslovje, uporabljeno v sklepih sodišča, izdanih v fazi odreditve pripora.
pripor - odreditev pripora - predlog državnega tožilca za odreditev pripora - obrazložitev predloga za odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Skladno s prvim odstavkom 202. člena ZKP preiskovalni sodnik pristojnega sodišča odredi pripor na predlog državnega tožilca, predlog za odreditev pripora pa mora biti obrazložen. Iz predloga državnega tožilca izhajajo objektivne okoliščine in (na podlagi števila očitanih ravnanj izkazana) obdolženčeva vztrajnost kot ključna in nosilna subjektivna okoliščina ponovitvene nevarnosti, zato kršitev prvega odstavka 202. člena ZKP ni podana.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - materialna izčrpanost pravnih sredstev
Da bi bilo zatrjevano kršitev zakonitosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče preizkusiti, mora biti zadoščeno zahtevi po materialni izčrpanosti, pri čemer mora biti v tem pogledu niz nepretrgan. Če tega ni, se na tako kršitev vlagatelj ne more uspešno sklicevati.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Okoliščina, da je izvenzakonska partnerka obdolženca kot strokovna sodelavka zaposlena na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Celju, predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
V prvotnem opisu dejanja in v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu, pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.
ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/5, 421, 421/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno varstvo - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - bistvene kršitve določb postopka - obseg preizkusa pritožbenih navedb - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog za zaslišanje priče - verjetnost uspeha dokaza - nerelevanten dokaz - materialna izčrpanost pravnih sredstev
ZVZ je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej določno navesti in obrazložiti zahtevane kršitve zakonitosti. Vložnika ZVZ sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže.
zahteva za varstvo zakonitosti - dopustnost - pogoj za vložitev zahteve - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - bistvene kršitve določb postopka - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - zagovornik - kolizija interesov - sodba sodišča druge stopnje - nerazumljiv izrek - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - nejasni razlogi - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku.
Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.
Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).
S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.
Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - izvedenstvo - obseg izvedenčevega dela - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegirana priča - nedovoljeni dokazi - uradni zaznamek o zbranih obvestilih - pravna dobrota oprostitve pričanja - izločitev sodnika
Po četrtem odstavku 252. člena ZKP lahko izvedenec predlaga, da se izvedejo dokazi ali priskrbijo podatki, vendar le tisti, ki so pomembni za izvid in mnenje. Predloga izvedenca torej ne gre enačiti z dokaznim predlogom, ki ga podajo stranke postopka. Tudi zavrnitev izvedenkinega predloga ne more predstavljati kršitve pravice do obrambe.
Zoper oškodovanca obtožba ni bila vložena, zato njegova partnerka v postopku po vložitvi obtožnice ni bila več privilegirana priča v smislu 236. člena ZKP. Odločitev sodišča, da izloči uradni zaznamek z njeno izjavo, je bila zato nepotrebna. Izločitev listine, ki je ni bilo treba izločiti, zato ne more biti podlaga za izločitev sodnika po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP
bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.
Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.
Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - sodelovanje sodnika, ki bi moral biti izločen - predlog za izločitev sodnika - pravočasnost predloga - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka
Da stranka lahko uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave mora biti izpolnjen pogoj ali, da je izločitveni razlog nastal na obravnavi po njenem začetku ali pa da je bil izločitveni razlog podan že pred začetkom glavne obravnave, pa se stranka ni imela možnosti seznaniti pred začetkom glavne obravnave s tem izločitvenim razlogom, torej če „stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan“. Zahteva za izločitev sodnika je vedno vezana na določen stadij postopka. Če stranka izve za izločitveni razlog pred začetkom glavne obravnave, ga mora uveljavljati pred njenim začetkom.
Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.
Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016043
ZKP člen 365, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/3.. KZ-1 člen 124, 124/1.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pomanjkljiva presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - posebno huda telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - očitna pisna pomota
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.
Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču.
Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.
Za odločanje o novem obtožnem aktu (obtožnici) je glede na očitano kaznivo dejanje oziroma zanj predpisano kazen pristojno okrožno sodišče, to pa je po drugem odstavku 272. člena ZKP pristojno tudi za odločanje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016042
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372/2.. KZ-1 člen 37, 240, 240/1, 240/2.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - napeljevanje h kaznivemu dejanju - konkretizacija zakonskih znakov - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje izvedenca
Zgolj na podlagi ugotovitve, da je imel obsojeni S. O. interes pridobiti premoženjsko korist družbi O. P., d. o. o., ni mogoče zaključiti, da je zato tudi nagovoril storilca kaznivega dejanja v izvedbo zanj škodljivega pravnega posla. Sodišče bi moralo nagovarjanje v obrazložitvi sodbe opredeliti s konkretnimi dejstvi.
Četudi je bila edino premoženje družbe O. M., d. o. o., nepremičnina na Hrvaškem, to še ne pomeni, da je vrednost poslovnega deleža družbe nujno enaka vrednosti zadevne nepremičnine, povečana za znesek nominalne vrednosti poslovnega deleža, kot izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tak sklep je pravno napačen, saj ne upošteva vseh vidikov oziroma metod ocenjevanja vrednosti podjetij.
V izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene osebne okoliščine (obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, bil naj bi tudi član dobro organizirane mednarodne skupine za prevoz ilegalnih prebežnikov) tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je sodišče ob odreditvi pripora napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014868
ZKP člen 65, 65/1, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2.
kršitev kazenskega zakona - silobran - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zapisnik o izpovedbah prič - vplivanje na priče - pooblaščenec oškodovanca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - seja pritožbenega sodišča - obvestilo o seji pritožbenega sodišča - kršitev pravice do obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, je v skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve.
Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obtoženca in s tem poseže v ustavno pravico do sojenja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena Ustave RS. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00015375
ZKP člen 358, 358-1, 424, 424/2, 483, 483/2.. KZ-1 člen 176, 176/3.
postopek proti mladoletnikom - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - beneficium cohaesionis
Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.