bistvene kršitve določb kazenskega postopa - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - obvestila - anonimni vir - obrazložitev sodbe - direktni naklep - nezmožnost izpodbijanja sodbe zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja
Policisti so informacije v uradnih zaznamkih z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, katerih izvor ni pojasnjen, preverili s podatki uradnih evidenc (ki so natančno povzeti v izpodbijani odredbi) in z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od znane osebe, zato zagovornikovim navedbam, da tožilka ob izdaji odredbe pri presoji dokaznega standarda ni preverila objektivne (in subjektivne) zanesljivosti obvestil, pridobljenih od neznanih virov, ni mogoče pritrditi.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - ekonomičnost in hitrost postopka - prebivališče strank in prič
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovorniki utemeljujejo lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče upoštevati tudi druge okoliščine, tudi obremenjenosti posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je že nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 214, 214/1, 219, 371, 371/1-8.. ZNDM-2 člen 2, 28, 28/2, 29, 29/3, 29/4.. ZCS-1 člen 3, 3/1, 12, 15, 15/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - preiskava prevoznega sredstva - nedovoljen dokaz - osebna preiskava brez odredbe sodišča - pooblastila carinskih organov - preiskava carinskih organov - dokazni standard - sum storitve kaznivega dejanja
Vprašanje, ali je bila preiskava vozila, ki ga je vozil obsojenec, opravljena zakonito, je treba presojati z vidika predpisov, ki so v kritičnem času urejali delovanje policije na mejnem prehodu in predpisov, ki so urejali carinski nadzor.
Po navedeni ureditvi lahko policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega sredstva in v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov tudi preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča. Enako velja za carinske organe v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Takšno ravnanje mejnih policistov in carinikov tako samo po sebi ne pomeni kršitve določb 214., 215. in 219. člena ZKP.
Kot je bilo že pojasnjeno, za pregled vozila po ZNDM-2A zadošča zelo nizek dokazni standard - sum. Takšnemu dokaznemu standardu pa je bilo vsekakor zadoščeno z zaznavo izkušenega obmejnega policista, ki se je v skladu s svojimi pooblastili, po oceni obeh nižjih sodišč za natančen pregled vozila odločil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od kriminalista iz Ljubljane in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen telefon, kar ga je zmotilo, saj je glede na izkušnje vedel, da je v takšnih primerih vedno nekaj narobe. Glede na to, da je bil podan sum kot potreben dokazni standard za preiskavo vozila, je po presoji Vrhovnega sodišča zato razumna ocena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila policistova odreditev preiskave vozila skladna z določbami ZNDM-2A in tudi mednarodnimi dokumenti, ki zavezujejo mejne policiste pri opravljanju nadzora prehoda meje. Okoliščina, da je bil mejni policist pred opravo mejne kontrole s strani kriminalista iz Ljubljane opozorjen, da naj opravi pregled vozila Mercedes iz določenega registrskega območja, pri čemer pa mu niso bili posredovani nobeni podatki o obsojencu, ravno tako ne o tovoru, torej o tem, da se v vozilu nahaja prepovedana droga, niti za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo, po oceni Vrhovnega sodišča ne pomeni, da policist v zvezi s konkretnim vozilom in morebiti vsemi ostalimi vozili, ki so ustrezali opisu kriminalista iz Ljubljane, ne bi smel več postopati po ZNDM-2A, temveč da bi moral za preiskavo vsakega takšnega vozila pridobiti odredbo za hišno preiskavo. V nasprotnem primeru bi bilo delo mejnih policistov, ki zajema nadzor zunanje „schengenske“ meje, skoraj povsem onemogočeno, saj ti navkljub obstoju drugih sumljivih okoliščin, na podlagi katerih lahko izvršujejo svoja pooblastila, namenjena nadzoru meje, teh ne bi smeli izvrševati, če za ukrepanje po določbah ZKP ne bi imeli dejanske podlage kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.
bistvene kršitve določb kazenskega postopa - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do komunikacijske zasebnosti - pričakovana zasebnost - preiskava elektronske naprave - zakonitost preiskave - pisno soglasje - prostovoljna izjava - privilegij zoper samoobtožbo - kraj in čas storitve kaznivega dejanja
Glede na to, da je bila vsa elektronska komunikacija naslovljena (tudi) na K., se obsojenec, upoštevajoč tudi naravo in vsebino komunikacije (dogovarjanje in načrtovanje umora), ne more uspešno sklicevati na (pričakovano) zasebnost. Obsojeni J. na tej komunikaciji namreč ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, saj bi K. z vsebino elektronske komunikacije kadarkoli lahko seznanil tretjo osebo (organ kazenskega postopka) in s tem po svoji volji izstopil iz sfere zaupnosti komunikacije.
ZKP člen 39, 371, 371/2, 420, 420/2.. URS člen 23.
pravica do poštenega postopka - pravica do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - substanciran dokazni predlog - pravna relevantnost predlaganega dokaza - utemeljenost predloga - pravica do zaslišanja obremenilne priče - pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranost sodnika
Obsojenec pri uveljavljanju kršitve pravice do obrambe v zahtevi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi sodišče moralo ugoditi vsem dokaznim predlogom, ki sta jih z zagovornikom podala na predobravnavnem naroku, ker državna tožilka ni izrecno nasprotovala njihovi izvedbi. Po ustaljeni sodni praksi v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba.
Politično prepričanje nekdanjega funkcionarja, ki naj bi bilo drugačno od političnega prepričanja obsojenca, med postopkom ni bilo z ničemer izkazano, niti ni bilo pojasnjeno, kako naj bi to domnevno dejstvo vplivalo na nepristranskost razpravljajoče sodnice.
V skladu z ustaljeno sodno prakso sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje o njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo v naprejšnje prepričanje o predmetni zadevi, ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa do obsojenca. V nasprotnem primeru bi se dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje vzpostavil vedno, kadar bi bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v obsojenčevo korist v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00008883
ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/1-1, 420/1-3, 420/2, 424, 424/1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje velike tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - protipravna prilastitev - prilastitveni namen - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - pravica do poštenega postopka - pravica do obrambe - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - utemeljitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Okoliščina, da je obsojenka oškodovančeva denarna sredstva nakazala na račun svoje družbe, nima vpliva na zaključek, da si je sredstva protipravno prilastila. Že samo nakazilo zneskov je pomenilo razpolaganje in prisvojitev oškodovančevih sredstev na transakcijskem računu.
Ob izkustveno gledano izrazito nelogičnem in neprepričljivem obsojenkinem zagovoru, obramba, ki ni uspela izkazati ne obstoja osebe z imenom M. ali M. Š. ne zatrjevanega dolga, ni izkazala, da bi bili predlagani dokazi za obsojenko uspešni. Ob upoštevanju dokaznega položaja oziroma stanja stvari vložnik zato neutemeljeno zatrjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje osebe z imenom M. ali M. Š. in dokaznih predlogov, katerih cilj je bil pridobiti čim več informacij o tej osebi, pomeni kršitev pravice do obrambe.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - nedovoljenost izrednega pravnega sredstva - pripor - vročitev sklepa o priporu obdolžencu - pravnomočnost sklepa o priporu - pravica do obrambe
V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljavljati, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočni sklep o odreditvi pripora preuranjena.
ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/1, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do poštenega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovite obrambe - izvedba dokazov v korist obdolženca - pravna relevantnost predlaganega dokaza - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - utemeljitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga
Kljub temu, da je pritožnik navedel le, da bo Č. pričal o tem, da oškodovanec redno vpliva na priče, njegovega predloga ni mogoče označiti za neutemeljenega in je bil resnično pomemben za njegovo glavno obrambno smer, saj je z njim izpodbijal verodostojnost oškodovanca in priče C. Razlog, da so dejstva v zadostni meri ugotovljena, samo po sebi ni zadosten razlog. Razlog, da Č. ne more neposredno pričati o dogodku, bolj izraža stališče sodišč, da takih dokazov načeloma ni mogoče šteti za pomembne. Tako stališče sodišč je pritožniku onemogočilo, da bi izpodbijal verodostojnost prič tako, da bi se pregledali dokazi o njihovem predhodnem ravnanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007487
ZKP člen 420, 420/2, 424.. KZ-1 člen 60.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Napačno je stališče zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju, da se je kazenski postopek zaradi enakih očitkov že začel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je to opravilo posamezna preiskovalna dejanja, pri čemer se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Kr 15887/2017 z dne 25. 5. 2017. V citirani zadevi je bila procesna situacija, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo o sporu o pristojnosti, drugačna, saj je bil kompetenčni spor sprožen v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj po 166. členu ZKP in torej zahteva za začetek kazenskega postopka še ni bila podana. V obravnavanem primeru pa je tožilstvo že podalo zahtevo za preiskavo, s čimer je zahtevalo uvedbo kazenskega postopka, preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju pa je osumljenega M. K. tudi že zaslišal. Zahtevo za izvedbo posameznega preiskovalnega dejanja pa ni mogoče šteti za zahtevo za uvedbo kazenskega postopka, saj se na podlagi tako pridobljenih dokazov tožilstvo šele odloča, ali bo zahtevalo uvedbo postopka.
zahteva za varstvo zakonitosti - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - predlog državnega tožilca - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Zakonska določila 129. a člena ZKP sodišču ne nalagajo posebnih obveznosti glede pridobivanja procesnega gradiva in njegovega vročanja strankam postopka. Kljub temu mora sodišče v vsakem posameznem primeru zagotoviti obsojencu ustrezna jamstva, vključno s pravico do izjave. V obravnavanem primeru je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno procesno gradivo, na katerega je oprlo svojo odločitev glede izvršitve kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, vročiti obsojencu, da bi se lahko o njem izjavil ter ali je z opustitvijo navedenega kršilo njegovo pravice do izjave.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravočasnost zahteve - sklep o priporu - pravnomočnost - rok za pritožbo
Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranost sodnika - zahteva za izločitev sodnikov - videz nepristranskosti
V predlogu za prenos pristojnosti bi moral predlagatelj izkazati obstoj konkretnih okoliščin, ki so po svoji vsebini zmožne vplivati na nepristranskost sojenja in ta vpliv v konkretni zadevi utemeljiti, ne pa le na splošno trditi, da so vsi sodniki, državni tožilci in oškodovanec v tej zadevi povezani in da so se že vnaprej dogovorili, da ga obsodijo.
ZKP člen 363, 363/1, 364, 364/7, 371, 371/2, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8, 23.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje - pravica do poštenega postopka - načelo neposrednosti - pravica do pritožbe - razlaga Evropskega sodišča za človekove pravice - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pisna izdelava sodbe - obrazložitev sodbe - ocena verodostojnosti priče - rok za pisno izdelavo sodbe
Načelo neposrednosti se v kazenskem postopku razteza tudi na oblikovanje razlogov sodbe, zato je obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 23. člena Ustave RS, kolikor je razlago sodbe napisal sodnik, ki ni neposredno izvajal dokazov oziroma izrekel sodbe.
Oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, mora začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). Ukrep odvzema premoženjske koristi se sicer izvrši v korist proračuna, vendar pa država ni tista, ki je pasivno legitimirana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju (da bi ta imel terjatev do nje). Pasivno legitimiran je namreč obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist). Država je le subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - spravljanje v podrejen položaj - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibna potrebnost pripora - nujnost pripora - obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje
Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti presoja uveljavljane kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se nanašajo na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more pa se pri tem spuščati v presojo pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnici, saj bi se s tem odločilo o utemeljenosti obtožbe. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja sta namreč predmet presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba zoper sklep o odreditvi pripora - izločitev sodnika v pritožbenem postopku - izločitveni razlog - sorodstveno razmerje - rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika
Od obdolženčeve obrambe v pripornih zadevah, v kateri imata obdolženi in njegov zagovornik na voljo zgolj 24 ur za vložitev pritožbe, ni mogoče zahtevati, da v tako kratkem pritožbenem roku iz previdnosti opravi tudi poizvedbe o sestavi zunajobravnavnega senata, ki bo odločal o pritožbi.