ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 202/3.. URS člen 20.
pripor - ponovitvena nevarnost - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - rok za vročitev sklepa o priporu
Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 19. 3. 2013 presodilo, da iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno: če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja, pa se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bil pripor v konkretnem primeru odrejen nezakonito, ker je bila osumljencu prostost odvzeta dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, k preiskovalni sodnici pa je bil priveden šele dne 28. 3. 2018 ob 16.28 uri. Obdolženčev zagovornik s temi trditvami po vsebini ne izpodbija zakonitosti odreditve pripora, temveč izraža nestrinjanje s trajanjem policijskega pridržanja, česar pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora ne more presojati.
ZKP člen 12, 12/4, 67, 67/2, 371, 371/2.. URS člen 29, 29-2.
zahteva za varstvo zakonitosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe - odločba o brezplačni pravni pomoči - dodelitev brezplačne pravne pomoči - vrnitev v prejšnje stanje
Če je odločba o BPP odvetniku, določenemu za izvajanje BPP, vročena tik pred iztekom zakonskega roka za vložitev pravnega sredstva, ali celo pozneje, je možna le smiselna uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje in s tem omogočeno uresničevanje pravice do obrambe.
Glede same višine izrečene zaporne kazni in njenega vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti, že sam izrek obsodilne sodbe v vsakem kazenskem postopku predstavlja povsem novo okoliščino. Z izrekom obsodilne sodbe je domneva nedolžnosti bistveno oslabljena. V tej luči se izrečena visoka zaporna kazen pokaže kot nova okoliščina, ki tudi ostale ugotovitve postavlja v drugačen kontekst.
Sodišče sme pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, pri čemer s takšno presojo ne krši domneve nedolžnosti. Ni videti razloga, da ne bi bilo takšno stališče relevantno tudi pri presoji pripornega razloga begosumnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012848
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 29, 29/2, 29/4.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljiva posledica - protipredpisna vožnja - prekinitev vzročne zveze - neprištevnost storilca - actio libera in causa
Pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa se običajno uporablja teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se kot upošteven vzrok za nastanek škode oziroma posledice štejejo tiste okoliščine, ki pri rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pomembno je, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca. Na podlagi presoje storilčevega ravnanja sodišče napravi sklep, ali je to ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna in v skladu z rednim tekom stvari.
Za neprištevnost se zahtevata dva pogoja, biološki in psihološki. Biološki pogoj je trajna ali začasna duševna motnja ali duševna manjrazvitost. Stanje, ko se nekdo spravi v položaj, v katerem ni prišteven zaradi uporabe alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi, lahko sodi med začasne duševne motnje.
Predsednica senata v povezani kazenski zadevi dokazov ni izvajala in jih zlasti tudi ni ocenjevala, ni podana zatrjevana kršitev ZKP po 2 in 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371.člena ZKP.
Z umestitvijo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. člen KZ-1, pa je uporaba tega instituta v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, obvezna.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - dvom v nepristranost sodišča
Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeve navedbe v zvezi z okoliščinami prihoda na sodišče ne predstavljajo okoliščin, ki bi opravičevale prenos krajevne pristojnosti. Tako razlog, ki bi prevladal nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, ni podan.
Po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčevo subjektivno videnje okoliščin, ki objektivno ne izkazujejo negativnega razpoloženja v zvezi z vprašanjem, povezanim s konkretno zadevo, ne nudijo podlage za dvom v nepristranskost sojenja pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.
postopek za izročitev obdolžencev - ekstradicijski pripor
Navedbe zagovornika se nanašajo na postopek izročitve oziroma predaje, odločitev o izvedbi kazenskega postopka v Republiki Sloveniji pa naj bi posredno vplivala tudi na izročitveni pripor. Ker zagovornik s svojimi navedbami ne uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z izročitvenim priporom, njegove navedbe za presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso relevantne.
ZKP člen 371, 371/1-9.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Kršitev je mogoče zagrešiti zgolj tako, da sodišče spremeni opis dejanja v izreku sodbe ter s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. Te kršitve sodišče ne more zagrešiti v razlogih sodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pogoj za vložitev zahteve - formalno in materialno izčrpanje
Ni videti iz narave stvari izhajajočega oziroma v logični razlagi utemeljenega razloga za razlikovanje med zahtevama za varstvo zakonitosti, ki sta obe formalnopravno neizčrpani, razlikujeta pa se le v tem, da ena uveljavlja dovoljene razloge za njeno vložitev, druga pa je vložena izključno iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
zahteva za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve - vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče druge stopnje je vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče celo izrečno v svoji sodbi zapisalo, da je preizkus sodbe v navedenem, zakonsko določenem obsegu opravilo in da pri tem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s takim zaključkom sodišča druge stopnje pa ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zatrjevane kršitve iz 383. člena ZKP in na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, če vložnik kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku.
bistvene kršitve določb postopka - izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - izločitev sodnika višjega sodišča - zahteva za izločitev sodnika - rok za zahtevo za izločitev sodnika - seznanjenost s sestavo pritožbenega senata
V postopku pred sodiščem druge stopnje ne obsojenec ne njegov zagovornik nista podala predloga za izločitev katerekoli sodnice kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav za to ni bilo ovir. Obsojenec se je imel možnost seznaniti s tem, kdo so sodniki kazenskega oddelka višjega sodišča in kako so sestavljeni senati. V letnem razporedu dela je vnaprej določena sestava pritožbenih senatov. Letni razpored dela pa se skladno z določbami Sodnega reda objavi na oglasni deski sodišča in objavi tudi na spletu. Obramba ima tako možnost zahtevati izločitev sodnice ali sodnika višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata. Izločitev sodnika višjega sodišča lahko stranka zahteva le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Izločitveni razlog bi sicer bilo možno uveljavljati tudi po začetku seje senata višjega sodišča v zvezi s kršitvijo, ki je nastala v pritožbenem postopku, če bi vložnik utemeljil, da razloga pred sejo senata ni mogel uveljavljati. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec tega ne trdi. Njegove navedbe so tudi tako splošne, da so sodnice (okoliščina spol) odločale o njegovi pritožbi, da ni mogoče trditi, da je konkretiziral razloge, ki utemeljujejo dvom v nepristranskost sodnika. Po navedenem kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo zatrjuje obsojenec, ni niti konkretizirana tako, da bi Vrhovno sodišče njegovega navedbe lahko preizkusilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012291
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
kršitev kazenskega zakona - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - račun - lažni podatki - slovenski računovodski standardi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Lažnost računov je v tem, da izkazujejo odplačen prenos različnih artiklov iz družbe in obsojenčevega s. p. na novoustanovljeno družbo, medtem ko je bil prenos dejansko neodplačen.
Zaključek o tem, ali gre za ponarejeno listino, je bil mogoč šele ob presoji, ali se podatki na računu skladajo z dejanskim poslovnim dogodkom.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - neprava obnova kazenskega postopka - izrek enotne kazni obsojencu - časovna veljavnost kazenskega zakona
Če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih kazenskih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.
podaljšanje pripora - sorazmernost pripora - varnost ljudi in njihovega premoženja - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Presoja sorazmernosti ukrepa pripora v primeru kaznivih dejanj, ki ne predstavljajo neposredne grožnje varnosti ljudi in njihovega premoženja, mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, ki omogočajo zaključek, da se s posegom v varnost pravnega prometa, ogroža tudi varnost ljudi. Sodišči nižje stopnje bi torej morali ugotoviti in pojasniti na kakšen način bi obdolženec s ponovitvijo očitanih kaznivih dejanj lahko ogrozil varnost ljudi.
ZKP člen 420, 420/1, 420/4.. ZSKZDČEU-1 člen 24, 24/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - evropski nalog za prijetje in predajo - pripor
Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - opravičilo - seja pritožbenega senata - obvestilo o seji pritožbenega senata - pravice obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje jemanja podkupnine - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba - uradno dejanje - nepremoženjska korist - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo
Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo.
Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo.
Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe.
Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je arterijska hipertenzija pogosta kronična bolezen, ki je dostopna medikamentnemu zdravljenju. Tako obtoženčevo zdravstveno stanje, ki zahteva dolgoročno in večinoma doživljenjsko zdravljenje, pri katerem je ključno njegovo sodelovanje, sicer predstavlja omejitev za sodelovanje v sodnem postopku, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi obtožencu onemogočala oziroma znatno oteževala udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Tako razlog, ki bi prevladal nad okoliščinami za določitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu kot pristojnega sodišča, ni podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00011572
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 274, 274/1, 274/2.
kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje s podrejenim - izvršitvena ravnanja - čas storitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišč, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.
Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana
Iz izvedenskega mnenja Komisije z dne 29. 12. 2017 izhaja, da je arterijska hipertenzija pogosta kronična bolezen, ki je dostopna medikamentnemu zdravljenju. Tako obtoženčevo zdravstveno stanje, ki zahteva dolgoročno in večinoma doživljenjsko zdravljenje, pri katerem je ključno njegovo sodelovanje, sicer predstavlja omejitev za sodelovanje v sodnem postopku, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi obtožencu onemogočala oziroma znatno oteževala udeležbo na narokih za glavno obravnavo. Tako razlog, ki bi prevladal nad okoliščinami za določitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu kot pristojnega sodišča, ni podan.
V skladu z določbo prvega odstavka 731. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Iz navedene določbe jasno izhaja, da mora biti shranjevalec natančno seznanjen s stvarmi, ki jih jemlje v hrambo ter njihovimi lastnostmi. Shranjevalec mora stvar, ki jo vzame v hrambo, varovati, način varovanja pa je odvisen od lastnosti stvari, ki je izročena v hrambo.
V konkretnem primeru so imeli najemodajalci pravico in dolžnost pregledati stvari, ki so jih po volji obsojenca, ki je sobo zapustil brez pojasnila in v njej pustil svojo prtljago, sprejeli v hrambo. V obsojenčevi potovalni torbi bi se lahko nahajale stvari, ki bi bile neprimerne za hrambo, v njej bi lahko bile pokvarljive ali celo nevarne stvari, za katere najemodajalci ne bi mogli prevzeti odgovornosti. Najemodajalci torej obsojenčeve prtljage niso pregledali z namenom, da bi posegli v obsojenčevo zasebnost oziroma, da bi v njej iskali predmete kaznivega dejanja (ti so bili najdeni naključno), temveč zato, da bi se seznanili z vsebino prtljage, ki so jo sprejeli v hrambo. Obsojenec se torej ni mogel zanašati na svojo pravico do zasebnosti prtljage, ki jo je brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, saj je moral, kot vsak drug razumen človek pričakovati, da se bodo najemodajalci seznanili s stvarmi, ki jih sprejemajo v hrambo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010953
ZKP člen 420, 427.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - silobran - prekoračeni silobran - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - bistveno zmanjšana prištevnost - psihično stanje
Ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel in kakšno obrambo bi zahteval.