KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007464
ZKP člen 427.. KZ-1 člen 220, 220/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - pravica do obrambe - dokazni predlog - postavitev izvedenca - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - sporno lastništvo nepremičnine
Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.
Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.
ZKP člen 12, 12/1, 12/4, 371, 371/2.. URS člen 29, 29-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do poštenega sojenja - načelo enakosti orožij - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do materialne obrambe - pravica do priprave na obravnavo - zloraba (procesne) pravice
Obsojenka s tem, ko je preklicala pooblastilo prvi zagovornici in pooblastila za obravnavo drugega zagovornika, ni zlorabila pravic v postopku, temveč je želela le, da bi se na obravnavi zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika, kar je njena ustavna pravica. Nobenega dvoma tudi ni, da ima zagovornik, ki je dolžan s svojim pravnim znanjem in izkušnjami pomagati obdolžencu pri obrambi in je hkrati samostojen subjekt kazenskega postopka, pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje tudi ustrezen čas (v skrajšanem postopku tri dni). Zato bi moralo sodišče predlogu zagovornika za preložitev obravnave ugoditi in razpisano glavno obravnavo preklicati. Ker tega ni storilo, je obsojenki kršilo pravico do obrambe. Pravna jamstva, ki so našteta v 29. členu Ustave niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, pri čemer je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je, kot je bilo že poudarjeno, zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče v konkretnem primeru obdolženki tega ni omogočilo, je kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP.
V obravnavanem primeru je oškodovanec kot tožilec vložil obtožnico zoper višje sodnike, ki po rednem teku stvari odločajo v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Tako je podana situacija, ko bi o pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrženju obtožnice odločali sodniki, ki so s konkretno obtožnico obdolženi storitve kaznivega dejanja oziroma njihovi kolegi, torej višji sodniki iz drugih oddelkov Višjega sodišča v Kopru, kar bi glede na malo število sodnikov (skupno 14 sodnikov) Višjega sodišča v Kopru lahko ustvarilo videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.
ZKP člen 167, 167/1, 201, 201/2, 201/3, 205, 205/2.. URS člen 23, 23/1.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - koluzijska in ponovitvena nevarnost - obrazložitev predloga - priporni razlogi - trajanje pripora pred vložitvijo obtožnega predloga - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Državna tožilka ne obrazloži, v čem objektivne okoliščine, to je način izvršitve kaznivega dejanja, teža dejanja ali okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve. Le zatrjevanje, da je obdolženec v dveh kazenskih postopkih, kar je bistvo tožilkinega predloga za podaljšanje pripora v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, pa tudi ne utemeljuje sklepanja o subjektivnih okoliščinah, ki so potrebne za presojo, ali je nevarnost ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja, podana, saj državna tožilka ne navede nobenih povezovalnih okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja v predlogu ni obrazložena do te mere, da bi omogočala sklep o pripornem razlogu po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo svetovnega spleta oziroma elektronske pošte, ni pa povsem jasno, kje je storilec deloval oziroma kje je, glede na očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, nastala prepovedana posledica. Glede na opis kaznivega dejanja je torej negotovo, na območju katerega sodišča naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, zato je glede na dejstvo, da je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Celju, na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZKP v tej zadevi podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - pravočasnost dopolnitve zahteve - izpovedba oškodovanca - nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki (protispisnost)
Glede na to, da je sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, obsojencu določilo novega zagovornika šele 20. 7. 2016, torej že po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, bi bila možna smiselna uporaba določila 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar obsojenčev zagovornik ob vložitvi dopolnitve zahteve ni podal tovrstne prošnje, Vrhovno sodišče pa glede na očitno prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, navedb iz dopolnitve zahteve ni upoštevalo.
Odsotnosti izrecnega zanikanja vsebine uradnega zaznamka ni mogoče preprosto enačiti s sklicevanjem na njegovo vsebino, v posledici česar bi njegova vsebina postala del izpovedbe oškodovanca. V obravnavanem primeru gre tudi za izrazito nasprotje, saj predstavlja izpovedba oškodovanca ključni obremenilni dokaz, pri čemer se napačno povzet del izpovedbe oškodovanca nanaša na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo tudi pri sklepanju o obstoju direktnega naklepa.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - postavitev izvedenca medicinske stroke - splošno znana in sodno znana dejstva - vožnja pod vplivom alkohola
Glede na koncentracijo alkohola v obsojenčevi krvi, ki je za 1,5-krat presegala dovoljeno koncentracijo, sodišču ni bilo treba postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali so bile obsojenčeve sposobnosti za varno vožnjo prizadete in zmanjšane. Poleg tega se sodišču v konkretnem primeru niti ni pojavil dvom v obsojenčevo prištevnost. Nova dejstva in novi dokazi pa niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.
pripor - sorazmernost pripora - trajanje pripora - nevarnost in teža kaznivega dejanja - podaljšanje pripora po razveljavitvi sodbe
Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2.. ZPPre člen 8, 8/4.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - pravnomočno končan kazenski postopek - zaseg predmetov kršitve
Razen v primeru izrecno določenih izjem, zahteva za varstvo zakonitosti torej ni mogoča zoper odločbo sodišča, preden kazenski postopek ni pravnomočno končan. Tudi v predmetni zadevi je bila odredba izdana v začetni fazi postopka parlamentarne preiskave, ki še ni zaključena. Tako niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
ZKP člen 200, 200/1, 201, 201/1-3, 272, 272/2, 371, 371/2.. URS člen 14.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - očitna pisna pomota - načelo kontradiktornosti - kršitev pravice do obrambe - vpliv na zakonitost sklepa - pripor - utemeljen sum - nedovoljeni dokazi - načelo enakosti
Za presojo, ali obdolženčeva fotografija in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi fotografije, predstavljajo nedovoljen dokaz, je treba ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do posega v obdolženčevo informacijsko zasebnost in ali je bil poseg v skladu z načelom sorazmernosti. Tako obdolženčeva fotografija, ki naj bi bila po trditvah zagovornice pridobljena iz policijskih evidenc, ne predstavlja dokaza, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, odločanje o nedovoljenosti tega dokaza in dokazov, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi, pa je pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.
Kot je obrazložilo višje sodišče (točka 40 obrazložitve sklepa višjega sodišča), je zunajobravnavni senat v uvodu sklepa z dne 12. 5. 2017 navedel napačno številko obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, na podlagi katerega je obdolžencem podaljšal pripor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena le obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora s številko Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ki je bila vročena obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat obdolžencem pripor podaljšal na podlagi edinega predloga za podaljšanje pripora, vloženega v obravnavani zadevi, to je predlog v obtožnici št. Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017. Napaka v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata predstavlja očitno pisno pomoto, ki ob upoštevanju, da je bil obdolženčevemu zagovorniku (v obravnavani zadevi edini) predlog za podaljšanje pripora vročen in da je zagovornik nanj odgovoril, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.
Zagovornikove navedbe glede nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena URS je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Višje sodišče se je opredelilo do zagovornikovih navedb in (med drugim) obrazložilo, da je izbira ukrepa vezana na presojo individualnih okoliščin vsakega obdolženca (točka 38 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu URS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007499
ZKP člen 19, 19/1, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 37.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - nasprotje med navedbami v razlogih sodb o vsebini listin in med samimi listinami - brez razlogov o odločilnih dejstvih - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kazenska odgovornost napeljevalca - obseg odgovornosti - kaznivost napeljevanja - kvalitativni in kvantitativni eksces - naklep
Sodišče je na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili ministrstvu predloženi lažni podatki, kar pa se, kot že navedeno, razlikuje od v izreku sodbe obsojencu očitanega zatrjevanja, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Nasprotje med navedenimi razlogi, ki so odločilni za izkazanost preslepitve, je precejšnje, saj na podlagi tako nasprotujočih si razlogov sodišča ni mogoče zaključiti, ali je v obravnavanem primeru prišlo do preslepitve ministrstva, s tem pa tudi, ali je podano obravnavano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tako podano precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Obrazložitev sodišča se nanaša na dejanje, ki se v izreku sodbe očita D. M. in A. E. kot njenemu pomočniku, pri čemer se sodišče z očitki izreka sodbe, ki se nanašajo na obsojenca v zvezi z izvedbo gradbenih del (torej katera dela so oziroma bi lahko bila opravljena do sredine decembra 2009) in z vprašanjem morebitnega (kvantitavnega) ekscesa D. M. ni ukvarjalo. Kot že navedeno, so v obravnavani zadevi dejstva v zvezi z izvedbo del do sredine decembra 2009 odločilna za presojo (konkretnih) zakonskih znakov obsojencu očitanega napeljevanja. Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o delih, ki so oziroma bi lahko bila izvedena do sredine decembra 2009 nima razlogov, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča prav tako utemeljeno opozarja na nejasne razloge sodišč v zvezi z napeljevalčevim naklepom, ki se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00005281
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 220, 220/1.
kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar
V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnanje (uničenje, poškodovanje tuje stvari), opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00005978
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 234, 234/1, 237, 237/1, 371, 371/1-8.. KZ-1 člen 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona - goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - zaslišanje obremenilne priče - odločilna dejstva in okoliščine
Obsojenec se očitka, da je oškodovance preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da so mu oškodovanci denar izročili z namenom posredovanja pri državnih organih. S sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih ne more upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. Nameni oškodovancev, ki so jih imeli ob izročitvi denarja, ne vplivajo na dejstvo, da so bili s strani obsojenca preslepljeni, s preslepitvijo pa je obsojenec na njihov račun prišel do premoženjske koristi.
Privilegij zoper samoobtožbo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek. Privilegij zoper samoobtožbo pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe. Za drugačno razlago v besedilu četrte alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavno-procesne garancije, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - sedež oškodovanca - gospodarska družba
Prepovedana posledica kaznivega dejanja poslovne goljufije (nastanek premoženjske škode) ni nastala z izpolnitvenim ravnanjem oškodovanke, temveč z obdolženčevim neplačilom zapadlih računov za dobavljeno in montirano opremo. Kraj nastanka take škode je mogoče presojati le na podlagi sedeža oškodovanke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004278
ZKP člen 371, 371/1-11, 426, 426/1, 427.. KZ-1 člen 258.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - naklep - nevestno delo v službi - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - pooblastila inšpektorja - pravno relevantna vzročna zveza - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Izostala je ključna ocena, ali je glede na položaj in pooblastila, ki jih je imela obsojenka kot gradbena inšpektorica po 150. in 152. členu ZGO-1, zatrjevani nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke sploh lahko v kakršnikoli pravno upoštevni vzročni zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem ali pa ta sega izven njenega vplivnega območja.
Odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je obsojenka naklepno (zahteva se vsaj eventualni naklep) zanemarjala svoje uradne dolžnosti v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi pritožbenega sodišča, so neobrazložena.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazni standard - dokazi za utemeljen sum - naknadno pridobljeni dokazi
Za presojo zakonitosti ukrepa podaljšanja pripora po drugem odstavku 272. člena ZKP so pomembne tiste okoliščine in dejstva, ki so obstajala do trenutka vložitve obtožnice oziroma ob odločanju o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora.
ZKP člen 464.. Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ člen 21.
spor o pristojnosti - postopek proti mladoletnikom - lažja izvedba postopka
Ocena o lažji izvedbi postopka zoper mlajšo mladoletnico v obravnavanem primeru ne more temeljiti le na možnosti lažjega spoznavanja njene osebnosti, ampak tudi ob hkratnem upoštevanju položaja mladoletne žrtve, ki bi jo ugotavljanje istega dejanskega stanja na dveh različnih sodiščih izpostavljalo dodatnim stiskam.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik z navedbami, da sodišče ni opravilo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj, izraža nestrinjanje z (vsebinsko) odločitvijo sodišča, ki jo je sprejelo na podlagi drugega odstavka 431. člena ZKP. Vložnikove navedbe tako ne predstavljajo okoliščin, ki bi lahko ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Mariboru