KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077977
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 248, 424, 424/2. SZ-1 člen 5, 5-1, 5-2, 25, 25/1, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3, 29/4. GZ člen 3, 3/1-41.
kaznivo dejanje samovoljnosti - zavarovana pravna dobrina - civilnopravno razmerje - večstanovanjska stavba - redno upravljanje - posli, ki presegajo redno upravljanje - zavrnitev dokaznega predloga - strokovno vprašanje - pravica do obrambe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.
Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.
Z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je treba zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval.
V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča je strokovno vprašanje.
ZKP člen 5, 16, 16/3, 18, 18/1, 329, 329/3-4, 364, 364/1-7, 395, 395/1. URS člen 29, 125. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dokazovanje - dokazni predlog - odločanje o dokaznem predlogu
Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti.
Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, zavrnitvi pritrdilo.
obrazloženost drugostopenjske odločbe - pritožba zoper sklep o priporu - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev sklepa - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Naloga zunajobravnavnega senata kot drugostopenjskega organa ni v ponovni presoji obstoja vseh pogojev za pripor, neodvisno od pritožbenih navedb, temveč da skrbno presodi pritožbene navedbe in nanje argumentirano odgovori.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - kazenski postopek - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodni postopek - sodna odločba - odločitev sodišča - brezplačna pravna pomoč - primerljivost - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - samostojno pravno sredstvo
Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.
pravica do zagovornika - obramba z zagovornikom - mladoletnik - preiskava elektronske naprave - soglasje - pisna privolitev imetnika - pričakovana zasebnost - pravica do zasebnosti
Preiskava elektronske naprave pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, lahko pa tudi poseg v komunikacijsko zasebnost iz določbe 37. člena Ustave. Za njeno zakonito izvedbo mora obstajati ena od dveh alternativno določenih pravnih podlag: (1) vnaprejšnja pisna privolitev imetnika elektronske naprave oziroma znanih in dosegljivih uporabnikov te naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali (2) obrazložena sodna odredba, izdana na predlog državnega tožilca.
Ker v obravnavanem primeru preiskava elektronskih naprav ni bila opravljena na podlagi odredbe sodišča, temveč na podlagi mladoletnikove privolitve oziroma soglasja, je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bila mladoletnikova privolitev sad njegove prostovoljne in informirane odločitve, ki jo mladoletnik lahko izoblikuje le v navzočnosti in po posvetu s svojim zagovornikom. Navzočnosti zagovornika pri takšnih odločitvah mladoletnika ne more nadomestiti prisotnost njegovega zakonitega zastopnika (na primer očeta ali matere). Mladoletnikova obramba bo učinkovita le, če jo izvaja zagovornik, ki mora imeti v postopku proti mladoletniku ne le znanja s področja pravne stroke, ampak tudi dodatna znanja s področja mladoletniškega prestopništva. Zato upoštevaje ustavna jamstva iz 29. člena Ustave v povezavi z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 454. člena ZKP mladoletnikova privolitev za pregled elektronske naprave ne more biti pravno veljavna, če ni bila podana po posvetu in v navzočnosti njegovega zagovornika.
KZ-1 člen 73. ZKP člen 285č, 285č/6, 450b, 450b/1, 450b/2, 450b/3.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.
Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.
pripor - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nedovoljeni dokazi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.
Sodišče lahko v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled (prima facie) nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.
ZKP člen 395, 395/1. URS člen 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
standard obrazloženosti sodne odločbe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravica do pravnega sredstva
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.
pripor - izvršilni naslov - sklep o podaljšanju pripora - ugotovitveni sklep - nove okoliščine
Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.
ZKP člen 421, 421/2, 425, 425/2. ZST-1 tarifna številka 7401.
pripor - očitno neutemeljena vloga - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - pavšalne navedbe - zloraba pravice do sodnega varstva - separatni stroški
Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.
pripor - pravica do izjave - zaslišanje obdolženca - izvršilni naslov - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - ugotovitveni sklep
Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.
Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče
Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - dokazni predlog - dokazno sredstvo - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga kot nepopolnega
Dokazni predlog, če naj obramba z njim uspe, mora dovolj določno opredeliti dokaz (dokazno sredstvo), da lahko sodišče (tudi z morebitnimi dodatnimi poizvedbami) izvede predlagano dejanje dokazovanja. Ker temu bremenu obramba ni zadostila, je bilo sodišče v enakem položaju, kot če bi bila priča dejansko nedosegljiva.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 25, 39. ZKP člen 78, 78/1.
denarna kazen zaradi žalitve sodišča - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja - oškodovanec kot tožilec - subjektivni in objektivni kriterij - pritožbeni postopek
Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.
Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.