KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007497
ZKP člen 17, 17/1, 39, 39/1-6, 249, 371, 371/2, 372, 372-3, 372-4.. URS člen 23, 29, 29-3.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega zakona - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - načelo materialne resnice - (ne)izvedba predlaganih dokazov - utemeljenost zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca - zastaranje kazenskega postopka - enovito kaznivo dejanje
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, ki bi na podlagi ogleda ugotovil, katera oprema je bila dejansko dobavljena S. in katere storitve opravljene, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in je vplivala na zakonitost sodbe.
V primerih, ko gre za posamezna dejanja, ki sicer pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, in za ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo zgolj količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ta predstavljajo eno (enovito) kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
ZKP člen 148, 371, 371/2, 395, 420, 420/1-3.. URS člen 14, 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-d.
enakost pred zakonom - pravica do obrambe - pošten postopek - kontradiktornost postopka - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - pravice obdolženca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - izsiljena izjava obsojenca - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - pravna relevantnost predlaganega dokaza - ogled
Čeprav obsojenec pri ogledu ni bil navzoč, kontradiktornost ni bila prekršena. Na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje predvajalo videoposnetek ogleda in predočene so bile fotografije ter listine, ki se nanašajo na ogled. Obsojencu je bilo omogočeno, da se s potekom ogleda seznani, saj je bil dokaz na glavni obravnavi izveden.
Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, tako sklicevanje zagovornika na razliko v določenih kaznih pri obeh obsojencih in trditve, da kazen za obsojenega K. ni pravična, ne utemeljujejo zaključka, da je bilo obsojencu s kaznijo kršeno načelo enakosti pred zakonom oziroma, da je kazen arbitrarno odmerjena in tako prekršen kazenski zakon.
pripor - ponovna odreditev pripora - pravica do kontradiktornega postopka - kršitev kontradiktornosti - priporni narok - pravica do obrambe - pravica do izjave obdolženca
Določba 204.a člena ZKP ureja le tiste situacije, ko je bila osumljencu že odvzeta prostost in ga je policija privedla k preiskovalnemu sodniku. Vendar to še ne pomeni, da se lahko pripor v primeru, ko obdolžencu prostost prehodno še ni bila odvzeta, odredi, ne da bi bilo opravljeno to procesno dejanje.
Vendar mora v primeru, da konkradiktornost postopka ni bila zagotovljena, v pravnih sredstvih zoper odločbo, s katero je bil pripor odrejen, obramba vsaj na nivoju verjetne izkazanosti navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko, če bi jih lahko uveljavljal na pripornem naroku, privedle do tega, da pripor ne bi bil odrejen.
V nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme policija na prošnjo tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost (takoimenovani začasni ekstradicijski pripor). Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.
ZKP člen 75, 75/2, 285.a, 285.a/3-4, 371, 371/1-11, 420, 420/1, 420/2, 420/5.. URS člen 29.
zagovornik po pooblastilu - pravica do proste izbire zagovornika - preklic pooblastila - pravica do obrambe - pravica do učinkovite obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev prepoznega dokaznega predloga - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - materialna izčrpanost pravnih sredstev
Tedanji zagovornik je svojo dolžnost opravljal na podlagi obsojenčevega pooblastila. Navedeno pomeni, da je bilo morebitno nezadovoljstvo obsojenca z izvajanjem njegove obrambe stvar njunega medsebojnega mandatnega razmerja. Kolikor je obsojenec menil, da zagovornik ne izvaja kakovostne in učinkovite obrambe oziroma, da po njegovi oceni kaže znake duševne bolezni, je potemtakem imel kadarkoli možnost preklicati pooblastilo in si izbrati drugega zagovornika, česar pa ni storil. Ne prvostopenjsko, ne drugostopenjsko sodišče, nista imeli prav nobenega razloga, da bi kakorkoli vplivali na obstoj mandatnega razmerja med obsojencem in zagovornikom, saj bi na ta način posegali v zaupen odnos med navedenima. Zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom je namreč eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom, zato sodišče vanj ne more posegati.
Vprašanje identitete oziroma istovetnosti podpisa je strokovno vprašanje, s katerim se ukvarja grafološka znanost. Odgovore na strokovna vprašanja ni mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi kot le z izvedenstvom (člen 248 ZKP). Nobenega dvoma pa tudi ni, da če bi dokaz uspel, oziroma če bi se izkazalo to, kar obramba zatrjuje, da podpis na pogodbi ni obsojenkin, bi to lahko zaključke sodišča o tem dejstvu omajalo, in s tem tudi zaključke o obsojenkini vlogi pri dejanju, kot jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.
prenos krajevne pristojnosti - fakultativni prenos krajevne pristojnosti - hitrost in ekonomičnost postopka - lažja izvedba postopka - bivališče strank in prič na območju drugega sodišča
Vsaka, le nekoliko lažja izvedba postopka pri drugem sodišču še ni razlog za prenos pristojnosti.
ZKP člen 355, 363, 363/1, 364, 364/7, 371, 371/1-1, 371/2, 420, 420/1-3, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
pravica do poštenega postopka - načelo neposrednosti - pravica do pritožbe - stališče Evropskega sodišča z človekove pravice - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - psihološka presoja verodostojnosti izpovedb - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - ocena verodostojnosti priče - neposreden vtis - neposredna zaznava sodnika - rok za izdelavo pisne sodbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe
Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP imajo upravičenci pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
Zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t. i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi zaslišanju obdolženca in prič.
S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov.
Sodnica, ki je pisala sodbene razloge, pri sojenju in izvajanju dokazov ni sodelovala. To pomeni, da je bil njen spoznavni, gnoseološki položaj v zvezi s presojo dokazne vrednosti posameznih dokazov (dokaznih sredstev) okrnjen, saj je le-to, lahko napravila le na podlagi logičnega mišljenja in izkustvenih pravil, ne pa tudi na podlagi neposrednega vtisa o izpovedbah prič in zagovoru obdolženca, čeprav so zagovor in izpovedbe prič predstavljali enega od bistvenih elementov pri ugotavljanju odločilnih dejstev glede vprašanja krivde in kazenske sankcije. Ker si sodnica, ki je pripravila pisno obrazložitev sodbe, neposrednega vtisa ni mogla ustvariti, je jasno, da je tudi v obrazložitvi sodbe psihološka presoja verodostojnosti obdolženca in prič oziroma zanesljivosti njihovih izjav v celoti izostala.
S tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, sta bila kršena načelo neposrednosti in določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja treba razlagati tako, da se zahteva, da (tisti) sodnik, ki sodi in izvaja dokaze ter izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe v primerih, ko je izdaja pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo po zakonu obvezna.
Takšen izrazito odstopajoč časovni razkorak, je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na specifične okoliščine primera, še dodatno okrnil pomen načela neposrednosti, ki se odraža tudi v zagotovitvi razumne časovne povezanosti dejanj sodišča, ki zadevajo postopek izdaje sodbe, čemur sta namenjena navedena (sicer instrukcijska) roka petnajstih oziroma tridesetih dni iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki ne zasledujeta le namena pospešitve postopka, pač pa izhajata tudi iz predpostavke, da je razloge sodbe zaradi omejenosti spominskih sposobnosti še preden jih načne rja pozabe mogoče lažje, s tem pa tudi bolj pravilno in popolno, oblikovati, če je časovni razkorak med fazami izvajanja dokazov, razglasitvijo sodbe in njeno izdelavo čim manjši
pritožba - vročanje zagovorniku - zamuda pritožbenega roka - zavrženje prepozne pritožbe - pravica do obrambe - priprava obrambe - vrnitev v prejšnje stanje
Ker je bila obsojencu odločba o brezplačni pravni pomoči vročena šele, ko sta pretekli že dve tretjini petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP teče od vročitve sodbe obdolžencu, so bile obsojenčeve možnosti za pripravo učinkovite obrambe zoper očitke v obsodilni sodbi bistveno omejene. Institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva.
ZKP člen 12, 12/1, 12/4, 371, 371/2.. URS člen 29, 29-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do poštenega sojenja - načelo enakosti orožij - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do materialne obrambe - pravica do priprave na obravnavo - zloraba (procesne) pravice
Obsojenka s tem, ko je preklicala pooblastilo prvi zagovornici in pooblastila za obravnavo drugega zagovornika, ni zlorabila pravic v postopku, temveč je želela le, da bi se na obravnavi zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika, kar je njena ustavna pravica. Nobenega dvoma tudi ni, da ima zagovornik, ki je dolžan s svojim pravnim znanjem in izkušnjami pomagati obdolžencu pri obrambi in je hkrati samostojen subjekt kazenskega postopka, pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje tudi ustrezen čas (v skrajšanem postopku tri dni). Zato bi moralo sodišče predlogu zagovornika za preložitev obravnave ugoditi in razpisano glavno obravnavo preklicati. Ker tega ni storilo, je obsojenki kršilo pravico do obrambe. Pravna jamstva, ki so našteta v 29. členu Ustave niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, pri čemer je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je, kot je bilo že poudarjeno, zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče v konkretnem primeru obdolženki tega ni omogočilo, je kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP.
V obravnavanem primeru je oškodovanec kot tožilec vložil obtožnico zoper višje sodnike, ki po rednem teku stvari odločajo v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Tako je podana situacija, ko bi o pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrženju obtožnice odločali sodniki, ki so s konkretno obtožnico obdolženi storitve kaznivega dejanja oziroma njihovi kolegi, torej višji sodniki iz drugih oddelkov Višjega sodišča v Kopru, kar bi glede na malo število sodnikov (skupno 14 sodnikov) Višjega sodišča v Kopru lahko ustvarilo videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.
ZKP člen 371, 371/2, 307, 307/3.. URS člen 29, 29/2, 22.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca
Pravice do sojenja v navzočnosti ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje. Pri tem je potrebno presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v koristi in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007464
ZKP člen 427.. KZ-1 člen 220, 220/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - pravica do obrambe - dokazni predlog - postavitev izvedenca - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - sporno lastništvo nepremičnine
Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.
Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.
ZKP člen 167, 167/1, 201, 201/2, 201/3, 205, 205/2.. URS člen 23, 23/1.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - koluzijska in ponovitvena nevarnost - obrazložitev predloga - priporni razlogi - trajanje pripora pred vložitvijo obtožnega predloga - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Državna tožilka ne obrazloži, v čem objektivne okoliščine, to je način izvršitve kaznivega dejanja, teža dejanja ali okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve. Le zatrjevanje, da je obdolženec v dveh kazenskih postopkih, kar je bistvo tožilkinega predloga za podaljšanje pripora v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, pa tudi ne utemeljuje sklepanja o subjektivnih okoliščinah, ki so potrebne za presojo, ali je nevarnost ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja, podana, saj državna tožilka ne navede nobenih povezovalnih okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja v predlogu ni obrazložena do te mere, da bi omogočala sklep o pripornem razlogu po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo svetovnega spleta oziroma elektronske pošte, ni pa povsem jasno, kje je storilec deloval oziroma kje je, glede na očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, nastala prepovedana posledica. Glede na opis kaznivega dejanja je torej negotovo, na območju katerega sodišča naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, zato je glede na dejstvo, da je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Celju, na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZKP v tej zadevi podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - postavitev izvedenca medicinske stroke - splošno znana in sodno znana dejstva - vožnja pod vplivom alkohola
Glede na koncentracijo alkohola v obsojenčevi krvi, ki je za 1,5-krat presegala dovoljeno koncentracijo, sodišču ni bilo treba postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali so bile obsojenčeve sposobnosti za varno vožnjo prizadete in zmanjšane. Poleg tega se sodišču v konkretnem primeru niti ni pojavil dvom v obsojenčevo prištevnost. Nova dejstva in novi dokazi pa niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - pravočasnost dopolnitve zahteve - izpovedba oškodovanca - nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki (protispisnost)
Glede na to, da je sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, obsojencu določilo novega zagovornika šele 20. 7. 2016, torej že po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, bi bila možna smiselna uporaba določila 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar obsojenčev zagovornik ob vložitvi dopolnitve zahteve ni podal tovrstne prošnje, Vrhovno sodišče pa glede na očitno prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, navedb iz dopolnitve zahteve ni upoštevalo.
Odsotnosti izrecnega zanikanja vsebine uradnega zaznamka ni mogoče preprosto enačiti s sklicevanjem na njegovo vsebino, v posledici česar bi njegova vsebina postala del izpovedbe oškodovanca. V obravnavanem primeru gre tudi za izrazito nasprotje, saj predstavlja izpovedba oškodovanca ključni obremenilni dokaz, pri čemer se napačno povzet del izpovedbe oškodovanca nanaša na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo tudi pri sklepanju o obstoju direktnega naklepa.
pripor - sorazmernost pripora - trajanje pripora - nevarnost in teža kaznivega dejanja - podaljšanje pripora po razveljavitvi sodbe
Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu.