Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.