kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.
izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - oseben spor stranke s sodniki pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - objektivna nepristranskost
Okoliščina, ko je sodnica z obdolžencem v osebnem (sodnem) sporu, po presoji Vrhovnega sodišča pri razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sodnice. Izjemo bi lahko predstavljali le primeri, ko bi bilo v vlaganju tovrstnih pravnih sredstev mogoče prepoznati zlorabo pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076519
KZ-1 člen 18, 209, 209/1. ZKP člen 329, 329/4.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - določenost v zakonu - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - kontinuirana kriminalna dejavnost - zastaranje kazenskega pregona - začetek tega zastaralnega roka - dokončanje kaznivega dejanja - protipravno stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče
Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.
Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00074978
URS člen 27. ZKP člen 3, 358.
domneva nedolžnosti - vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost
Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.
Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.
Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00075248
KZ-1 člen 29, 29/3. ZKP člen 70, 265, 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/5, 427.
razpravna sposobnost - procesna sposobnost - prištevnost - izčrpanost pravnih sredstev - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja.
Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo.
Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo.
sojenje v nenavzočnosti - skrajšani postopek - navzočnost zagovornika na glavni obravnavi - opravičen izostanek z glavne obravnave
Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.
spor o pristojnosti - stroški kazenskega postopka - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - pritožba zoper sklep o stroških
Po presoji Vrhovnega sodišča je ključno, da je določba 93. člena ZKP splošne narave, pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov iz tretjega odstavka 92. člena pa kot lex specialis glede časovnice odločanja o stroških vstopa le na mesto prvega in drugega odstavka 93. člena ZKP. To pomeni, da določba tretjega odstavka 92. člena ZKP ne spreminja dometa tretjega odstavka 93. člena ZKP. Zato tudi ne terja drugačnega razmisleka o pritožbeni pristojnosti zoper prvostopenjski sklep o višini stroškov. Ni ovire za uporabo določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP tudi takrat, kadar se o (višini) stroškov postopka odloči s posebnim sklepom, pa o obveznosti plačila stroškov še ni bilo odločeno v pravnomočni končni odločbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074983
ZKP člen 285a, 285b, 285c, 285č, 269, 347.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - priznanje krivde - predlog za izrek kazenske sankcije - predlog državnega tožilca
Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c ZKP. Državni tožilec na tem naroku po nobeni od navedenih določb ni dolžan podati kaznovalnega predloga, saj ga vsebina navedenih členov ZKP k temu ne zavezuje. Novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde,1 vendar tudi navedenega ni razumeti kot obvezo državnega tožilca, da takšen predlog poda, temveč je s takšno razlago pojasnjeno zgolj, kdaj in v kakšnih okoliščinah državni tožilec tak predlog (lahko) poda oziroma predstavi. Tudi določba petega odstavka 285.č člena ZKP, po kateri lahko državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije v končni besedi v korist obdolženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, se nanaša le na primer, ko je državni tožilec kaznovalni predlog pred tem že podal. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem državni tožilec v obtožnici lahko predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Tedaj državni tožilec lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Nenazadnje pa po določbi 347. člena ZKP državni tožilec tudi v besedi strank lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba.
pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - letni razpored dela sodnikov - delegacija pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče
V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča.
Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče, zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana. Iz obrazložitve sklepa predsednika Vrhovnega sodišča je razvidno, da zadeve, ki so bile prenesene iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, niso bile diskrecijsko izbrane s strani predsednika Vrhovnega sodišča, temveč je njihov izbor naključen in pogojen s trenutno preobremenjenostjo Višjega sodišča v Celju, ki bi sicer vodila v sodne zaostanke. Predodelitev zadeve je bila torej opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih.
izčrpanost pravnih sredstev - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - pravočasnost ugovora - odklonilno ločeno mnenje
Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.
primeren čas za pripravo obrambe - dokazovanje z listinami - dokazni predlog - prekinitev glavne obravnave
Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.
Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ko gre za izpovedbe prič so te lahko na glavni obravnavi pretresene tudi z uporabo njihovih izjav iz predhodnega postopka na policiji. Zlasti, ko se priče zaradi vrzeli v izpovedbi, na te izjave sklicujejo, ko se izpovedbe in izjave vsebinsko razlikujejo ipd. V takšnih primerih izjave iz predhodnega postopka na policiji postanejo sestavni del pričine izpovedbe in šele z njo predmet vestnega tehtanja dokazov po drugem odstavku 355. člena ZKP.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.
Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe Milicom skupina d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe Milicom skupina d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.
kazenska sankcija - odmera kazni - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - sostorilstvo
Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.
komunikacija z zagovornikom - načelo zaupnosti - tuj jezik - zaslišanje obdolženca - pravica do obrambe
Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku v navedbah, da imata obdolženec in njegov zagovornik pravico, da med seboj komunicirata, četudi v tujem jeziku. Kljub temu pa niti iz zahteve za varstvo zakonitosti niti iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi bila zaupnost med obdolžencem in njegovim zagovornikom dejansko prizadeta. Zagovornik je namreč svoj nasvet obdolžencu, naj na vprašanje ne odgovori, uspešno podal, in čeprav opozorilo sodnice o uporabi tujega jezika ni bilo upravičeno, ni razbrati, da bi bila zaradi tega medsebojna komunikacija med obdolžencem in zagovornikom ter s tem obramba - tedaj ali v nadaljevanju naroka - kakorkoli omejena.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - zaslišanje obremenilne priče - pravica do zaslišanja obremenilne priče - pravica do obrambe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Izpodbijani pravnomočni sklep se ne opira na kakršnekoli izjave tujcev, ki so pobegnili iz azilnega doma, torej njihove izjave niso dokaz v tem postopku in tujci ne predstavljajo obremenilnih prič, zato obdolžencu ni mogla biti kršena pravica do njihovega zaslišanja.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je med drugim formalno pogojena tudi s predhodnim vložnikovim uveljavljanjem kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku s pritožbo. Če te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, zahteva ni dovoljena, razen če jih vložnik, z izjemo vrhovnega državnega tožilca tedaj ni mogel uveljavljati ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To je vsebina pogoja, določenega v petem odstavku 420. člena ZKP, ki v danem primeru ni izpolnjen. Vložnik se zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni pritožil, z drugostopenjsko sodbo po pritožbi okrožne državne tožilke pa se obsojenčev položaj v primerjavi s položajem po prvostopenjski sodbi ni poslabšal.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog - trditveno in dokazno breme
V besedilu predloga ni mogoče najti nobene, niti najpreprostejše trditve, da se zaradi jedrnatosti obrazložitve utemeljenosti suma sklicuje na predhodne pravnomočne odločbe o priporu, oziroma pravilneje, na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. To je minimalna zahteva, ki ji sme glede obrazložitve utemeljenosti suma v odločbi o podaljšanju pripora še slediti sodišče, in ki ji še sme - ker je sodišče nanj vezano glede zatrjevanja domnevnega kaznivega dejanja - slediti tudi predlagatelj. Zato, ker predlagateljica tej minimalni zahtevi ni mogla slediti, se Vrhovno soidšče pri presoji utemeljenosti suma očitanega dejanja ne more zanesti na spoznavne vire, na katerih temelji sicer pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, in na njegovo obrazložitev. Zato ne preostane drugega, kot da predlog za podaljšanje pripora presoja skozi splošna merila odločanja o priporu. Senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora v fazi preiskave, mora ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstoji utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja, temu pa ustreza tudi breme predlagatelja. Ponovno je treba opozoriti, da domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora: 1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, 2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in 3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Ta tožilčeva vloga je bistvena z vidika zahteve po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Te vloge ne sme prevzeti ne preiskovalni sodnik, ko podaja pojasnila na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, in še manj sodišče, ki odloča o podaljšanju pripora.
prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše - novo sojenje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - isti historični dogodek
Obdolženec je bil v prvem sojenju spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, v novem sojenju pa je okrožna državna tožilka znotraj istega historičnega dogodka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri je predpisana nižja kazen zapora.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da so s spremembo obtožbe ugotovljena dejstva razlagana v obdolženčevo škodo in izdalo zavrnilno sodbo, kršilo četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.