pritožbeni razlogi - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona
Samostojnost in vrstni red izpodbojnih razlogov nista naključna, kajti če je brezhibno izveden kazenski postopek pogoj za preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za preizkus kršitev kazenskega zakona. Posledica takšnega razmerja med izpodbojnimi razlogi je, da naknadno določeni izpodbojni razlog nikoli ne more biti posledica predhodno določenega izpodbojnega razloga, ki če je podan, preizkus naknadnega izpodbojnega razloga izključuje.
Ponovno odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki sledi (delni) razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je namenjeno odpravi ugotovljenih kršitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku iz prvotnega sojenja in ostaja v tem smislu pridruženo kazenskemu postopku.
Vrhovno sodišče redoma sodi, da so lahko zakonske zamudne obresti v izvršilnih naslovih (kar pravnomočna sodba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, gotovo je) določene samo opisno, vendar pri tem velja, da je odločitev o obrestih (dovolj) določena samo, če je opredeljeno, od katerega zneska tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Glede na to, da so bila delna plačila obsojencev izvršena še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja, je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti ugotoviti, kolikšen del obresti je bil do izdaje sodbe že poplačan, ter to v izreku sodbe tudi jasno opredeliti. Ker je tovrsten izračun v obravnavanem primeru izostal, je ostalo nejasno tudi, v kolikšnem znesku je obveznost obsojencev do oškodovane družbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje prenehala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073364
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 378, 378/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - ogrozitev - priznanje krivde - obvestilo o seji
Kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Drugačna razlaga bi izničila namen zakona, saj se obrazložitev sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po dokaznem postopku, izvedenem na kontradiktorni glavni obravnavi. Zgolj izostanek konkretizacije posameznih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato ne pomeni, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so podlaga za sprejeto odločitev.
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje.
pravica do zaslišanja obremenilne priče - privilegirana priča - sprememba statusa
Argument, da zaslišanje priče ni potrebno, očitno ne vzdrži, saj je sodišče istočasno za razjasnitev dejanskega stanja dokazno upoštevalo in vrednotilo njeno predhodno izjavo.
Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za opustitev neposrednega zaslišanja. Pričin položaj se je kasneje v postopku bistveno spremenil, ko je sodišče zoper njo izdalo zavrnilno sodbo in bi posledično v predmetnem kazenskem postopku, ki je še vedno tekel zoper obsojenca, lahko nastopala v vlogi privilegirane priče.
Položaj obdolženca se pomembno razlikuje od položaja (privilegirane) priče, pri čemer je v prvi vrsti treba upoštevati vsebino pravnega pouka, ki pripada obdolžencu in privilegirani priči.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - priporni razlog - nujnost pripora - rok za vložitev obtožnice
Ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk se lahko izkaže, da je pripor s sklepom Vrhovnega sodišča RS nujno podaljšati tudi zato, da se tožilcu omogoči čas za oceno o vložitvi obtožnice. Nenazadnje je čas, ki ga mora imeti tožilec po koncu preiskave za odločitev o vložitvi obtožnice, zakonsko urejen v 184. členu ZKP.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - pravica do izjave - jezik v postopku - prevajanje listin
Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na intenzivnost posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja še toliko bolj.
Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24 urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz določbe 29. člena Ustave.
Če je obdolžencu, ki je v priporu, vročeno pisanje v jeziku, ki ga ne razume, ima to zanj enake posledice, kot če mu to pisanje ne bi bilo vročeno.
ZKP-UPB16 člen 371/1-5. KZ-1 člen 15a, 135/1, 135/2, 135/3, 43, 57.
predlog za pregon - pogojna obsodba - denarna kazen
V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primeru, ko je med drugim kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakona o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Novela KZ-1C je tako leta 2015 na novo uredila način pregona kataloško določenih kaznivih dejanj iz poglavij zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter spolno nedotakljivost pa tudi drugih kaznivih dejanj z znaki nasilja, katerih oškodovanci so mladoletne osebe. Na podlagi te določbe se storilci navedenih kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oseb preganjajo po uradni dolžnosti, ker je zakonodajalec štel, da gre za ranljivo skupino oškodovancev.
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ-1E, ki je že vseboval specialno določbo o pregonu določenih kaznivih dejanj, storjenih zoper mladoletno osebo po uradni dolžnosti. To pomeni, da za pregon obsojenca glede dejanja na škodo mladoletnih F. F. in B. B. ni veljala določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1, po kateri se pregon za kaznivo dejanje grožnje začne na predlog. Za pregon kaznivega dejanja na njuno škodo se torej v obravnavanem primeru predlog oškodovanca (kot procesna predpostavka) ne zahteva.
Zavzemanje obsojenčevih zagovornikov za izrek denarne kazni namesto pogojne obsodbe je obsojencu v škodo. Pogojna obsodba je za razliko od denarne kazni, ki je v skladu z določbo 43. člena KZ-1 opredeljena kot kazen, opozorilna sankcija oziroma sankcija opominjevalne narave. Izrečena je namesto kazni v primerih, ko zaradi narave in teže kaznivega dejanja kot tudi zaradi lastnosti storilca izrek kazni ne bi bil utemeljen. Njena vsebina se izčrpa že v opozorilu ob določeni zaporni oziroma denarni kazni, ki pa se dejansko ne izreče, ker to zaradi kazenskopravnega varstva ni nujno (tako imenovana substitucija kazni).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073350
ZKP člen 498, 498/1, 498/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obvezen odvzem predmetov - odvzem mamil - konoplja
Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo.
Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073351
URS člen 14, 14/2, 22, 62. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 378, 378/1.
javna seja - pritožbena seja - jezik v postopku - pravica do uporabe svojega jezika - individualizacija kazenske sankcije - načelo enakosti
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata.
Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.
Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Obramba se je s tem, ko se je na javni seji strinjala, da se po prekinitvi seje ta nadaljuje v odsotnosti strank, odpovedala pravici do obveščanja o nadaljevanju seje.
Če stranka od višjega sodišča v pritožbi, ki jo je treba zavreči, zahteva, da jo slednje obvesti o pritožbeni seji, obveščanje strank ni potrebno.
Obtoženec se pravici do zbornega sojenja lahko odpove samo v fazi predobravnavnega naroka, saj določba 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP ne daje podlage za odločitev, da bi se tej pravici odpovedal tudi v kasnejših fazah kazenskega postopka.
standard obrazloženosti - izzivanje kriminalne dejavnosti
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni sta bili narava in intenziteta ravnanj izvajalcev ukrepov, in sicer ali so osumljenca na primer nagovorili k izvršitvi kaznivega dejanja, mu ponudili bistveno višji znesek od primerljivih plačil, ki se pričakujejo pri določenem kaznivem dejanju, ali so sprožili potek dogodkov in podobno. Izvajalci prikritih preiskovalnih ukrepov torej ne smejo delovati kot provokatorji, ki bi s svojim ravnanjem vplivali na voljo preiskovanega posameznika na način, da bi ga vzpodbudili k izvrševanju kaznivega dejanja, ki sicer ne bi bilo izvršeno, ali k povečanju njegove kriminalne teže, le s ciljem zbiranja dokaznega gradiva za uvedbo poznejšega kazenskega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073334
ZKP člen 42, 42/3, 119, 119/1, 123, 129, 129/1, 378, 378/1, 378/4, 378/5, 378/8, 378/9. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3. URS člen 22, 34, 35, 39.
obveščanje strank o seji senata - nadomestna vročitev - pravica do nepristranskega sojenja - pravica do izjave - odločanje o izločitvi sodnika - razžalitev - izključitev protipravnosti - svoboda političnega izražanja - družbena omrežja - Twitter
Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.
Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP).
Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave.
Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb.
Vložniki opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
V določenih primerih je na obdolženčevo ponovitveno nevarnost mogoče zanesljivo sklepati neposredno iz konkretnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja. Te okoliščine so primeroma visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, nadaljevano kaznivo dejanje, specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (zlasti maščevanje), ter dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V določenih primerih je iz dejstev, ki jih sodišče na ravni utemeljenega suma ugotavlja v zvezi z izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj, mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati tudi o obdolženčevih osebnostnih lastnostih in s tem o subjektivni okoliščini, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Teža kaznivega dejanja je končno pomembna tudi za presojo zahtevane verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Če se ponovitvena nevarnost nanaša na huda kazniva dejanja, ki hudo ogrožajo življenje, zdravje ali varnost ljudi, zadošča za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh dejanj, kot pri kaznivih dejanjih z manjšo stopnjo tovrstne nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.
Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.
URS člen 21, 21/1, 22, 29, 29/3, 34. ZKP člen 257, 258, 265, 265/1, 369, 369/4.
izvedenec psihiatrične stroke - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi - beneficium novorum - razpravna sposobnost
Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem.
Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava.
V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku, izkazano v zadostni meri.
krajevna pristojnost - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Kazenska ovadba, vložena zoper obdolženca s strani nekdanje predsednice sodišča, zaradi daljšega preteka časa ne predstavlja razloga za prenos krajevne pristojnosti.
pravica do pravnega sredstva - napačen pravni pouk - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - premoženjskopravni zahtevek
Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.