ZRLI člen 53, 53a. ZVRK člen 3, 4, 4/6. ZUS-1 člen 4. URS člen 2, 3, 22, 23, 43, 44, 90, 90/3, 156. ZUstS člen 23, 23/1.
zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka - protiustavna pravna praznina - referendum - referendumska kampanja - nepravilnosti v postopku izvedbe referenduma - poročilo - pravica do glasovanja
Sodno varstvo zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu je skladno z zakonom zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženi pritožbi odloči ob smiselni uporabi zakona o upravnem sporu (53.a člen ZRLI).
Ustavno sodišče je že sprejelo razlago 53.a člena ZRLI, po kateri je v postopku izpodbijanja referendumskega izida mogoče uveljavljati tudi vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem.
Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Vendar pa je obenem ugotovilo, da trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako ZRLI kot tudi ZVRK (v šestem odstavku 4. člena) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva pravice do poštenega referendumskega postopka iz 44. člena v povezavi z 90. členom Ustave.
Na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču je zato Vrhovno sodišče postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedene ureditve. Obravnavani postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
šolstvo - imenovanje ravnatelja šole - tožba zaradi varstva človekovih pravic
Očitki pritožnika, ki ni bil prijavljen na javni razpis za zasedbo delovnega mesta ravnatelja in svojega interesa za vložitev tožbe ne gradi na tem, temveč se ne strinja s sistemizacijo delovnega mesta ravnatelja oziroma z v njej določenimi pogoji za zasedbo tega delovnega mesta, z javnim razpisom za to delovno mesto in posledično z izbiro ravnatelja, ne pomenijo dejanskega in konkretnega posega v pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, niti z izpodbijanim sklepom Sveta zavoda ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - spravljanje v podrejen položaj - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibna potrebnost pripora - nujnost pripora - obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje
Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti presoja uveljavljane kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se nanašajo na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more pa se pri tem spuščati v presojo pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnici, saj bi se s tem odločilo o utemeljenosti obtožbe. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja sta namreč predmet presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.
dovoljenost revizije - pravni interes - pomembno pravno vprašanje - kršitev upravnega postopka - revizijski razlog - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - izjemni vpis v višji letnik - daljša bolezen
Nestrinjanje z obsegom presoje sodišča prve stopnje oziroma z njegovo obrazložitvijo oziroma neobrazložitvijo kot tudi z zatrjevanjem o protipravnosti ravnanja revidentke kot temelja za njeno odškodninsko odgovornost in na preprečitev bodočega istovrstnega odločanja revidentke za izkazanost revidentovega osebnega pravnega interesa glede na to, da je sodišče prve stopnje njegovi tožbi ugodilo, ne zadostuje.
Procesna vprašanja upravnega postopka in s tem povezana presoja pravilnosti tega postopka sama zase niso predmet revizijske presoje. Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta namreč ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato na podlagi vprašanja, ki se nanaša na pravilnost upravnega postopka, kar ni predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - predikatno kaznivo dejanje - pranje denarja - dokončano kaznivo dejanje - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja
Pri kaznivem dejanju pranja denarja je sicer možno, da se predhodna kriminalna aktivnost in samo pranje denarja časovno prekrivata in prepletata. V primeru, ko se predhodno kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, bi bilo nevzdržno, da je pranje denarja lahko izvršeno šele tedaj, ko je dokončano zadnje kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ali kolektivnega kaznivega dejanja. Vendar mora tudi tako sprotno pranje denarja, ki izhaja iz dlje trajajoče kriminalne aktivnosti, izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Predmetni opis, ki predhodno kriminalno dejavnost določno zameji, take razlage ne omogoča.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - prekršek nasilnega in drznega vedenja - plačilni nalog
Načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) se nanaša tudi na primere, ko je bil za prekršek predhodno izdan plačilni nalog.
Abstraktna primerjava dispozicij obeh kaznovalnih norm in različna pravna opredelitev na presojo, ali je med opisanima ravnanjema podana objektivna identiteta, nima vpliva.
Primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška.
Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik z navedbami o tožbi in na glavni obravnavi 17. 2. 2016 zadostil trditvenemu bremenu glede višine odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Res je, kot navaja pritožbeno sodišče, da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju, vendar pa je v obravnavani zadevi glede na to, da je bil tožnik kmetovalec, ki je večino pridelka prodajal sam na tržnici ali ga je vozil direktno strankam, glede na podane navedbe to stališče prestrogo.
ZMZ-1 člen 24, 25,28, 28-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - diskriminacija Romov - mladoletni prosilci - ponovna prošnja za azil - resna škoda - utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo - varovanje otrokove koristi - pravica do zasebnega in družinskega življenja - dolgotrajnost postopka - odločanje v sporu polne jurisdikcije - presoja izpolnjevanja pogojev - stanje v izvorni državi - ugoditev pritožbi
Okoliščine, da je postopek ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite trajal 11 let, dejstvo, da nimajo doma in da so mladoletni otroci preživeli celo ali večino življenja v Sloveniji, tudi ob upoštevanju pravice do družinskega življenja, po presoji Vrhovnega sodišča same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo v sporu polne jurisdikcije, bi moralo opraviti natančno in celovito presojo, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za subisidiarno zaščito. Vendar iz izpodbijane sodbe ta presoja ni razvidna. Sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, ni ocenjevalo in presojalo navedb iz poročil o stanju na Kosovu in o položaju Romov v tej državi (po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih poročil nikjer jasno ne izhaja, da zavrnjenim prosilcem – Romom v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda (iz razlogov, določenih v 28. členu ZMZ-1) s strani subjektov preganjanj, kot jih določata Kvalifikacijska direktiva in ZMZ-1) in (vsaj preuranjeno) zaključilo, da država vrnjenim osebam noče ali ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
OZ člen 35, 39, 40, 40/3, 82, 82/1, 82/2, 86, 86/1. ZPP člen 370, 370/3.
tožba na ugotovitev ničnosti pogodbe - darilna pogodba - ničnost - nedopusten nagib - predmet pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - nerazdeljena nepremičnina - onemogočanje delitve v naravi - predmet odločanja v postopku delitve solastnine - razpolaganje s solastnim delom nepremičnine - točno določen del nepremičnine - pogodbena volja - skupni namen pogodbenikov - razlaga pogodbe - jasnost pogodbenih določil
Nosilno stališče revizije o napačni uporabi 82. člena OZ, ker naj bi nižji sodišči v nasprotju z jasnim pogodbenimi določili darilne pogodbe zaključili, da je bil predmet darilne pogodbe zgolj prvotoženčev solastniški delež in ne celotna četrta etaža stanovanjske hiše, ni utemeljeno.
Ker toženci na podlagi darilne pogodbe niso mogli pridobiti upravičenega interesa, da v postopku delitve v naravi dobijo četrto etažo stanovanjske hiše v celoti, je stališče nižjih sodišč, da tožniki zaradi darilne pogodbe v postopku delitve ne bodo v slabšem položaju, materialnopravno pravilno. Stališče tožnikov, da ju toženci na prefinjen način poskušajo oškodovati, nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodb sodišč nižje stopnje.
začasna odredba - kršitev pacientovih pravic - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - nedovoljene pritožbene novote
Pritožničine pavšalne in neizkazane navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je izvršitev izpodbijanega sklepa, predvsem v delu, ki se nanaša na dopolnitev odpustnega pisma in opravičilo, že po naravi takšna, da bi imela ireverzibilne posledice, ne zadoščajo za uspešno uveljavljanje obravnavanega predloga. Stališče pritožnice, da dejstvo, da že danega opravičila (v primeru ugoditve tožbe) ne bo mogoče vzeti nazaj, samo po sebi predstavlja težko popravljive škode, je zmotno.
ZUS-1 člen 25, 25/1, 25/4, 25/5, 34, 39, 39/3. ZPP člen 154, 154/1.
umik tožbe - stroški - povrnitev stroškov
Razlog, ki je pritožnico vodil k umiku tožbe, je okoliščina, da je tožena stranka med postopkom izdala sklep, s katerim je odločila o pravici in s tem izpolnila pritožničin zahtevek.
Peti odstavek 25. člena ZUS-1 daje v prvem stavku pravno podlago za drugačno ureditev odmere stroškov za primere, ko je tožena stranka med sodnim postopkom dokončno odločila o pritožničini pravici, obveznosti in pravni koristi.
ZPP člen 7, 212, 142, 339, 33972-14, 360, 360/1, 394, 394-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
obnova postopka - osebna vročitev - napake pri vročanju - dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča - pravica do izjave v postopku
Revizija se preveč osredotoča na vprašanje, ali, kako in pri kom je vročevalec opravil poizvedbe o tem, kdaj bi lahko naslovnika (toženo stranko) našel v stanovanju. Četudi takšnih poizvedb ne bi opravil (ker npr. ne bi našel nobenega od sosedov niti hišnika) in bi obvestila le pustil v naslovnikovem hišnem predalčniku, bi se vročitev s tem štela za opravljeno. Sodišče druge stopnje je namreč v okviru ugotovitev dejanskega stanja pojasnilo, da je toženec na naslovu, kjer je bila poskušena vročitev, dejansko živel in da so bila vsa obvestila o vročanju puščena v njegovem poštnem predalčniku. Ker je torej predlagatelj obvestila prejel, pa ne more biti ključno, ali jih je vročevalec pred tem poskusil izročiti sosedom ter ali je pri njih poizvedoval, kdaj bi naslovnika našel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VS00007214
OZ člen 171, 179. ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. KZ-1 člen 160.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - svoboda izražanja - relativno javna osebnost - pravica do zasebnosti - žaljiva obdolžitev - objektivna žaljivost - resna kritika - odmera odškodnine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
obnova upravnega postopka - dovoljenost revizije - ni pomembno pravno vprašanje
Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, ker obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP (drugačna rešitev predhodnega vprašanja s strani pristojnega organa) ni izkazan, zato vprašanje o stvarni pristojnosti upravnega sodišča v tej zadevi ni pravno relevantno.
Vprašanje pravilnosti uporabe določb upravnega postopka, ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato na podlagi tega vprašanja revizije ni mogoče dovoliti.
OZ člen 661, 662, 663. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - jamčevanje za napake - odgovornost za solidnost gradbe - posredna škoda - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
ZDen člen 10. Dunajska konvencije o pravu mednarodnih pogodb(1969) člen 4, 31, 31/1, 31/3, 32, 32/1. ZDen člen 10, 10/2.
dovoljena revizija - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP)
Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.
Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.
Iz določb FIP oziroma UVEG izhaja, da so bile do odškodnine upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.
pravni interes za revizijo - izpodbijanje drugostopenjskega akta - zavrženje revizije - izboljšanje pravnega položaja - odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - procesne predpostavke
Če v revizijskem postopku Vrhovno sodišče tudi v primeru uspeha ne more naložiti sodišču prve stopnje, naj ponovno vsebinsko odloči o tožbi, ker za tako odločanje ni podana procesna predpostavka, revident ne izkazuje pravnega interesa za revizijo, saj si svojega pravnega položaja, tudi v primeru uspeha, ne more izboljšati.
ZPP člen 87, 87/3, 89. ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPDI člen 34.
pritožba - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit
Namen zahteve drugega odstavka 22. člena ZUS-1 oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP je ravno v tem, da stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Zahteva je torej namenjena učinkovitemu pravnemu varstvu interesov stranke in jo varuje pred neveščim pravnim zastopanjem. Nadalje pa ima tudi sodišče ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi. Zato je to tudi v interesu celotnega pravnega reda.
V določbi 34. člena ZPDI je določeno, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. Vendar ta določba ureja izenačenost le med PDI in pravosodnimi izpiti, ki so bili opravljeni po določbah predhodnih predpisov, veljavnih v Republiki Sloveniji, in se torej ne nanaša na vse predpise, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji (v njenih drugih republikah).