priznanje pravic iz delovnega razmerja - nezakonitost odpovedi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - iztek časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi - več ločenih pravdnih postopkov - pravnomočnost
Ob ugotovitvi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, in ne zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 oziroma podredni zahtevek za priznanje teh pravic do odločitve sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo do 6. 5. 2016. Za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo že na podlagi samega zakona, tožnik ne more biti upravičen do reintegracije in reparacije.
ZJU člen 24, 24/2, 25, 25/1, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/2.
javni uslužbenec - zahteva za odpravo kršitve - sodno varstvo - procesna predpostavka
Tožnik je na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, ker ga je tožena stranka odjavila iz delovnega razmerja in vseh socialnih zavarovanj, ne da bi ga obvestila o kakšnem ukrepu oziroma odločitvi, ki bi lahko bila podlaga za takšno odjavo.
Takšna zahteva za odpravo kršitev javnemu uslužbencu ne daje podlage, da lahko vloži tožbo neposredno na sodišče, temveč mora v skladu s prvim odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) v roku osmih dni po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Šele zoper njen sklep ali pa njen molk lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - resen in utemeljen razlog za odpoved
Če tožena stranka meni, da bi morala delavce zaposliti za nedoločen, namesto za določen čas, potem ni jasno, zakaj tega ni storila. V kolikor pa zavestno ravna nezakonito, svojega nezakonitega ravnanja ne more izkoristiti tako, da se v svojo korist in v škodo tožnice, sklicuje na zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 56. členu ZDR-1. Namen te določbe je varovanje koristi delavca. Ta je tisti, ki se nanjo lahko sklicuje, ne pa delodajalec, ki ravna nezakonito.
ZPP člen 339, 339/1, 360. ZDR-1 člen 20, 86, 86/4, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na pritožbene navedbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obvestilo sindikatu - pravočasnost odpovedi - hujša kršitev - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja
Sodišču druge stopnje ni treba odgovarjali, se opredeljevati in komentirati vsakega pritožbenega stavka posebej. Odgovoriti mora le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.
Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba. Zgolj na podlagi navedbe, da je "tožena stranka" ugotovila odpovedni razlog že 15. 4. 2014 pravilnosti uporabe materialnega ni mogoče preizkusiti.
Ker delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove kljub negativnemu mnenju sindikata, zgolj dejstvo, da je takšno mnenje pridobil po tem, ko je odpoved že podal, na zakonitost odpovedi samo po sebi ne more vplivati.
Z vidika delodajalca ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.
Opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do podaje odpovedi zato ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Transakcija visokega zneska z računa komitenta, ki ni dal naloga zanjo in se je ta opravila na zahtevo neupravičene tretje osebe, za toženo stranko predstavlja škodo, ne glede na to, ali to škodo krije zavarovanje ali ne. Okrnjen pa je tudi njen ugled, čeprav se o zadevi ni poročalo navzven. Zadošča, da je ugled tožene stranke kot finančne organizacije, za katero je zaupanje strank ključnega pomena, okrnjen z vidika oškodovanega komitenta.
Tožnik, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je kršil delovne obveznosti, se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki so bili za podobno kršitev sankcionirani mileje ali pa sploh ne, ne more sklicevati, saj v nepravu ni enakosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00009413
ZPP člen 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-8.
poškodba pri delu - dokaz z izvedencem - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog toženca z izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo kot nepotreben, češ da je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, kako je potekal škodni dogodek, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.
Toženka je z izvedencem želela dokazati, da način nastanka škode, kot ga je opisal tožnik, fizikalno ni mogoč. Prva toženka je tako s pomočjo izvedenca hotela dokazati nasprotno od tega, kar je tožnik dokazoval in je po presoji sodišča s svojo izpovedbo tudi dokazal. V takšnem primeru sodišče dokaznega predloga ne more zavrniti z argumentom, da se je na podlagi drugih dokazov prepričalo o nasprotnem.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. ZVis člen 57. - člen 227. - člen 12.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - visokošolski učitelj - postopek izvolitve v naziv
Sodišče je pri presoji, ali je bila tožnikova vloga v skladu z 227. členom Statuta Univerze v Ljubljani pravočasna, pravilno upoštevalo določbo 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani. Glede na to, da je tožnik vlogo za ponovno imenovanje v naziv podal šele 17. 12. 2015, kar je tri mesece pred iztekom veljavnega naziva, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ne uživa pravnega varstva po 227. členu Statuta, saj njegova vloga ni bila pravočasna.
Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. V ZVis ni določb, ki bi vprašanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta vezale na dokončnost oziroma pravnomočnost postopka habilitacije.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 483.
stečaj - priznana terjatev - ločitvena pravica - spor o pristojnosti - stvarna pristojnost
Ugotovitev obstoja terjatve iz delovnega razmerja zoper delodajalca v stečaju je v pristojnosti delovnega sodišča. Ali glede terjatve, katere ugotovitev obstoja se zahteva s tožbo, že obstaja pravnomočen izvršilni naslov oziroma ali je bila terjatev, katere ugotovitev obstoja se uveljavlja, v stečajnem postopku priznana, so dejstva, ki na pristojnost ne vplivajo.
Uveljavljanje ločitvene pravice, ki v stečajnem postopku ni priznana, je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367a, 377. ZDR-1 člen 118, 118/2.
ničnost pogodbe o zaposlitvi - dovoljenost revizije - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
Pri zahtevku za ugotovitev ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi ne gre za zahtevek, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi samega zakona. To pomeni, da bi tožnica odločitev sodišča druge stopnje glede ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi z revizijo lahko izpodbijala le v primeru, če bi jo Vrhovno sodišče dopustilo na podlagi 367. a člena ZPP, vendar tožnica zoper to odločitev ni vložila predloga za dopustitev revizije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VS00007194
ZLNDL člen 1, 1/1, 3, 3/1. ZLPP člen 2, 3, 4, 5. ZTLR člen 12, 24, 25, 26. SPZ člen 271, 271/1, 271/2. ZPN člen 7. ZZLPPO člen 6.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - podjetje v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na stavbi - otvoritvena bilanca - vključitev v otvoritveno bilanco - funkcionalno zemljišče k stavbi - povezanost stavbe in zemljišča - načelo superficies solo cedit - stavbna pravica - nastanek stavbne pravice - priposestvovanje
Odgovor na vprašanje ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča, je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen.
Zavarovanec ne izgubi zavarovalne pravice iz AO-plus zavarovanj, kadar je kljub izrečeni prepovedi vožnje motornega vozila upravljal vozilo, vendar se je naknadno izkazalo, da je bil ukrep prepovedi vožnje izrečen protizakonito.
OZ člen 179. URS člen 21, 26. - člen 9. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13, 41.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev pravic osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - duševne bolečine - bivalne razmere v zaporu - bivalne razmere v priporu - pravična denarna odškodnina - višina odškodnine - enotna odškodnina - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pravično zadoščenje - dopuščena revizija
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastale zaradi posega v osebno dostojanstvo zaradi razmer v priporu/zaporu.
Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. Meje, ki narekuje zaključek o neustreznih bivanjskih razmerah, ni mogoče presojati zgolj številčno in vsakega odstopa od želene kvadrature ne že izenačiti z neprimernimi razmerami. Te so stvar ocene vsakokratnih razmer in presoje sodišč, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, presežejo tisto neizogibno raven.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba zoper sklep o odreditvi pripora - izločitev sodnika v pritožbenem postopku - izločitveni razlog - sorodstveno razmerje - rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika
Od obdolženčeve obrambe v pripornih zadevah, v kateri imata obdolženi in njegov zagovornik na voljo zgolj 24 ur za vložitev pritožbe, ni mogoče zahtevati, da v tako kratkem pritožbenem roku iz previdnosti opravi tudi poizvedbe o sestavi zunajobravnavnega senata, ki bo odločal o pritožbi.
Sodišče druge stopnje ni v nasprotju z vsebino opisanih izvedenčevih navedb le-te povzemalo v razloge sodbe. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); med te procesne kršitve torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.
Vlak je "postal" nevarna stvar oziroma opravljanje železniškega prevoza nevarna dejavnost izključno zaradi tožnikovega ravnanja, katerega po dejanskih ugotovitvah sodišč tudi ni bilo mogoče uvrstiti med pričakovana, saj je preseglo okvire elementarnega razsodnega in razumnega človekovega ravnanja, pred škodnim dogodkom pa takšnih primerov ni bilo zaznanih. Skok na vozeči vlak se namreč lahko primerja s tistimi zavestnimi človekovimi ravnanji, ki pomenijo tako resno ogrožanja zdravja ali celo življenja, da jih je po zunanjih znakih mogoče primerjati s samomorilnimi ravnanji oziroma ravnanji, ki so jim vsaj objektivno podobni oziroma se jim zelo približajo. Domneva vzročnosti v breme imetnika nevarne stvari ali nosilca nevarne dejavnosti (železnice) se v konkretnem primeru torej sploh ni mogla pojaviti. Puščica vzročne zveze je obrnjena izključno v tožnikovo ravnanje, pravno relevantnega vzroka torej ni mogoče iskati v nevarnosti vlaka oziroma opravljanju železniške dejavnosti. Zato v spornem primeru že v izhodišču ni mogoče uporabiti zakonskih določb, ki urejajo objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti, torej ni bilo niti treba tehtati in primerjati teže ter obsega nevarnosti vlaka z ravnanjem oškodovanca na podlagi določb 149. in 153. člena OZ.
ZASP člen 101, 146, 147, 151, 152, 153. Pravilnik Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev (2007) člen 12.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - obvezno kolektivno upravljanje - pravica radiodifuznega oddajanja - razmerje med kolektivno organizacijo in avtorjem - prenos materialnih avtorskih pravic - uveljavljanje malih avtorskih pravic - avtorsko delo iz delovnega razmerja - plačilo avtorskega honorarja - pravilnik Združenja SAZAS - pravna narava pravilnika Združenja SAZAS
Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo.
S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom.
Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del.
Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitrarna. To pa pomeni, da ima avtor v razmerju do nje enake pravice, ne glede na to, ali ona upravlja njegove pravice na podlagi pogodbe ali zakona.
ZASP zelo omejuje avtorja pri uveljavljanju malih pravic (glej drugi odstavek 147. člena ter drugi in tretji odstavek 156. člena ZASP). Če pa še ne bi imel neposrednega zahtevka na izplačilo njemu pripadajočega deleža avtorskih honorarjev, bi mu bile male pravice praktično odvzete v korist kolektivne organizacije. To bi bilo v nasprotju z ustavno garancijo lastnine (33. člen Ustave RS) in ustavnim varstvom avtorskih pravic (60. člen Ustave RS).
Pravice po ZASP ne morejo biti omejene glede na izbiro pravnoorganizacijske oblike kolektivne organizacije.
Avtorsko delo iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 101. člena ZASP je samo tisto, ki ga ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Zaradi načela, da mora biti avtor primerno udeležen na koristih iz svoje stvaritve, je treba ta člen razlagati ozko in nikakor ne v smislu, da bi delodajalcu pripadale kar pravice na vseh avtorskih delih, ki jih ustvari delavec.
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da so vnaprej določena samo tista pravila, ki so bila sprejeta pred obdobjem uporabe del. Pri spreminjanju pravil po obračunskem obdobju, na katerega se delitev nanaša, gre za za nedovoljeno sprotno določanje delitvenih pravil, ki nasproti avtorju ne učinkuje.
Pomanjkljivost delitvenih pravil avtorju ne sme biti v škodo.
Prvi zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, je zahtevek potomca za izločitev tistega dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi premoženja, in temelji na 32. členu ZD. Drugi zahtevek tožnika, pa je zahtevek za vračunanje daril v dedni delež. Gre torej za zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago in se tudi uveljavljata zoper različno toženo stranko. Ker vrednost nobenega od zahtevkov ne dosega 40.000,00 EUR, revizija ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.
kršitev osebnostnih pravic - pravica do stikov z otrokom - preprečevanje stikov - psihični vpliv roditelja na otroka - odtujitveni sindrom - odškodninska odgovornost - obstoj protipravnosti - vzročna zveza - odgovornost matere - ravnanje oškodovanca - odgovornost oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina - dopuščena revizija
Tožnik, oče dveh mladoletnih otrok, je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve njegove osebnostne pravice do stikov z otrokoma. Tožbo je utemeljil s trditvami, da je toženka s psihičnimi vplivi na sinova, pri njiju vzbudila tak odpor do tožnika, da stike z njim kategorično odklanjata.
Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica, ki zajema tudi pravico do družinskih stikov, med katerimi so v prvi vrsti stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi.
Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Še več, tistemu od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, se nalaga prizadevanje za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev ter opustitev vsega, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka.
V obeh primerih, tako pri dejanskem odvzemu kot pri uničenju emocionalnih in socialnih vezi med otrokom in staršem, so normalni, naravni, samoumevni ter toliko kot človeška civilizacija stari in za človekovo življenje temeljni družinski stiki med starši in otroki preprečeni, izbrisani, uničeni in zradirani iz življenja prizadetih - obeh otrok in tožnika, njunega očeta.
Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).
ZZZDR člen 13, 84. OZ člen 39, 539, 540, 541. ZOR člen 51, 111, 210. ODZ paragraf 946, 947 - 954, 1246.
darilna pogodba - pravna narava pogodbe - sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - vrnitev darila - preklic darila - causa (kavza) - ustavnoskladna razlaga - lastninska pravica - poseg v lastninsko pravico - darilni namen - razveza zakonske zveze
Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.
Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji.
Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca.
Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice.
Preklic iz 84. člena ZZZDR naj torej rešuje položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00007191
ZPP člen 14, 377, 380, 380/2, 384, 384/4. OZ člen 147, 147/2. KZ člen 25, 135.
povzročitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - eventualni naklep - malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.