postopek osebnega stečaja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - pravna oseba - podružnica - ločitveni upnik - stranka glavnega postopka - stečajni dolžnik - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba zoper sklep o končni razdelitvi - ekonomičnost in hitrost postopka - tretja javna dražba - neuspešna dražba - ocenjena likvidacijska vrednost - posebna stečajna masa - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - unovčenje dolžnikovega premoženja
Dolžniku se lahko, pod izpolnjenimi zakonskimi pogoji, odpustijo le tiste obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku stečaja ali ga pridobi tekom postopka osebnega stečaja (prvi odstavek 399. člen ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da morebitni odpust obveznosti ne vpliva na postopek unovčitve premoženja, ki ga ima stečajni dolžnik ter na njegovo razdelitev upnikom (smiselno 1. točka prvega odstavka 410. člena ZFPPIPP).
Stopničasta tožba je procesni institut, ki je bil uveden z novelo ZPP-E. Noveliran ZPP v 182.a členu določa, da tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Glede na to, da je novela ZPP-E pričela veljati 14. 9. 2017, glede tega pravnega instituta še ni najti sodne prakse, iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, gre razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Zato je bilo ključno vprašanje v obravnavanem postopku, ali je tožnik v takšno trditveno in dokazno stisko prišel.
prenos poslovnega deleža v d.o.o. - omejitev razpolaganja - insolvenčni postopek
Omejitev razpolaganja s premoženjem kot izjemo je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno ozko tolmačiti. Zato jo lahko določi samo jasen zakon, ne razlaga v sodni praksi. 151.a člen ZFPPIPP določa zgolj omejitev pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega dolžnika, po katerem družbeniki izgubijo določena upravljavska upravičenja. Vendar to ne pomeni, da so izgubili vsa korporacijskopravna upravičenja iz poslovnega deleža, zlasti pravice do sorazmernega dela preostale likvidacijske ali stečajne mase po prenehanju družbe. Prav tako ne pomeni, da nimajo več poslovnih deležev v pravem pomenu besede. Premoženjsko pravico do sorazmernega dela preostale mase družbeniki ohranijo do izbrisa družbe. Ali bo v primeru stečaja ostala stečajna masa, ki bi pripadala družbenikom ali ne, v tej fazi ni mogoče prejudicirati. Upoštevati je potrebno z novelo ZGD-1I spremenjeni prvi odstavek 482. člena ZGD-1, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v register. Zato, če želi nek subjekt pridobiti poslovni delež v družbi v insolvenčnem postopku, mu sodni register tega ne more preprečiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK00023234
ZGD-1 člen 223, 227, 233. ZFPPIPP člen 271, 271/1, 271/1-1, 272, 272/3, 272/3-1. ZPP člen 258, 286.
bilančni dobiček - prosto odločanje o bilančnem dobičku - načelo ohranjanja osnovnega kapitala - prepovedano izplačilo družbenikom - zloraba pravice - dokaz z izvedencem - pravica stranke do izjave v dokaznem postopku z izvedencem - zaslišanje stranke - vabljenje stranke na glavno obravnavo - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - načelo enakega obravnavanja upnikov - odplačna pogodba - izpodbijanje učinkov razpolagalnih pravnih poslov
Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna naložba tožeče stranke, izkazale za točne, bi bil sklep, da se kljub temu razdeli celoten bilančni dobiček lahko v nasprotju z ZGD-1, predvsem v nasprotju z načelom ohranjanja kapitala. Taka razlaga je v skladu z namenom določbe 227. in tudi 233. člena ZGD-1, saj te določbe zagotavljajo upnikom, da delničarji ne bodo poplačani, preden ne bodo poplačani upniki. Izpolnjen pa mora biti tudi subjektivni pogoj, to je zavedanje delničarjev, da do prejemkov iz naslova dividend niso bili upravičeni. Ker gre pri odločanju o uporabi dobička za eno od temeljnih upravičenj delničarjev, bi bil tak sklep mogoč le, če bi šlo za zlorabo pravice.
Če se pri izvedbi dokaza z izvedencem izkaže, da so pomembna še druga dejstva, glede katerih od stranke ni mogoče zahtevati, da bi jih morala predvideti že vnaprej, takih trditev ni mogoče šteti kot prepoznih. Enako to velja za dokazne predloge, s katerimi želi stranka nasprotovati ugotovitvam izvedenca. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je bila pravica do izjave glede izvedenskega mnenja v postopku izvotljena. Kadar gre za zahtevnejša izvedenska mnenja, je treba dati strankam dovolj časa za pripravo in jim tudi omogočiti, da si pri vprašanjih izvedencu pomagajo s strokovnimi pomočniki (to seveda ne pomeni, da bi lahko tak strokovni pomočnik postavljal vprašanju izvedencu neposredno).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00023851
ZGD člen 258. OZ člen 352, 352/3, 766, 766/1.
odškodninska odgovornost članov uprave - protipravnost ravnanja - zmanjšanje premoženja - skrbnost dobrega gospodarstvenika - vodenje poslov - dolžnost obveščanja - poslovni razlog - pravilo podjetniške presoje (bussines judgment rule) - zastaranje - dostop do relevantnih informacij - horizontalna razmerja - funkcija nadzora
Člani organov vodenja ali nadzora ne odgovarjajo za škodo, nastalo družbi na podlagi njihovih podjetniških (ne pa tudi pravno obvezujočih) odločitev, če dokažejo, da so ob sprejemanju odločitve z zadostno stopnjo skrbnosti šteli posel kot koristen za družbo oziroma so verjeli, da ravnajo v njeno dobro.
V konkretnem primeru gre za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Pri vodenju poslov morajo člani uprave medsebojno sodelovati in se sproti obveščati o pomembnejših ukrepih s poslovnih področij, ki so jim dodeljena. Dolžnost horizontalnega nadzora izhaja iz skupne odgovornosti za vodenje poslov - vsak član uprave mora redno spremljati "dogajanje" v resorjih svojih kolegov. V zvezi s tem lahko od drugih članov uprave zahteva ustrezna poročila, hkrati pa mora tudi sam redno seznanjati člane uprave o poteku poslov s svojega področja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00022111
ZGD-1 člen 297, 297/1, 390, 390-1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/2, 358, 358-5. ZGD člen 285, 285/1. OZ člen 62, 299, 299/1, 378, 378/1. ZOR člen 77.
ničnost sklepov skupščine - ničnostni razlog - objava sklica skupščine - način štetja rokov - rok enega meseca - roki določeni po dnevih - statut delniške družbe (d. d.) - skrajšanje roka - podaljšanje roka - zmotna uporaba materialnega prava
Posebnost pri štetju roka za objavo sklica skupščine je, da ga je treba šteti nazaj od dneva dogodka, od katerega se šteje, to je od dneva, na katerega je sklicana skupščina. Ravno tako kot pri štetju roka naprej, tudi za vzvratno štetje roka velja, da rok, ki je določen v mesecih, poteče na dan, ki se po imenu in številki ujema z dnem dogodka, od katerega se šteje. Po določbi 9. člena Statuta za sklic skupščine velja, da mora biti sklicana vsaj en mesec pred dnem zasedanja. To pomeni, da ne sme biti sklicana v zadnjem mesecu pred zasedanjem, šteto po drugem odstavku 77. člena ZOR (sedaj drugi odstavek 62. člena OZ), ampak vsaj en dan izven njega.
V konkretnem primeru to pomeni, da bi bil glede na dan skupščine (5. 4. 2018), šteto vzvratno, moral biti sklic skupščine objavljen vsaj 4. 3. 2018 ali prej. Ker je bil sklic nesporno objavljen 5. 3. 2018, je bil objavljen znotraj enomesečnega roka in ne vsaj en dan izven njega. Zato je bila določba drugega odstavka 62. člena OZ v zvezi z 9. členom Statuta zmotno uporabljena.
Ne drži, da je mogoče enačiti rok 30 dni z enim mesecem. Računanje časa je določeno v 62. členu OZ in je ureditev različna pri teku mesečnih in dnevnih rokov. To se vidi v konkretnem primeru. Če bi bilo dopustno upoštevati tek 30-dnevnega roka, bi ta tekel vzvratno nazaj od zasedanja skupščine 5. 4. 2018, pri čemer se po prvem odstavku 62. člena OZ 5. 4. 2018 v rok ne šteje, bi iztekel 6. 3. 2018. Le, če bi sodišče pri presoji ničnosti skupščinskih sklepov materialnopravno lahko upoštevalo zakonski rok 30 dni za sklic skupščine, kar pa bi bilo v nasprotju z 9. členom Statuta tožene stranke, bi bila skupščina sklicana pravočasno.
vodenje poslov družbe - odgovornost poslovodstva za opustitve
Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami tožene stranke, da upravi ni treba koordinirati, nadzorovati in odgovarjati za vsako ravnanje vsakega zaposlenega, kar še zlasti ne velja za rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja vsakodnevno izvajanje dejavnosti gospodarske družbe in da se postrožena odgovornost za delo sodelavcev, v konkretnem primeru strokovnih služb, po citirani sodbi VS RS nanaša le na posle, ki niso del rutine v rednem poslovanju, temveč imajo za družbo poseben pomen in posebne ekonomske učinke. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki pa jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni uveljavljala, da je šlo za tak rutinski posel oziroma za opravila rednega poslovanja družbe, za katerega koordinacija in nadzor s strani uprave ni bil potreben in posledično ta ni odgovorna, tudi v obravnavanem primeru. Nedvomno je šlo pri obravnavanem projektu za poseben posel izven običajnega oziroma rednega poslovanja družbe tožeče stranke, je odločitev za sklenitev sporne zakupne pogodbe terjala še toliko večjo pozornost, pridobitev ustreznih informacij, organizacijo in nadzor nad delom vseh pristojnih služb s strani tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00022334
ZPP člen 110, 115, 116, 214, 214/2. OZ člen 73, 73/1, 299, 349, 364, 378, 619. ZGD-1 člen 35.
izostanek z naroka za glavno obravnavo - preložitev naroka - prošnja za preložitev naroka - pogoji za preložitev naroka - opravičilo izostanka - predložitev dokazil - opravljanje procesnih dejanj po pooblaščencu - priznana dejstva - sklenitev pogodbe - zastopanje pravne osebe - upravičenje za zastopanje - prokura - podjemna pogodba
Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Še več, sodišče v javnem interesu zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka ter narok preloži zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, ki se naroka ne more udeležiti.
V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, in ki jih je nenazadnje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe argumentirano zavrnila, je sodišče prve stopnje navedbe iz dopolnitve tožbe pravilno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Prokura skladno s 35. členom ZGD-1 nedvomno daje upravičenje za sklepanje pogodb, kakršna je obravnavana podjemna pogodba, morebitne omejitve prokure pa nimajo učinka proti tretjim osebam.
sodna odločba o pravici do informacije in vpogleda - pravica družbenika do informacije in vpogleda - izvensodni postopek - dolgotrajnost postopka
Upoštevaje dolžino trajanja tega (izvensodnega) postopka glede na to, da je bila prva zahteva vložena že 28. 1. 2018, in potem, ko je predlagateljica pisno zahtevala informacije še najmanj dvakrat, je bila predlagateljica primorana sprožiti sodni postopek.
ZGD-1 člen 55, 55/1, 55/2, 55/6. ZFPPIPP člen 125, 125/3, 141, 141/3, 152, 152/1, 221a, 221b.
predlog za začetek postopka prisilne poravnave - postopek poenostavljene prisilne poravnave - pravni položaj dolžnika v postopku prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - uporaba pravil o prisilni poravnavi - konkurenca stečajnega postopka in postopka poenostavljene prisilne poravnave - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - zavrženje predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - nadaljevanje prekinjenega stečajnega postopka - mikro družba
Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom).
V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018.
Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.
Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.
delniška družba - odpoklic člana uprave - odpoklic predsednika uprave - nadzorni svet - hujša kršitev obveznosti - potek mandata - odpravnina - sklep nadzornega sveta - neveljavnost sklepa nadzornega sveta - utemeljeni razlogi za odpoklic
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022034
ZGD-1 člen 263, 265.
odškodninska odgovornost poslovodstva - zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora družbe - poklicna odgovornost - splošni pogoji za zavarovanje - zavarovalna polica - obseg zavarovanja - vsebina pogodbenega določila - klavzula - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - izključitveni razlog za zavarovalno kritje - izključitvena klavzula - razlaga pojma - sporna določila - nejasno določilo - razlaga spornih določil - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenikov - vodstvo družbe - član uprave - odgovornost članov uprave - vodenje poslov družbe - sklenitev kreditne pogodbe - zavarovanec - zavarovana oseba
Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.
ZPP člen 82, 82/2, 82/2-2, 82/2-3, 394, 394-4. ZGD-1 člen 283, 505, 505-9, 514.
obnova postopka - zastopanje družbe z omejeno odgovornostjo v sporu s poslovodjem - zastopanje družbe proti članom uprave - upravljanje družbe - pravice družbenikov - nadzorni svet
V primeru, da ima družba z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, jo v sporih proti poslovodjem zastopa njegov predsednik.
Sodišče prve stopnje o procesnem pobotu tožene stranke ni odločilo z utemeljitvijo, da to ni mogoče, ker bi morala tožena stranka v zvezi s tem podati določen zahtevek. Navedenemu je dodalo, da je tožena stranka ves čas postopka uveljavljala ugovor ugasle pravice, to je dejstvo, da je bila ta terjatev že pobotana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka določno navedla, da v kolikor bo sodišče Asignacijsko pogodbo štelo za nično (torej podrejeno), nasprotno terjatev v višini 11.122,82 EUR uveljavlja v procesni pobot. Njen v pobot uveljavljani ugovor le v obrestnem delu ni bil določno postavljen. Zato bi sodišče prve stopnje toženo stranko moralo pozvati, da pobotni ugovor določno postavi. Ker tega ni storilo in o pobotnem ugovoru ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Pogoji za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala so določeni tako, da veljajo tako v primeru, če se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala izvede zaradi kritja prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta, kot tudi v primeru, če se izvede zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNE TAKSE
VSK00021046
ZGD-1 člen 594, 595, 595/3, 595/4.
oprostitev plačila sodne takse - odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora - odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora prevzete družbe - posebni zastopnik za vložitev tožbe - zavezanec za plačilo stroškov - zavezanec za plačilo sodne takse
V predmetni zadevi je bil tožnik imenovan za posebnega zastopnika po 595. členu ZGD-1, predlagatelj postopka pa je bila družba H. d.o.o.. Po četrtem odstavku 595. člena ZGD-1 mora stroške pravdnih postopkov vnaprej nositi predlagatelj in ne posebni zastopnik. Ker je tožnik svojo legitimacijo za tožbo temeljil na citiranih določbah, ni zavezanec za plačilo sodne takse in bi moralo sodišče prve stopnje pogoje za oprostitev sodne takse ocenjevati glede na družbo H. d.o.o..
ZPP člen 306, 306/3. ZGD-1 člen 609, 609/1, 609/6, 614, 614/1.
predujem za stroške poravnalnega odbora - preuranjen sklep - možnost sklenitve sodne poravnave - mnenje poravnalnega odbora - stroški pritožbenega postopka - stroški postopka za sodni preizkus menjalnega razmerja
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o višini predujma, ki ga je nasprotni udeleženec dolžan plačati za stroške poravnalnega naroka.
Predlagatelj je predlagal, da udeleženca, v izogib stroškom postavitve poravnalnega odbora, najprej sama poskusita doseči sporazumno rešitev. Postavitev poravnalnega odbora je torej predlagal šele podredno, v primeru, da bi nasprotni udeleženec odklonil predložitev zahtevane dokumentacije oziroma če dogovor ne bi bil mogoč. Iz tega razloga je poziv za plačilo predujma za stroške poravnalnega odbora preuranjen.
ZZasV-1 člen 3, 3/1, 60, 60/1, 61. ZGD-1 člen 12, 21, 22, 23, 28.
zasebno varovanje - firma - firma (razlikovalni del) - načelo izključnosti firme
Pogoji za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z razlikovanjem firme med posameznimi družbami, ki opravljajo dejavnost varovanja, so določeni v ZGD-1 in ne v ZZasV-1.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - objektivni in subjektivni element spregleda pravne osebnosti - zmanjšanje premoženja družbe - neupravičena obogatitev
Ob pravilni ugotovitvi, da je imela družba G. d. o. o. pred njeno prodajo T. V. premoženje in je pozitivno poslovala, ter nadaljnji ugotovitvi, da je toženec svoj 100 % delež v družbi prodal zgolj za 1.000 EUR, pri čemer družba po tem ni nikdar več poslovala in je imela čez nekaj dni po menjavi lastnika za vselej blokiran transakcijski račun, čez nekaj mesecev pa je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, kar ni bilo sporno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je družbo izčrpal toženec ter da je s svojim ravnanjem zmanjšal premoženje družbe in zase ali za koga drugega pridobil korist, zaradi česar ni bila več sposobna izpolniti svoje obveznosti do tožnice iz naslova neupravičene obogatitve (objektivni element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).
Ker toženec po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe ni dokazal, da sta imela tožnica ali njen mož leta 2007 kakršnokoli obveznost do družbe, in ker je moral vedeti, da tožnica 19. 11. 2007 plačuje moževo obveznost do toženca kot s. p. iz naslova računa 16/1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dobro vedel, da mora družba, zoper katero je tožnica 15. 11. 2012 vložila tožbo zaradi vračila spornega zneska, neupravičeno prejetih 15.498,00 EUR vrniti (subjektiven element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).